Jedro

Sodišče mora v obeh primerih - če je domnevni kršitelj nosilec javnih pooblastil in tudi če je tožnik zasebno-pravni subjekt, uporabiti klavzulo subsidiarnosti. Kadar gre za spor, v katerem tožena stranka ni nosilec javnih pooblastil, ampak gre za zasebno-pravni subjekt, potem sodišču klavzule subsidiarnosti ni treba presojati po strogi metodi, ampak presoja po enostavnejši metodi, ali je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Za sodno varstvo pravice do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS sodišče ni pristojno, ker izpodbijana razsodba ni odločba nosilca javnih pooblastil v smislu 25. člena Ustave. Za varstvo osebnostnih pravic v smislu osebne integritete (35. člen Ustave) je celo po izrecnih določbah Obligacijskega zakonika pristojno pravdno sodišče. Ravno tako ni nobene ovire za varstvo svobode izražanja pred pravdnim sodiščem, ker gre za spor med zasebno-pravnimi subjekti. Ugotovitveno odločbo o neustavnem posegu v iztožljive pravice pa lahko izda katero koli državno sodišče v Sloveniji, kajti sodišča morajo zagotavljati sodno varstvo človekovih pravic ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) in imajo zato na podlagi določila 15. člena možnost odločiti o vsem, kar je potrebno za učinkovito varstvo človekovih pravic, kar vključuje tudi odpravo posledic kršitve pravic.

Izrek

Upravno sodišče RS se v predmetni zadevi izreče za stvarno nepristojno in se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v A.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo na podlagi določila 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) oziroma določila 2. odstavka 157. člena Ustave zoper razsodbo N... častnega razsodišča (v nadaljevanju: NČR).

Izpodbijana razsodba ima takšno obliko, da vsebuje izrek, v katerem je navedeno, da je NČR kot skupni organ Društva AAA (v nadaljevanju: AAA) in Sindikata BBB (v nadaljevanju: BBB) v določeni sestavi na seji dne... v primeru AA proti BB razsodilo, da je novinar prekršil 1. in 2. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju: KNS), ni pa kršil 7., 8. in 9. člena KNS. Razsodba ima tudi opis postopka, sklep in obrazložitev ter pravni pouk o tem, pod kakšnimi pogoji je mogoča obnova postopka pred NČR. Izpodbijana odločba ima tudi žig AAA in datum.

V tožbi tožnik pravi, da je že v odgovoru NČR z dne 25. 2. 2003 opozoril, da ni član AAA in BBB, ampak da ima na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture status samostojnega ustvarjalca na področju kulture. Sporna razsodba pa je sprejeta na podlagi Statuta AAA. Statut AAA sicer določa v 42. členu, da NČR obravnava tudi primere in pojave neetičnega ravnanja novinarjev, ki niso člani AAA, avtorjev prispevkov v množičnih medijih, ki niso novinarji kot pojave v procesih množičnega komuniciranja. Te primere lahko NČR le obravnava in sprejme določeno stališče. Samo obravnavanje torej ni problematično do trenutka, ko NČR zadevo samo obravnava. Takšno obravnavanje pa se pokaže v popolnoma drugačni luči, ko si NČR vzame avtoriteto moči in si samo podeli status razsodišča, ki na podlagi obravnave razsoja o ravnanjih tistih, ki niso člani AAA ali BBB. NČR ne sme odločati in razsojati o ravnanju tistih, ki niso člani AAA ali BBB. Tudi določilo 19.b. člena Statuta BBB pravi, da zoper udeležence, ki niso člani AAA ali BBB, NČR izreka stališča, odločb pa brez njihovega pristanka ne more izrekati. Tožnik pravi, da je bila razsodba objavljena na spletnih straneh AAA, kar je tudi nezakonito. Poleg tega navaja, da je NČR tožnika z dopisom z dne 29. 11. 2002 obvestilo o postopku, ki ga je sprožil AA, in da je njegova vloga ustrezna za začetek postopka, zato je tožniku dalo možnost, da v 8 dneh odgovori na navedbe o kršitvah KSN. Tožnik pravi, da mu niso poslali prilog in dokazov in se zato do njih ni mogel opredeliti. Tudi dodatek k vlogi AA mu ni bil poslan v vednost. Zoper razsodbo ni možnosti pritožbe, možna je le obnova na podlagi novih dejstev in dokazov. Trdi, da je z izdajo sporne razsodbe NČR poseglo v pravico iz 25. člena Ustave, ker mu ni bila dana možnost pravnega sredstva, zaradi objave razsodbe mu je bilo poseženo v pravico iz 35. člena Ustave, ki zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, nezakonita razsodba pa mu posega tudi v pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Temu dodaja, da za presojo zakonitosti takšne razsodbe tožnik ravno zato, ker ni član AAA, BBB niti ni novinar, nima zagotovljenega drugega sodnega varstva kot v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in nezakonito razsodbo odpravi v celoti, tako da razsodi, da izpodbijana razsodba ni zakonita in se odpravi in da je tožena stranka dolžna na svoje stroške objaviti sodbo naslovnega sodišča na način, kot je bila objavljena izpodbijana razsodba in sicer na spletnih straneh AAA ter v časopisu Delo.

V odgovoru na tožbo pooblaščenec prvo-tožene in drugo-tožene stranke pravi, da izpodbijana razsodba ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu oziroma da tožene stranke ne morejo imeti statusa tožencev, ker noben ni nosilec javnih pooblastil. Sklicujejo se na komentar Ustave, da je za varstvo pred posegi v ustavne pravice posameznika z dejanji praviloma pristojno sodišče splošne pristojnosti oziroma da so tovrstni spori pred Upravnim sodiščem možni le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ne glede na to, pa tožene stranke trdijo, da ni podan poseg v pravico iz 25. člena Ustave, ker v zadevi ni bila izdana odločba nosilca javnih pooblastil. Glede ostalih kršitev pravic tožene stranke pravijo, da trditve niso konkretizirane. Pravica iz 35. člena Ustave ni kršena, ker je NČR obravnavalo in presojalo članke, ki jih je tožnik objavil v javnem glasilu... . Tožnik je sam vstopil v javno življenje in mora zato pričakovati in dopustiti, da so njegova stališča in mnenja izpostavljena javni kritiki. S kritičnim obravnavanjem objav avtorjev, ki niso člani sindikata, sindikat na splošno in preventivno varuje ugled novinarskega poklica. Sklicujejo se na sodno prakso (judikat VSO 76022). S takšnim dejanjem tudi ni bilo poseženo v pravico iz 39. člena Ustave, ampak takšno dejanje ravno pomeni uresničevanje te pravice, saj tožene stranke niso sprejele nobenega ukrepa ampak zgolj stališče oziroma razsodbo. Pravijo, da ima tožnik tudi pravico do popravka in odgovora po 40. členu Ustave v skladu z Zakonom o medijih. Razsodba pa po informacijah tožnikov ni bila objavljena v nobenem časopisu. Tožene stranke tudi pravijo, da je imel tožnik možnost vpogleda v dokumentacijo. Glede vročitve tožene stranke pravijo, da je bila razsodba odposlana dne 27. 3. 2003 in zato ni res, da je tožnik razsodbo prejel dne 29. 5. 2003. Predlagajo, da sodišče tožbo zavrže in da tožniku naloži plačilo stroškov postopka v višini 15. 200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje v 15 dneh pod izvršbo.

V pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2003 tožnik pravi, da niti 3. odstavek 1. člena ZUS niti 2. odstavek 157. člena Ustave ne določata pristojnosti sodišča splošne pristojnosti za posege pravnih oseb brez javnega pooblastila v ustavne pravice posameznika. Po mnenju tožnika je edino sodno varstvo za konkretni primer sodno varstvo v upravnem sporu, ker bi bilo treba izdati ugotovitveno odločbo, s katero bi se ugotovila nezakonitost razsodbe NČR. Sklicuje se na določilo 52. člena Statuta AAA, ki določa, da se vsi pomembni akti (splošni akti, sklepi, stališča in ukrepi organov AAA), ki so pomembni za člane in AAA, objavijo na spletni strani AAA, stališča in mnenja pa objavlja AAA v medijih. Med pomembne akte torej sodi tudi sporna razsodba. Glede posega v pravico iz 35. in 39. člena Ustave tožnik dodaja, da so z objavo razsodbe na spletnih straneh tožene stranke omogočile dostop širše javnosti do nezakonite odločitve in so s tem javno kršile integriteto tožnika kot verodostojnega avtorja novinarskih člankov in so omajale njegovo čast in dobro ime. Poseg v pravico iz 39. člena Ustave pa je podan zato, ker so tožene stranke z razsodbo tožniku poskušale vsiliti spoštovanje pravil AAA, čeprav tožnik ni član AAA. Glede dokumentacije pa pojasnjuje, da mu je uslužbenci AAA niso hoteli izročiti. Datum vročitve izpodbijane razsodbe pa ni odvisen od datuma, ko je bila razsodba odposlana, poleg tega je datum vročitve (dne 25. 9. 2003) generalna sekretarka s podpisom potrdila.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Sodišče je podoben primer obravnavalo v upravnem sporu opr. št. U 1128/2003 (sklep Upravnega sodišča z dne 23. 3. 2004), ko je zasebno združenje od Upravnega sodišča med drugim zahtevalo izdajo ugotovitvene odločbe o kršitvi in odpravi posegov v pravico do svobodnega izražanja in svobodnega združevanja v zvezi z izjavama nosilcev javnih pooblastil v medijih. Primer U 1128/2003 je podoben, ne pa tudi enak obravnavanemu upravnemu sporu zaradi tega, ker sta v zadevi U 1128/2003 sporni dejanji storila nosilca javnih pooblastil v okviru opravljanja njune javne službe, v obravnavanem primeru pa je sporno dejanje posledica ravnanja osebe, ki ni nosilec javnih pooblastil. Sodišče je v zadevi U 1128/2003 s sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno in da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v A in enako odločitev s podobno obrazložitvijo, ki jo sodišče v nadaljevanju deloma povzema iz obrazložitve sklepa v zadevi U 1128/2003, je sodišče sprejelo tudi v tem upravnem sporu.

Ključno vprašanje v tovrstnih sporih je, ali je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo pravic. V konkretnem primeru gre za pravice iz 25., 35. in 39. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Tako kot v primeru U 1128/2003 tudi v tem primeru pride za podlago pristojnosti upravnega sodstva v poštev določilo 2. odstavka 157. člena Ustave RS. To določilo pravi, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Na tej ustavni ravni argumentacije ostaja za konkreten spor povsem odprto vprašanje, ali je tožeči stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo kot v upravnem sporu. Na to vprašanje deloma odgovarja ZUS. Po določilu 1. odstavka 1. člena ZUS je zagotovljeno sodno varstvo pravic pravnih oseb, če so lahko nosilci pravic, proti odločitvam in dejanjem upravnih oziroma v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. To določilo torej napotuje na konkretno uporabo drugih specialnejših določb ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), vendar pa iz tega določila izhaja tudi, da gre v upravnem sporu primarno za varstvo pravic, če kršitev zasebnemu subjektu povzroči državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil, ne pa če poseg v iztožljive pravice izvira iz sfere ravnanja nekoga, ki nima javnih pooblastil. Tudi iz določila 3. odstavka 18. člena ZUS izhaja, da je toženec v upravnem sporu državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil. V konkretnem primeru je tožniku posegel v ustavne pravice organ, ki nima javnih pooblastil. Vendar pa specialnejše določilo 3. odstavka 1. člena ZUS vsebuje enako besedilo kot določilo 2. odstavka 157. člena Ustave, kar pomeni, da tudi če gre za spor zaradi posega v ustavno pravico zasebnika s strani nosilca javnih pooblastil ali nekoga, ki ni nosilec javnih pooblastil, sodišče odloča o zakonitosti dejanja le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To pomeni, da mora sodišče v obeh primerih - če je domnevni kršitelj nosilec javnih pooblastil in tudi če je tožnik zasebno-pravni subjekt, uporabiti klavzulo subsidiarnosti. V zvezi z uporabo te klavzule je v izhodišču obrazložitve pomembno, da je po določilu 4. odstavka 15. člena Ustave človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam zagotovljeno sodno varstvo in tudi pravica do odprave posledic njihove kršitve. Po določilu 1. odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. To pomeni, da se na vseh sodiščih v Sloveniji človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave in da je na vseh sodiščih v sodnih postopkih mogoče odpraviti posledice kršitve človekovih pravic. Vendar pa sta ustavodajalec in zakonodajalec varstvo človekovih pravic v upravnem sodstvu postavila za sekundarno glede na varstvo pravic pred drugimi sodišči v tem smislu, da stranke lahko vložijo tožbo v upravnem sporu, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo njihovim ustavnim pravicam (2. odstavek 157. člena Ustave, 3. odstavek 1. člena ZUS). Niti v Ustavi niti v ZUS pa ni bolj določno urejeno, kdaj mora o tožbi odločati upravno sodstvo, kdaj pa drugo pristojno sodišče. Od tu naprej mora zato sodišče za razrešitev vprašanja pristojnosti oziroma klavzule subsidiarnosti vzeti v obzir konkretne okoliščine primera. V zadevi U 1128/2003 je sodišče postavilo, da je ob upoštevanju določila 15. in 157. člena Ustave RS in temeljnih določb ZUS in sicer 1. in 3. odstavka 1. člena in 1. odstavka 2. člena odločitev o pristojnosti za sodno varstvo v primeru, ko je tožena stranka nosilec javnih pooblastil, odvisna od naslednjih konkretnih okoliščin primera: opredelitve tožbenega zahtevka, narave dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v določeno pravico, pri čemer je sodišče upoštevalo interpretacijo Ustavnega sodišča RS iz podobnega primera v povezavi z določilom 62. člena ZUS in od vrste pravice, katere varstvo stranka uveljavlja v povezavi z morebitno specialno zakonsko ureditvijo konkretne pravice. Glede slednjega namreč velja, da je način uresničevanja določene človekove pravice lahko predpisan z zakonom, kadar tako določa Ustava, ali če je to nujno zaradi narave posamezne pravice ali svoboščine (2. odstavek 15. člena Ustave). Kadar pa gre za spor, v katerem tožena stranka ni nosilec javnih pooblastil, ampak gre za zasebno-pravni subjekt, potem sodišču klavzule subsidiarnosti ni treba presojati po strogi metodi z vidika zgoraj opredeljenih okoliščin, ampak presoja po enostavnejši metodi, ali je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti glede na to, da gre za spor med zasebno-pravnimi osebami. Po tej metodi je sodišče v konkretnem primeru prišlo do sklepa, da je za ugotovitev in odpravo posledic zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 25., 35. in 39. člena Ustave RS očitno pristojno sodišče splošne pristojnosti. Za sodno varstvo pravice do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS sodišče ni pristojno, ker izpodbijana razsodba ni odločba nosilca javnih pooblastil v smislu 25. člena Ustave. Za varstvo osebnostnih pravic v smislu osebne integritete (35. člen Ustave) je celo po izrecnih določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001) pristojno pravdno sodišče. Po določilu 178. člena OZ namreč lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca, če gre za kršitev osebnostne pravice, objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Ravno tako ni nobene ovire za varstvo svobode izražanja pred pravdnim sodiščem, ker gre za spor med zasebno-pravnimi subjekti. Tožnikov argument, da nima drugega sodnega varstva kot v upravnem sporu zaradi tega, ker ni član AAA, BBB niti ni novinar, ne drži. Sodno varstvo pravic je za navedene tri pravice univerzalno; tudi če bi bil tožnik član AAA, BBB ali novinar ne bi bil v ničemer privilegiran z vidika sodnega varstva pravic in njegov položaj, ne bi bil v ničemer drugačen z vidika dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva. Človekove pravice se namreč uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Tudi drugi argument tožnika, da nima drugega sodnega varstva kot v upravnem sporu, ker bi bilo potrebno izdati ugotovitveno odločbo, s katero bi se ugotovila nezakonitost razsodbe NČR, ne drži. Nezakonitost, ki jo uveljavlja tožnik, v konkretnem primeru pomeni vprašanje pravilne uporabe ali kršitve Ustave, kajti izpodbijana razsodba ni bila izdana na podlagi nobenega zakona ali javno-pravnega predpisa, ampak tožnik v bistvu uveljavlja ugotovitev protiustavnosti posega v človekove pravice, ki naj bi jo zakrivilo NČR. Ugotovitveno odločbo o neustavnem posegu v iztožljive pravice pa lahko izda katero koli državno sodišče v Sloveniji, kajti sodišča morajo zagotavljati sodno varstvo človekovih pravic ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) in imajo zato na podlagi določila 15. člena možnost odločiti o vsem, kar je potrebno za učinkovito varstvo človekovih pravic, kar vključuje tudi odpravo posledic kršitve pravic. Tožnik ima torej ustavno pravico da o njegovih pravicah odloča neodvisno in nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen Ustave), ki je v konkretnem primeru Okrožno sodišče v A, ne pa Upravno sodišče Republike Slovenije.

Sodišče je zato ob smiselni uporabi pravil Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002, 12/2003) ravnalo po določilu 19. člena ZPP (16. člen ZUS). To določilo pravi, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Sodišče se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno in bo zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v A (23. člen ZPP). Po določilu 2. odstavka 23. člena ZPP sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim.