Jedro

Ker temelji obsodilna sodba sodišča prve stopnje izključno na mnenju izvedenca prometne stroke, ki lahko zgolj na podlagi protislovnih trditev obeh udeležencev in prič ter svojih, na podlagi takšnih trditev izdelanih predpostavk, ugotovil domnevno mesto trčenja, ki se le za 40 cm razlikuje od mesta trčenja, kot so ga ugotovili trije policisti in katerega je isti izvedenec izključil kot neverjetnega, utegne biti dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika ter izpodbijano sodbo razveljavilo.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti javnega prometa po čl. 251/III in I KZ RS v zvezi s čl. 3 KZ ter mu izreklo denarno kazen v višini 160.000,00 SIT in mu v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka ter na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika sodišče druge stopnje ugotavlja, da dejansko stanje ni dovolj razjasnjeno, zaradi česar utegne biti zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec kršil določili čl. 41/I in 45/I ZTVCP, v posledici česar naj bi voznik motornega kolesa utrpel hude telesne poškodbe, zmoten. Dejstvo je, da po prometni nesreči niso bile ustrezno zavarovane sledi, pri čemer nobeden od udeležencev in zaslišanih prič ni mogel natančno pojasniti, v kakšnem položaju sta se po nezgodi znašla oba udeleženca, tedaj osebni avtomobil, ki ga je vozil obdolženec in motorno kolo, ki ga je vozil oškodovanec in sam oškodovanec. Izvedencu prometne stroke, ki je bil pritegnjen v kazenski postopek, so za analizo prometne nezgode tedaj lahko služile samo nasprotujoče izjave obeh udeležencev o položaju in gibanju njunih vozil, izpovedi zaslišanih prič o načinu vožnje oškodovanca neposredno pred trčenjem in skica prometne nesreče, ki sta jo izdelala delavca policije, ki ju je sodišče tudi zaslišalo. V zvezi s povedanim zato ni mogoče z dovolj visoko stopnjo gotovosti sprejeti zaključke izvedenca prometne stroke, ki je na podlagi takšnih nerelevantnih podatkov in svojih domnev ter predpostavk izključil možnost zadetja v poziciji št. 4 po skici prometne policije ter istočasno ugotovil, da se je točka trčenja nahajala komaj 40 cm bolj levo, gledano v smeri vožnje obdolženca (tedaj na voznem pasu oškodovanca), pri čemer naj bi obdolženec skozi desni ovinek po klancu navzdol pripeljal s hitrostjo najmanj 55 km/h. Glede na zbrane dokaze v spisu so tudi po oceni pritožbenega sodišča takšni zaključki vprašljivi in nezanesljivi, še posebno, ker temeljijo na preveč hipotezah in predpostavkah, ki ne morejo predstavljati osnove za krivdorek, še posebno, ker velik del podatkov kazenskega spisa omogoča povsem nasprotne zaključke. Tako ni mogoče prezreti, da na podlagi izpovedb zaslišanih policistov ni mogoče najti razumnega razloga, zakaj bi naj bilo domnevno mesto trčenja določeno drugače od dejanskega, pri čemer je iz predloga za uvedbo postopka o prekršku tudi razvidno, da so bili na kraju trčenja vidni odpadli deli žarometov osebnega avtomobila, na podlagi katerih je bilo določeno domnevno mesto trčenja. Ta podatek ni bil predočen nobenemu od policistov, ki se zaradi poteka časa samega načina določitve mesta trčenja niso več spominjali, niti v postopku ni bilo ugotovljeno, v kakšnem razmerju naj bi bili z domnevnim mestom trčenja drobci žarometov, najdeni na mestu, označenem na skici policije s št. 7. Ob povedanem tudi ni mogoče prezreti, da so kar tri zaslišane priče opisale vijugavo vožnjo oškodovanca po cestišču neposredno pred trčenjem, pri čemer je priča T. S. takoj ob poku pogledal na cesto in zagledal obdolženčev avto, ki je stal ob kraju ceste na eni strani ceste, oškodovanec in njegov motor pa na drugi strani ceste v travi.

Takšna trditev pa je v celoti v skladu z zagovorom obdolženca in povsem v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca prometne stroke. Ker je ob ugotovljeni stopnji alkohola v oškodovančevi krvi (1,6 g/kg) tudi ta priznal, da je po cestišču vijugal, ker je lovil ravnotežje, pri tem pa v nasprotju s svojo trditvijo očitno ni vozil počasi (po trčenju je bil motor v tretji prestavi, po ugotovitvah izvedenca pa je vozil s hitrostjo 40 km/h), so tudi po tej plati vprašljivi zaključki izvedenca o mestu trčenja, pri čemer tudi ni dvoma, da je le-ta presegel svoja pooblastila, ko je na podlagi telesnih poškodb oškodovanca ugotavljal dinamiko gibanja obeh vozil. V celoti pa je potrebno pritrditi tudi pritožbenim izvajanjem obdolženčevega zagovornika, ki opozarja na zaključke sodišča in izvedenca, da je po trčenju prišlo do odboja motorja pod velikim kotom, čeprav ni bil ugotovljen položaja motorja po trčenju in pred njegovim pomikom na mesto, označen na skici s št. 5 ter je izvedenec Perčič na zaslišanju izpovedal, da mu ni znano, v kateri smeri se je motor premikal ter se je po predočenju položaja motorja, kakor ga je v "svojo" skico vrisal oškodovanec, strinjal, da gre za nov moment, ki bi ga bilo potrebno upoštevati (pa se to ni zgodilo). Dejansko stanje tako ne utegne biti le zmotno in nepopolno ugotovljeno, pač pa so si razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, kar pomeni, da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze ponoviti in jih dopolniti v nakazani smeri tudi z eventuelno pritegnitvijo novega izvedenca prometne stroke ter pri svoji končni odločitvi navesti prepričljivejše razloge o vseh odločilnih dejstvih, predvsem pa v primeru krivdoreka ne le zanesljivo izključiti možnost, da je do prometne nezgode prišlo na desni polovici cestišča, gledano v smeri vožnje obdolženca, pač pa tudi, da ugotovljena protipredpisna vožnja oškodovanca ni bila v vzročni zvezi z nastalimi posledicami.