Jedro

Načelo, da sodišče opre sodbo le na dokaze, izvedene na glavni obravnavi, ne pomeni, da je sodišče vezano le na zagovor, ki ga je podal obtoženec na glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva obs. in njegovega očeta za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 245/I v zvezi s členom 22 KZ SFRJ. Po členu 245/I KZ SFRJ mu je bila izrečena kazen 2 leti in 6 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas, prebit v priporu. Hkrati mu je bila odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem.

V skupni zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki sta jo vložila obsojenec in njegov oče navajata, da uveljavljata kršitve določb 1. točke 346. člena, 1. točke 347. člena, 5. točke 365. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP. Predloga o odločitvi, ki naj jo sprejme Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ne dajeta, temveč prosita le, da se navedbe v "dopisu" upoštevajo pri preizkusu pravnomočne sodbe.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Ko zahteva uveljavlja kršitev 1. točke 346. člena, ni povsem jasna, saj ne pove, v čem naj bi bila podana ta kršitev. Če ima pri tem v mislih kršitev določbe 1. odstavka 346. člena ZKP, po kateri se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, je treba povedati, da iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bila podana kršitev te zakonske določbe. Sodišče je obs. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po členu 245/I KZ SFRJ, po vloženi obtožbi, ki jo je javni tožilec na glavni obravnavi spremenil tako, da je iz opisa dejanja izpustil vrednost hašiša, ki sta ga obsojenca nabavila na Nizozemskem. Tako vloženo in spremenjeno obtožbo pa je sodišče prve stopnje povzelo tudi v izreku svoje sodbe. Tako je v celoti podana subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo.

Podana tudi ni kršitev določbe 1. odstavka 347. člena ZKP, ki jo zahteva utemeljuje z navedbami, da se je sodišče prve stopnje oprlo izrecno na zagovor soobssojenca, ki ga je dal pri zaslišanju dežurnemu preiskovalnemu sodniku, pri tem pa zanemarilo, da ga je na glavni obravnavi spremenil, hkrati pa tudi zanemarilo zagovore ostalih obsojencev, danih na glavni obravnavi. Načelo, ki je vsebovano v citirani zakonski določbi, da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, pa ne pomeni, da je sodišče vezano le na zagovor, ki ga je obtoženec podal na glavni obravnavi. Ob skrbnem in vestnem tehtanju vsakega izvedenega dokaza in v zvezi s tem tudi priznanje obtoženca, ki ga je dal med preiskavo, na glavni obravnavi pa preklical, more rabiti kot dokaz, če na podlagi ocene drugih dokazov, ugotovi, da je v skladu z dejstvi ugotovljenimi na glavni obravnavi. Razlogi, ki so o tem navedeni v obrazložitvi sodbe prve stopnje, pa dajejo podlago za tako oceno sodišča glede zagovora soobs. danega med preiskavo, saj je bil ta obravnavan na glavni obravnavi. Ob teh ugotovitvah tudi ni utemeljen očitek, da je tako kršitev zagrešilo sodišče druge stopnje, ki je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se je oprlo tudi na zagovor soobsojenca, ki ga je dal med preiskavo, ocenilo kot pravilno. V kolikor pa se v zvezi s tem v zahtevi trdi, da sodišče ni točno ugotovilo količine mamila in obseg kaznive dejavnosti obsojenca, pa pomenijo le-te izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. To pa po 427. členu ZKP sploh ni razlog, na katerega bi se smela zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe opirati. Povsem enaka ugotovitev velja tudi glede trditev v zahtevi v zvezi z ugotovitvami o zdravstvenem stanju obsojenca in glede stopnje njegove prištevnosti. Sicer pa zahteva s tem posega v oceno subjektivnega dejanskega stanja, za kar pa glede na mnenje izvedenca ni nobenih razlogov za dvom v njegove ugotovitve. Navedb v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, da so bile kršene pravice obsojenca do obrambe, ker od vsega začetka kazenskega postopka ni imel zagovornika, čeprav je to izrecno zahteval, ni mogoče šteti kot utemeljeno sklicevanje na zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Po določbi 3. točke 427. člena ZKP se zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe sme vložiti zaradi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi ali zaradi kršitve določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, če je ta kršitev vplivala, da ni bila izdana pravilna sodba. Glede na izjavo obsojenca ob prvem zaslišanju (l. št. 27), da bodo za zagovornika verjetno poskrbeli njegovi starši in da se bo zaenkrat branil z molkom in da je nato ob prvem zaslišanju imel zagovornika, ki je bil pri tem navzoč in da ga je imel ves nadaljnji postopek, uveljavljani razlog ni podan. Enaka ugotovitev velja tudi za ostale obsojence, ki so se po danem pouku, da je lahko pri njihovem zaslišanju navzoč zagovornik, tej pravici odpovedali.

Neutemeljena pa je tudi zahteva v delu, ko uveljavlja kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP. Iz podatkov v spisu sodišča druge stopnje je razvidno, da sta bila na zahtevo zagovornika o seji senata sodišča druge stopnje obveščena poleg zagovornika tudi obs. Za navzočnost obs. ki je bil v priporu, sodišče druge stopnje ni poskrbelo, ker je senat ocenil, da njegova navzočnost na pritožbeni seji ni potrebna. Na podlagi teh ugotovitev Vrhovno sodišče Republike Slovenije ocenjuje, da je sodišče druge stopnje ravnalo v skladu z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

Podana tudi ni kršitev 5. točke 365. člena ZKP. Po tej zakonski določbi je z odločbo o kazni lahko kršen kazenski zakon samo takrat, ko sodišče v sodbi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. V zvezi z izrekom o kazni je treba to določbo razumeti tako, da gre za kršitev kazenskega zakona le, če sodišče ne upošteva v zakonu predpisane najnižje in najvišje mere kazni ter obsojencu ne izreče kazni znotraj teh meja. Kršitev kazenskega zakona pa ni podana takrat, če je sodišče ob pravilnem upoštevanju predpisane kazni, glede na konkretne okoliščine in glede na namen kaznovanja, izreče kazen v mejah, določenih z zakonom. Za kaznivo dejanje po členu 245/I KZ SFRJ je predpisana kazen zapora od enega do desetih let. Kazen, ki je izrečena obsojencu, je bila tedaj odmerjena v okviru predpisanem v 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ. Zato trditve v zahtevi, da je bila obsojencu odmerjena kazen po členu 245/II KZ SFRJ, nimajo opore v podatkih pravnomočne sodbe.

Iz samega utemeljevanja zahteve, češ da je kazen glede na zdravstveno stanje obsojenca previsoka in da so navedbe v pravnomočni sodbi, da je kazen pravična, da so bili podatki, ki so jih prispevali starši v dobršni meri pravilno in pravično odmerjeni in da so bile v izdani meri in pravično upoštevane vse olajševalne okoliščine neutemeljene, jasno izhaja, da vlagatelja zahteve ob neustreznem sklicevanju na kršitev kazenskega zakona pravzaprav izpodbijata pravnomočno odločbo o kazni iz vidika določbe 1. odstavka 367. člena ZKP, tedaj iz vidike njene primernosti. Ta razlog pa v okviru izrednega preizkusa pravomočne sodbe glede na določbo 427. člena ZKP ne more biti upošteven.

Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ocenilo, da zahteva obs. in njegovega očeta ni utemeljena in jo je zato zavrnilo.