Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodnine v višini plačila za čas izgubljenega odpovednega roka, do katere je upravičen tožnik na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1, pravilno upoštevalo določbo tretjega odstavka 94. člena ZDR-1, ki določa minimalne odpovedne roke v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Na podlagi dejstva, da je bil tožnik zaposlen pri toženki 7 let (od 1. 1. 2006 do 27. 12. 2013), je štelo, da bi znašal odpovedni rok 40 dni (30 dni, ker je bil zaposlen pri toženki več kot eno leto, in nato 5 krat po 2 dni za vsako leto nad dve leti). Za 40 dni mu je ob upoštevanju plače v višini 2.209,88 EUR prisodilo 3.024,45 EUR, v presežku je zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni, tako da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je za tožečo stranko dolžna plačati tožena stranka na račun Delovnega sodišča v Mariboru, zviša na znesek 1.431,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati: - odpravnino v znesku 3.403,27 EUR, - odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 3.024,45 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2013 do plačila, - nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu v znesku 5.000,00 EUR. V presežku je zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da za tožnika plača pravdne stroške v znesku 467,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi višjega zahtevka iz naslova odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in pravdnih stroškov se iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Navaja, da je trpinčenje na delovnem mestu psihično nasilje. Kakršnokoli opravičevanje trpinčenja je zavržno. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen 7 let, saj ni upoštevalo predhodne zaposlitve pri Ministrstvu C. od 1. 5. 2005 do 31. 12. 2005. To dejstvo je toženka zamolčala. Sodišče prve stopnje je prebralo predložene listine, vendar jih je zmotno ocenilo. Ugotovilo je obstoj trpinčenja, kljub temu pa uspeh tožnika ocenilo le na 32,7 %, uspeh toženke pa kar na 67,3 %. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da uspeh oceni drugače. Predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi. Navaja še, da je vladavina prava v Republiki Sloveniji na preizkušnji. To potrjuje oseba, ki je zamenjala A.A.. Prevzela je vodenje „sil teme in zla“, kot jih je opisala B.B.. Ta oseba je šikanirala tožnika, utajila je davek pri oddaji stanovanja. Prejela je odpravnino v znesku 76.000,00 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialno pravno utemeljeno odločitev, razen v delu, v katerem je odločalo o plačilu pravdnih stroškov.

5. Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodnine v višini plačila za čas izgubljenega odpovednega roka, do katere je upravičen tožnik na podlagi tretjega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), pravilno upoštevalo določbo tretjega odstavka 94. člena ZDR-1, ki določa minimalne odpovedne roke v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Na podlagi dejstva, da je bil tožnik zaposlen pri toženki 7 let (od 1. 1. 2006 do 27. 12. 2013), je štelo, da bi znašal odpovedni rok 40 dni (30 dni, ker je bil zaposlen pri toženki več kot eno leto, in nato 5 krat po 2 dni za vsako leto nad dve leti). Za 40 dni mu je ob upoštevanju plače v višini 2.209,88 EUR prisodilo 3.024,45 EUR, v presežku je zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za višjo odškodnino v višini plačila za čas izgubljenega odpovednega roka, do katere ni upravičen na podlagi dejstva, da je bil pred zaposlitvijo pri toženki zaposlen na Ministrstvu C. (od 1. 5. 2005 do 31. 12. 2005). Kot je sam navedel, je s toženko sklenil (novo) pogodbo o zaposlitvi, pri čemer gre pri ministrstvu kot organu državne uprave in toženki za dva ločena pravna subjekta. Niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi tožnik ne podaja nobenih navedb, da bi šlo pri njegovi zaposlitvi za delovnopravno kontinuiteto (pravnega prednika toženke; peti odstavek 94. člena ZDR-1).

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o plačilu pravdnih stroškov zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), po kateri lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Strošek za izvedbo dokaza je bil strošek za izdelavo izvedenskega mnenja D. fakultete Univerze v E., Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ta dokaz je bil izveden za ugotavljanje škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi trpinčenja na delovnem mestu, oziroma višine odškodnine, do katere je upravičen. Tako gre za strošek, ki je neodvisen od deleža, v katerem je tožnik v pravdi uspel, oziroma je šteti, da zaradi delnega neuspeha tožnika v sporu posebni stroški niso nastali. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je pravdne stroške, ki jih je za tožnika dolžna plačati toženka, zvišalo s 467,96 EUR (kolikor znaša delež v višini 32,7 %) na 1.431,06 EUR (kolikor znaša priznani strošek izdelave izvedenskega mnenja).

7. Ker sicer niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika delno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).