Jedro

Ob tem, ko je z obdolžilnim predlogom obdolžencu očitano le, da dne 8. 11. 2022 ob 00.10 uri ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak je zapeljal preko levega smernega vozišča, z levimi kolesi na bankino in trčil v kovinsko varnostno ograjo, zapeljal na kovinsko varnostno ograjo, po nekaj metrih vožnje po ograji pa se je vozilo, preko levega boka, prevrnilo na streho in obstalo v jarku pod voziščem, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi po petem odstsavku 87. člena ZPrCP za prekršek odgovoren napačen, saj obdolžencu ni bilo očitano, da je vozil prehitro ter zato zapeljal s ceste. Ker iz opisa prekrška ne izhaja vzrok obdolženčevega ravnanja, pri tem pa iz opisa tudi ni mogoče sklepati, da je obdolženi imel namen voziti po levem smernem vozišču, temveč le, da je peljal preko drugega voznega pasu nato pa z vozilom zapeljal s ceste, peljal po varnostni ograji in obstal v jarku pod voziščem, pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (159. člen ZP-1) zaključuje, da očitano dejanje ni prekršek, saj glede na opis tega prekrška v obdolžilnem predlogu ni mogoče zaključiti, da v zvezi s tem prekrškom obstojijo tudi subjektivni zakonski znaki, zato očitano dejanje ni prekršek.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje glede odgovornosti za prekršek pod točko I/1 izreka po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženca v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi.

II. V preostalem delu pa se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba se v nespremenjenem in še izpodbijanem delu razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP (točka I/1 izreka sodbe) in prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP (točka I/2 izreka sodbe), mu za prekršek pod točko I/1 izreka določilo globo v višini 120,00 EUR, za prekršek pod točko I/2 izreka pa globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk (KT) ter nato na podlagi 27. člena ZP-1 izreklo enotno sankcijo: globo v višini 1.320,00 EUR in stransko sankcijo 18 KT (točka II izreka sodbe), odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 212,00 EUR ter da je obdolženec dolžan plačati globo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, po poteku roka za plačilo pa lahko pri Finančni upravi Republike Slovenije predlaga obročno odplačilo globe.

2. Navedeno sodbo izpodbija zagovornica obdolženca iz pritožbenega razloga kršitve določb postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 1., 2. in 3. točki 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ustavitev predmetnega postopka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu obdolžencu očital, (-) da dne 8. 11. 2022 ob 00.10 uri ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak je zapeljal preko levega smernega vozišča, z levimi kolesi na bankino in trčil v kovinsko varnostno ograjo, zapeljal na kovinsko varnostno ograjo, po nekaj metrih vožnje po ograji pa se je vozilo, preko levega boka, prevrnilo na streho in obstalo v jarku pod voziščem (očitek prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP) ter (-) da mu je nato bil v SB Celje odrejen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, katerega je kategorično odklonil, pri tem pa se ni skliceval na zdravstvene težave, zaradi tega mu je bil odrejen strokovni pregled z odvzemom krvi in urina, katerega pa je prav tako odločno odklonil (očitek prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP).

**O delni spremembi izpodbijane sodbe:**

5. Po petem odstavku 37. člena ZPrCP se z globo 120 eurov kaznuje za prekršek voznik motornega vozila, ki ravna v nasprotju z določbami tega člena. Pri tem pa določbe prvega do tretjega odstavka navedenega člena določajo, da mora voznik voziti po cesti ali delu ceste, ki je namenjen prometu tiste vrste vozil, ki ji pripada njegovo vozilo, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču oziroma desni kolesarski stezi oziroma desnem kolesarskem pasu na pločniku glede na dovoljeno smer vožnje, na dvosmerni kolesarski stezi mora voziti po desni strani steze ter da morajo na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov vozniki voziti po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano.

6. Glede na razloge izpodbijane sodbe v zvezi s tem prekrškom je sodišče prve stopnje ugotovilo, (-) da je obdolženi ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 37. člena ZPrCP, ker ni vozil po desnem smernem vozišču ter (-) da navedeno jasno izhaja iz poškodb na varnostni ograji in položaja, v katerem je obstalo obdolženčevo vozilo. Pri tem je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve tudi tega prekrška, ker je presodilo, da je ob njegovi izpovedi, da je očitno vozil nekoliko prehitro, očitno tudi, da je pristal na možnost, da bo kršil pravilo vožnje po desni, zaradi česar mu je mogoče očitati ravnanje z eventualnim naklepom.

Ob tem, ko je z obdolžilnim predlogom obdolžencu očitano le, da dne 8. 11. 2022 ob 00.10 uri ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak je zapeljal preko levega smernega vozišča, z levimi kolesi na bankino in trčil v kovinsko varnostno ograjo, zapeljal na kovinsko varnostno ograjo, po nekaj metrih vožnje po ograji pa se je vozilo, preko levega boka, prevrnilo na streho in obstalo v jarku pod voziščem, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi za navedeni prekršek odgovoren napačen, saj obdolžencu ni bilo očitano, da je vozil prehitro ter zato zapeljal s ceste. Ker iz opisa prekrška ne izhaja vzrok obdolženčevega ravnanja, pri tem pa iz opisa tudi ni mogoče sklepati, da je obdolženi imel namen voziti po levem smernem vozišču, temveč le, da je peljal preko drugega voznega pasu nato pa z vozilom zapeljal s ceste, peljal po varnostni ograji in obstal v jarku pod voziščem, pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (159. člen ZP-1) zaključuje, da očitano dejanje ni prekršek, saj glede na opis tega prekrška v obdolžilnem predlogu ni mogoče zaključiti, da v zvezi s tem prekrškom obstojijo tudi subjektivni zakonski znaki, zato očitano dejanje ni prekršek.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo v tem delu po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP zoper obdolženca ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. **O delni razveljavitvi izpodbijane sodbe:**

8. Obdolženec se je v predmetnem postopku branil s trditvami, da je šlo za hudo prometno nesrečo, zaradi katere je bil v šoku in se sploh ne spominja policistov, ki so prišli na kraj in se tudi ne spominja, da bi mu bil odrejen alkotest in da naj bi ga odklonil ter da je bil zaradi dogodka v takem šoku, da se je potem zbudil v Psihiatrični bolnišnici Vojnik.

9. Po določbi 8. člena ZP-1 se v kolikor ni v tem zakonu določeno drugače, v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika glede silobrana, skrajne sile, prisiljenosti, neprištevnosti, naklepa, malomarnosti, dejanske in pravne zmote, storilca in sostorilca, napeljevanja in pomoči ter časa in kraja storitve kaznivega dejanja. Prvi odstavek 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) določa, da kdor ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, ni kriv. Ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti (drugi odstavek).

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil obdolženec v času storitve prekrška prišteven, saj je bil dvom glede obdolženčevega razumevanja policistove odredbe in posledic odklona odpravljen s psihiatričnim mnenjem z dne 26. 1. 2023, iz katerega ne izhajajo indici, da bi v trenutku odreditve in odklonitve obdolženi bil neprišteven, pri čemer je ob sprejemu obstajal sum na vpliv alkohola, v urinu pa je bila ugotovljene prisotnost kokaina, ter z izpovedbo policista A. A., ki je izpovedal, da je obdolženi po odreditvi preizkusa alkoholiziranosti pričel govoriti, če ve, kdo je on, da se je tudi predstavil in rekel, da bo njegov odvetnik vse uredil in da bodo policisti ostali brez službe ter da ne bo pihal in dajal krvi.

Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje opustilo presojo obdolženčevega psihičnega stanja za čas očitane kršitve, do katerega se lahko opredeli le izvedenec psihiatrične stroke saj se je v zvezi s tem oprlo kar na psihiatrično mnenje lečečega zdravnika iz PB Vojnik, katerega v odnosu do obdolženca zavezuje molčečnost. Navedenemu dokazu zato pritožba očita nezakonitost. 11. Prištevnost storilca prekrška se domneva, to domnevo pa je mogoče ovreči. Če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena, se odredi psihiatrični pregled obdolženca (122. člen ZP-1).

Iz razlogov izpodbijane sodbe (13. točka obrazložitve) izhaja, da se je sodišču prve stopnje glede na zapise v obdolžilnem predlogu in izpovedbo policista B. B. postavilo vprašanje obdolženčevega razumevanja policistove odredbe in razumevanja posledic odklonitve, torej je nastal sum, da je pri obdolžencu prištevnost izključena.

Ker pritožba pravilno izpostavlja, da je psihiatrično mnenje z dne 26. 1. 2023, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, mnenje zdravnika, ki je obdolženca zdravil v PB Vojnik in ne mnenje izvedenca, kateremu bi sodišče odredilo psihiatrični pregled obdolženca, so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje opustilo presojo psihičnega stanja obdolženca utemeljeni in je tako podana kršitev določbe 122. člena ZP-1. Ker tisti, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni bil prišteven, ni kriv, pa neuporaba navedene določbe lahko vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Vsled temu sodišče druge stopnje zaključuje, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena ZP-1. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obdolženca ugodilo in izpodbijano sodbo v še izpodbijanem a nespremenjenem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno določanje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

13. V ponovljenem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje zgoraj ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti ter zaradi suma, da je bila v času storitve prekrška obdolženčeva prištevnost izključena, odrediti psihiatrični pregled obdolženca in o zadevi šele nato ponovno odločiti. Pri tem naj bo pozorno, da se skladno z določbo 251. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki se uporablja glede na določbo prvega odstavka 67. člena ZP-1, za izvedenca ne sme postaviti zdravnik, ki je obdolženca zdravil ali ga še zdravi, v odredbi pa mora biti skladno z 256. členom ZKP v zvezi s prvim odstavkom 67. člena ZP-1 konkretno navedeno, kaj je naloga izvedenca.

14. Ker je bilo z odločitvijo pritožbenega sodišča odločeno v obdolženčevo korist, obdolžencu ne bo potrebno plačati sodne takse za pritožbo (določba čl. 144/2 ZP-1). Stroški ustavljenega dela postopka pa bodo bremenili proračun le, v kolikor se jih bo dalo izločiti iz skupnih stroškov (drugi odstavek 144. člena ZP-1).

15. O stroških zagovornice, priglašenih v pritožbi, bo skladno z določbo 144. člena ZP-1 odločilo sodišče prve stopnje.