Jedro

Pravnomočnost zajema vsa dejstva, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje nek tožbeni zahtevek; nanaša se tudi na dejstva, ki v prejšnji pravdi niso bila navedena, če predstavljajo sestavni del istega dejanskega kompleksa, na katerega se nanaša sodba. O zahtevku je torej odločeno celovito, kar nenazadnje narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer vedno obstajala negotovost, ali je o določenem razmerju dokončno odločeno ali ne, in če ne, v kolikšnem delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil poškodovan kot sopotnik v prometni nesreči dne 28.2.1998. S tožbo je od tožene stranke zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode ter zavarovalnine po pogodbi o kolektivnem nezgodnem zavarovanju, ki jo je njegov delodajalec sklenil v korist svojih delavcev. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da znaša njegov prispevek k nastanku škode 35 %, ker je pristal na vožnjo z vinjenim voznikom in ker ni bil pripet z varnostnim pasom. Za nepremoženjsko škodo mu je priznalo 25.000.000 SIT odškodnine, za premoženjsko pa ves s tožbenim zahtevkom zahtevani znesek, prisodilo pa mu je njegovi odgovornosti sorazmerno nižji znesek. Prisodilo mu je tudi 1.900.000 SIT na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja njegovega delodajalca. Ugotovilo je, da mu je tožena stranka po sodbi na podlagi pripoznave že izplačala znesek za 30 % invalidnost, ker pa je tožnik invalid v skupnem obsegu 49 %, mu mora tožena stranka plačati še razliko. Odločilo je tudi o obrestih od priznanih glavnic in pravdnih stroških.

Zoper sodbo prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo prve stopnje v odločitvi o obveznosti plačila zavarovalne vsote razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo, ker gre za že razsojeno stvar, odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je znižalo. Tako je po spremembi sodbe sodišča prve stopnje tožena stranka dolžna plačati tožniku 11.343.587 SIT z obrestmi. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožnika. Spremenilo je izrek o stroških in odločilo tudi o pritožbenih stroških.

Zoper sodbo in sklep druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da vrhovno sodišče sodbo in sklep druge ter sodbo prve stopnje spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Stališče sodišča druge stopnje, da je o zavarovalnini že pravnomočno odločeno, ocenjuje kot napačno. Izhajati je namreč treba iz pogodbene volje strank, ki je v tem, da zavarovalnica plača zavarovalnino za vso nastalo invalidnost. Procesna pravila zavarovanca ne omejujejo in tudi ne sodba na podlagi pripoznave. Zavarovanec, ki ne razpolaga z medicinskim znanjem, da bi lahko opredelil invalidnost po poškodbi, ni dolžan v vsakem primeru zahtevati 100% invalidnost v bojazni, da bo zavarovalnica tožbeni zahtevek pripoznala. V prejšnji zadevi je priznala le del svoje pogodbene obveznosti. Ponuja primerjavo s posojilno pogodbo, po kateri ima posojilodajalec možnost zahtevati s tožbo le del obveznosti, kasneje pa še drugi del. Tožnik se nadalje tudi ne strinja z oceno njegovega prispevka k nastanku škode. Tožnik ni poznal voznika avtomobila in ni mogel vedeti, kako se obnaša v treznem ali vinjenem stanju, z vozniki, ki bi pijani upravljali osebni avtomobil, pa ni imel izkušenj. Voznik, ki vzame v vozilo sopotnika, odgovarja zanj in bi ga moral tudi opozoriti, da si je dolžan pripeti varnostni pas, ali pa avtomobila ne speljati. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri višine odškodnine. Pri vseh oblikah nepremoženjske škode tožnik poudarja tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do višje odškodnine.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

O zahtevku za plačilo zavarovalne vsote in pravnomočno razsojeni stvari: V zadevi P 372/2001 Okrožnega sodišča v Murski Soboti je tožnik zahteval plačilo zavarovalne vsote na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja za zatrjevano 30% invalidnost in tekom postopka je tožena stranka njegov tožbeni zahtevek v celoti pripoznala. Postopek se je tako končal s sodbo na podlagi pripoznave.

V tu obravnavani zadevi je tožnik prvotno zahteval le odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, zahtevek za plačilo nadaljnje zavarovalne vsote pa je vložil potem, ko je zaradi ugotovitve obsega njegove nepremoženjske škode izvedensko mnenje podala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani. V tem mnenju je bila podana tudi ocena tožnikove invalidnosti po tabeli tožene stranke za nezgodno zavarovanje, in sicer v skupni višini 49%. V spremembi tožbe je tožnik navedel, da je ob vložitvi prve tožbe invalidnost laično opredelil s 30%, ker pa se je izkazalo, da je ta višja, zahteva še razliko za preostalih 19%, t.j. 1.900.000 SIT.

O vprašanju, ali je bilo o zadevi pravnomočno odločeno že s prvo sodbo na podlagi pripoznave, sta sodišči prve in druge stopnje odločili različno in to vprašanje ponovno izpostavlja tudi revizija. Sodišče mora namreč ves čas med postopkom po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člen ZPP). Osrednje vprašanje torej je, ali je bilo s tem, ko je bila tožniku s sodbo na podlagi pripoznave že prisojena zavarovalna vsota za 30 % invalidnost, o vprašanju obveznosti tožene stranke, da tožniku povrne njegovi invalidnosti ustrezni del zavarovalne vsote, že dokončno odločeno, ali pa lahko tožnik (ne da bi pri njem prišlo zaradi posledic nesreče do nadaljnjega poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem povezane invalidnosti) zahteva še nadaljnjo zavarovalno vsoto za tisto stopnjo invalidnosti, ki je bila ugotovljena naknadno. Pri nezgodnem zavarovanju je namreč v zavarovalnih policah običajno - in tako tudi v obravnavanem primeru - določena zavarovalna vsota za popolno (stoodstotno) invalidnost v fiksnem znesku, za nižje stopnje (odstotke) invalidnosti pa se zavarovalna vsota ustrezno zniža. Pravnomočen postane res le le izrek sodbe oziroma odločitev o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe ter odločitev o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila ugovarjana v pobot (319. člen ZPP). Vendar pa je za presojo, ali je v določeni zadevi pravnomočno razsojeno, poleg (novega) tožbenega predloga treba upoštevati tudi razmerje, na katerem temelji tožbeni zahtevek iz tega tožbenega predloga. Šele dejanska podlaga sodbe, subsumpcija te pod določeno pravno normo in nato izrek pravne posledice omogočajo individualizacijo določenega zahtevka ter - zaradi odgovora na zastavljeno vprašanje - njegovo primerjavo z novo uveljavljanim. Dejanska podlaga, na kateri temelji prejšnja sodba, je namreč s pravnomočnostjo izreka sodbe zajeta v celoti, zato tožbenega zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi ni mogoče več uveljavljati ne glede na to, da se v novi pravdi izpustijo določena dejstva iz tega kompleksa ali dodajo nekatera nova dejstva. Pravnomočnost zajema vsa dejstva, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje nek tožbeni zahtevek; nanaša se tudi na dejstva, ki v prejšnji pravdi niso bila navedena, če predstavljajo sestavni del istega dejanskega kompleksa, na katerega se nanaša sodba (Triva - Belajec - Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izdaja, Narodne novine Zagreb 2004, stran 647). O zahtevku je torej odločeno celovito, kar nenazadnje narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer vedno obstajala negotovost, ali je o določenem razmerju dokončno odločeno ali ne, in če ne, v kolikšnem delu. ZPP določa pravnomočnost sodbe enotno za vse sodbe, zato dejstvo, da je bilo v prejšnji pravdi odločeno s sodbo na podlagi pripoznave, ne spreminja ničesar, kar je bilo povedano doslej - za takšno sodbo namreč ZPP posebej ureja le pogoje za njeno izdajo (316. člen ZPP) in razloge, zaradi katerih jo je mogoče izpodbijati (tretji odstavek 338. člena ZPP, četrti odstavek 370. člena ZPP).

Za tako stališče ni ovira pogodbena svoboda in pogodbena volja, primerjava s posojilno pogodbo, ki jo ponuja revizija, pa ni ustrezna. Procesna pravila ne omejujejo pogodbene volje strank, da uveljavljajo le del terjatve, ki jim po pogodbi pripada, mora pa biti temu primerna tudi trditvena podlaga tožbe, saj se bo sicer tudi v tem primeru štelo, da je o določenem materialnopravnem razmerju strank odločeno celovito. Za obravnavano zadevo pa predstavljeno stališče pomeni, da je o tožnikovem tožbenem zahtevku za plačilo zavarovalne vsote za invalidnost kot posledico škodnega dogodka dne 28.2.1998 že pravnomočno odločeno. Dejanska podlaga novega zahtevka je namreč ista (isti življenjski dogodek), presoja temelji na isti pravni podlagi in tudi pravna posledica (obveznost plačila zavarovalne vsote) ostaja ista. Zato pravnomočnost o predhodnem zahtevku zajema celoten dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim je tožnik utemeljeval ta zahtevek. Dejansko stanje v novi pravdi ostaja isto (invalidnost tožnika kot posledica nesreče in kot nastanek zavarovalnega primera), saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, tožnik ne trdi, da bi prišlo do poslabšanja njegovega zdravljenja oziroma večje invalidnosti naknadno. Institut pravnomočnosti torej izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju ne glede na to, da je tožnik (šele) naknadno ugotovil, da bi lahko na tej podlagi zahteval višji denarni znesek.

O podlagi in višini odškodninskega zahtevka: Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenimi razlogi izpodbijanja. Tako je ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). S trditvijo o tem, da tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je voznik avtomobila pod vplivom alkohola, pa izpodbija ravno to, namreč, ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, temelječo med drugim na izvedenskem mnenju, da bi glede na stopnjo alkoholiziranosti voznika, to morala zaznati vsaka trezna oseba. Po povedanem je torej izpodbijanje te ugotovitve neutemeljeno. Da ga voznik na uporabno varnostnega pasu ni opozoril, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni trdil (trdil je, da je bil pripet). Sicer pa je dolžnost sopotnikov, da uporabljajo varnostni pas v vozilu (nenazadnje je tudi njihova opustitev sankcionirana kot prekršek). Ob tehtanju prispevka samega oškodovanca (3. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) je tako treba upoštevati, da je oškodovanec z dvema ravnanjema oziroma opustitvama prispeval k nastanku škode, zato revizijsko sodišče sodi, da je materialnopravna odločitev o prispevku tožnika k nastanku škode pravilna.

V zvezi z grajo višine priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo revizija poudarja določene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki bi po njenem mnenju opravičevale tožnika do višje odškodnine. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pri odmeri odškodnine primerno upoštevali obe temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine, to je načelo idividualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Sodišči sta tako pri določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevali na eni strani konkretne okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu in njihovo trajanje, na drugi strani pa pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (200. člen ZOR), obenem pa upoštevali tudi 203. člen ZOR o bodoči tožnikovi škodi. V okviru posameznih oblik nepremoženjske škode sta pravilno upoštevali tudi vsa dejstva, ki jih izpostavlja revizija. Upoštevanje vseh konkretnih okoliščin primera in pa primerjava tožnikove celotne nepremoženjske škode s podobnimi škodami in zanje oškodovancem prisojenimi odškodninami tako pokaže, da je prisojena odškodnina tudi ustrezno umeščena v širše družbene okvire, ki se izražajo v teh razmerjih.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. in 384. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.