Jedro

Pri presoji pogoja, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP (1986) šteje, da je ta pogoj podan, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost. Upravni organ prve stopnje pa sploh ni presojal, ali je predlagateljica obnove imela pravico udeležbe v postopku o tem, ali revidentka izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 4. 2002. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi A.A. in odpravila sklep Upravne enote Ljubljane z dne 5. 5. 1998 ter zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (1. točka izreka) in zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov (2. točka izreka). Prvostopenjski upravni organ je s citiranim sklepom zavrgel predlog A.A. za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 8. 1. 1998, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti – obrti podobna dejavnost v poslovnem prostoru ... V obrazložitvi sklepa je prvostopenjski upravni organ navedel, da predloga za obnovo ni podala upravičena oseba, ker ne gre za pritožbeno zadevo, ki se rešuje v tem upravnem postopku, temveč za civilnopravno razmerje.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je sklep prvostopenjskega upravnega organa nezakonit, saj iz njega ne izhaja, ali je prvostopenjski organ sploh preverjal pogoje za uporabo izrednega pravnega sredstva – obnove postopka, kot to zahteva 267. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP. Po presoji sodišča pa je preuranjeno stališče tožene stranke, da ima stranka z interesom A.A. kot lastnica poslovnega prostora položaj stranke v postopku. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je lastništvo poslovnega prostora, v katerem tožnica opravlja svojo dejavnost, sporno, zato bo moral prvostopenjski upravni organ ob ponovnem preizkusu v skladu z 49. členom ZUP presoditi tudi to okoliščino. Kolikor bo potrebno, lahko tudi prekine postopek, če ugotovi, da obstaja vprašanje, ki ga je treba predhodno rešiti.

3. Revidentka vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nasprotuje stališču tožene stranke, da ima A.A. status stranke v ugotovitvenem upravnem postopku. Ker revidentka ni bila poklicana v postopek odločanja o obnovitvenem predlogu A.A. in o njeni pritožbi, je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo nikakršnih razumnih razlogov, navedbe sodišča pa so protispisne oziroma same s seboj v nasprotju. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da sklep prvostopenjskega upravnega organa ne vsebuje presoje, ali predlog za obnovo postopka izpolnjuje procesne pogoje za njegovo vsebinsko obravnavanje, kot to zahteva prvi odstavek 256. člena ZUP (1986). Po navedeni določbi ZUP (1986), ki se glede na določbo 324. člena ZUP uporablja za zadeve glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila vložena zahteva ali pravno sredstvo, mora organ, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog, preizkusiti, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba, kot tudi, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Upravni organ prve stopnje pa zahtevanega formalnega preizkusa zgolj z navedbo, da predloga za obnovo ni podala upravičena oseba, ker ne gre za pritožbeno zadevo, ki se rešuje v tem upravnem postopku, ni opravil, saj ni preizkusil, ali so izpolnjeni pogoji iz 9. točke 249. člena ZUP (1986). Pri presoji pogoja, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, se namreč v primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP (1986), ki se med drugim uveljavlja v obravnavanem primeru, šteje, da je ta pogoj podan, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost. Upravni organ prve stopnje pa sploh ni presojal, ali je predlagateljica obnove imela pravico udeležbe v postopku o tem, ali revidentka izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti.

9. Revidentka v reviziji nasprotuje nekaterim dejanskim ugotovitvam upravnega organa, to pa je nedovoljen revizijski razlog. Vrhovno sodišče zato preizkusa izpodbijane sodbe glede ugotovljenega dejanskega stanja ni opravilo.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru ni storilo zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, odgovorilo na vse pravno relevantne tožbene ugovore ter se do njih v zadostni meri opredelilo.

11. Neupoštevni so revizijski ugovori, ki se nanašajo na kršitve postopka, ki naj bi jih storil upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe, saj te ne morejo biti predmet revizije za razliko od pritožbe (primerjaj 75. in 85. člen ZUS-1).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.