Jedro

Objava žaljivega komentarja pod novico, objavljeno na spletni strani regijskega glasila, izpolnjuje zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni I. G. je dolžan plačati 480,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obsojenega I. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu za to kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo eno leto, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov zasebnega tožilca, nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca zasebnega tožilca in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 3. in 18. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa še, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ni v zahtevi zatrjevanega nasprotja, saj zahteva ne povzema nadaljnjih pomembnih razlogov, s katerimi sodišče načeloma obstoječo možnost zlorabe v več točkah sodbe zavrne. Prav tako ne drži očitek zahteve o prevalitvi dokaznega bremena na obsojenca glede morebitne zlorabe njegovega računalnika. To breme je obsojenec sprejel sam z zatrjevanjem, da ni storilec kaznivega dejanja, in z navajanjem možnosti zlorabe, ki naj bi ga izključila kot storilca. Če se obsojenec odloči za aktivno obrambo, lahko uspe s svojimi trditvami le, če so konkretne in podkrepljene z dokazi, brez tega pa sodišče njegovih trditev ne bo moglo preizkusiti oziroma sprejeti. V obravnavanem primeru obsojenec ni dokazal, da je bil njegov računalnik zlorabljen, zato je obveljala obtožna teza. Zahteva s podeljevanjem verodostojnosti izpovedbama A. R. in R. K. uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve. V nadaljevanju izpostavljene okoliščine o pomenu in načinu presoje dejstev in dokazov iz pravdnega postopka gredo v enako, nedopustno smer. Z zatrjevanjem, da sodba ne temelji na skrbni presoji vseh dokazov, logičnem sklepanju in življenjskih izkušnjah, se zahteva vsebinsko spušča v pravilnost dokazne ocene, v zvezi s posplošeno zatrjevano neobrazloženostjo, arbitrarnostjo in neverodostojnostjo glede na obsežno in pregledno obrazložitev zatrjevana kršitev določb postopka ni podana. Očitek o nekonkretiziranosti opisa razžalitve je očitno neutemeljen, saj izrek vsebuje dobesedno vsebino izjav, ki jih je obsojenec javno objavil o zasebnem tožilcu, pa tudi sodišče je že presodilo neutemeljenost takih navedb. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na četrti odstavek 160. člena KZ-1 zgolj kot na napotek, ki ga je sodišče povzelo, da bi obrazložilo, da je bila materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča ustrezna. Vrhovni državni tožilec sklepno pritrjuje razlogom pravnomočne sodbe, da je spletni forum sredstvo javnega obveščanja, avtorska zaščita foruma pa ni odločilno dejstvo.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki se s stališči vrhovnega državnega tožilca ne strinja. Okrožno sodišče v Novem mestu je zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo tudi pooblaščencu zasebnega tožilca, ki je zahtevo prejel 15. 1. 2016. Pooblaščenec zasebnega tožilca je sodišče 18. 1. 2016 obvestil, da je prekinil pooblastilno razmerje z zasebnim tožilcem. Ob tem, da pooblaščenec zasebnega tožilca ni navedel, kdaj je prenehalo pooblastilno razmerje, in da je sodišče o tem dejstvu obvestil šele po prejemu zahteve za varstvo zakonitosti, ki je skupaj s prej navedenim obvestilom ni vrnil sodišču, je Vrhovno sodišče štelo, da je bila vročitev zahteve za varstvo zakonitosti zasebnemu tožilcu pravilno opravljena, slednji pa se o njej ni izjavil. B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma povzema obsojenčev zagovor ter posamezne dele navedb sodišča iz 35., 36., 42., 45., 46., 47. in 50. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, nato pa zatrjuje, da je sodišče na obsojenca nepravilno prevalilo dokazno breme glede neobstoja zlorabe obsojenčevega računalnika, prav tako vidi nasprotje med zapisom sodišča, da ne obsojenec ne priče niso izjavili, da bi kdo drug uporabljal obsojenčev računalnik, ter da je logično, da obsojenec ali drugi poslanci niso bili ves čas v poslanski pisarni. Zagovornik meni, da sodišče sodbe ni sprejelo s stopnjo gotovosti, da je podan dvom in da je sodba kontradiktorna, saj sodišče dopušča možnost zlorabe in hkrati hipotetično obrazlaga zavrnitev možnosti zlorabe obsojenčevega računalnika. Po zagovornikovem stališču sodišči v pravnomočni sodbi nista konkretizirano obrazložili zaključka, da ni prišlo do zlorabe in s tem v zvezi nista ovrgli dvoma, zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Take vložnikove navedbe niso utemeljene. Obsojenec je v svojem zagovoru navedel, da je bil v času, ko je bil komentar, naveden v opisu kaznivega dejanja v prvostopenjski sodbi, poslan na spletno stran A. A. oziroma je bil na tej spletni strani objavljen, izven prostorov Državnega zbora (v nadaljevanju DZ), in sicer se je v gostinskem lokalu srečal z dvema osebama, medtem ko je neznana oseba zlorabila njegov računalnik, ki se nahaja v poslanski pisarni v DZ. Sodišče je v pravnomočni sodbi tak obsojenčev zagovor zavrnilo. Na podlagi izpovedbe B. V. ter izvedenskega mnenja in izpovedbe M. N., sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko, je sodišče ugotovilo, da je bil sporni komentar poslan z obsojenčevega službenega računalnika, ki se nahaja v poslanski pisarni v DZ in v kateri deluje še več drugih poslancev. Zaradi možnosti, da je neznana oseba zlorabila obsojenčev službeni računalnik, je sodišče zaslišalo nekatere od poslancev iz te poslanske pisarne, zaradi preverjanja obsojenčevega zagovora je zaslišalo tudi A. R. in R. K., s katerima naj bi se obsojenec srečal v gostinskem lokalu izven DZ. Ugotovilo je, da izpovedbi teh prič glede srečanja z obsojencem nista verodostojni in neprepričljivi, saj sta se še eno leto po razmeroma nepomembnem dogodku spominjala vseh podrobnosti, A. R. je obsojenčev osebni prijatelj, R. K. pa njegov čebelarski znanec ter je bil v isti politični stranki protikandidat zasebnega tožilca, slednji naj bi pričo v okviru političnega delovanja enkrat tudi besedno napadel, vsi so bili člani iste politične stranke. Po obširnem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da možnosti zlorabe sicer ni mogoče izključiti, vendar do nje v konkretnem primeru ni prišlo. V dokaznem postopku je sodišče torej preverilo obsojenčev zagovor in ugotovilo, da ta ni utemeljen, zato z navedbo, da obramba v zvezi z možnostjo zlorabe ni predložila nobenega dokaza (sodba sodišča prve stopnje, stran 15), ni prevalilo dokaznega bremena na obrambo. Z vztrajanjem pri obsojenčevem zagovoru, da je nekdo zlorabil njegov službeni računalnik, izražanjem dvoma o izvedenih dokazih ter ocenjevanjem verodostojnosti izpovedb A. R. in R. K. vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Že iz samih vložnikovih navedb o nasprotju med izpovedbami prič kot tudi iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni razvidno, da bi bila sodba obremenjena z nasprotjem o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Vložnik neutemeljeno zatrjuje, da sodišče ni dovolj konkretizirano in prepričljivo obrazložilo, zakaj izpovedb A. R. in R. K. ni štelo za verodostojni. Že v točki 6 te sodbe je Vrhovno sodišče povzelo določne razloge prvostopenjskega sodišča o tem, zakaj je del izpovedbe A. R. in izpovedbo R. K. štelo za neverodostojni. Z oceno, da obrazložitev sodišča ni prepričljiva, vložnik podaja lastno dokazno oceno, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). V delu zahteve, kjer vložnik navaja, da je sodišče samovoljno tolmačilo določbe kazenskega postopka, da je odločilo arbitrarno, ker ni verjelo omenjenima pričama ter nepravilno ocenilo njuno verodostojnost, vložnik posega v sodno presojo verodostojnosti dokazov, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Sklepno vložnik zatrjuje, da sodišče druge stopnje nejasno opisuje kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ne obrazloži pa razlogov za pravilnost oblikovanega opisa kaznivega dejanja razžalitve. Vložnik ocenjuje, da v opisu dejanja ni nobenih žaljivk, opis tudi ne predstavlja vrednostne sodbe, iz njega ni razviden namen zaničevanja, zato bi v tem primeru prišlo v poštev kako drugo kaznivo dejanje. Vložnik tudi meni, da je obrazložitev pravnomočne sodbe pomanjkljiva, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je kaznivo dejanje pravno opredelilo kot razžalitev. Končno vložnik še zatrjuje, da spletni forum glede na 2. člen Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/2001 in nasl., v nadaljevanju ZMed) ni sredstvo javnega obveščanja. Spletni forum ni avtorsko zaščiten, spletna stran pa ni namenjena posredovanju določenih informacij in komentarjev, prav tako ne izpolnjuje pogojev elektronske publikacije iz prvega odstavka 2. člena ZMed in ni primerljiva s časopisom, radiem ali televizijo.

9. Vrhovno sodišče je v več sodbah utemeljilo razliko med kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve (na primer sodbi I Ips 115/2008 z dne 8. 1. 2009 in I Ips 15366/2011 z dne 22. 5. 2014). Obrazložilo je, da je kaznivo dejanje razžalitve lahko ali temeljno ali subsidiarno kaznivo dejanje. Dejanje bo opredeljeno po tem členu tudi, če bodo v ravnanju storilca izpolnjeni znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar obdolžencu uspe tako imenovani dokaz resnice. Kaznivo dejanje razžalitve je opredeljeno s prepovedano posledico, medtem ko način izvršitve oziroma izvršitveno dejanje v zakonu ni opisan. Objekt zaščite je objektivna čast – spoštovanje, ki ga človek uživa pri drugih. Za to kaznivo dejanje bo šlo praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakršne koli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer bo trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da jo je ravno zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve pa je Vrhovno sodišče obrazložilo, kadar gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, bo storilec odgovarjal za drugo kaznivo dejanje iz tega poglavja oziroma bo lahko šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve le, če obdolženec resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost ne bo dokazal. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve ima torej obdolženec pravico, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice, pri čemer pa je tudi sodišče dolžno ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da je trditev, ki jo je izrekel, resnična (prvi odstavek 17. člena ZKP). Če mu dokaz resnice ali vsaj dokaz opravičljive in nezakrivljene zmote uspe, pa bo lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja. V tem primeru bo sodišče po šestem odstavku 171. člena KZ (oziroma šestem odstavku 160. člena (sedaj veljavnega) KZ-1) dolžno še presoditi, ali morda dejanje ni bilo storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena KZ (tretji odstavek 158. člena (sedaj veljavnega) KZ-1), torej gre za izključitev protipravnosti zaradi upravičenega interesa. Tedaj pa bo obdolženec odgovarjal za kaznivo dejanje le, ko bo podan še dodatni pogoj, da je bilo dejanje storjeno z namenom zaničevanja.

10. V obravnavanem primeru je obsojenec na spletni strani A. A. v komentarju pod člankom z naslovom „...“ pod psevdonimom X. Y. zapisal: „Ko je bil M. še v aeroklubu, smo imeli tudi stalen kreg in razprtije. Tudi tukaj so bile razne mahinacije. Ko pa smo ga nagnali je bil pa red. Torej drži, da povsod, kjer je M. so same težave“. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da v času, ko je bil zasebni tožilec predsednik A., tam ni bilo večjih nesoglasij, zasebni tožilec aerokluba ni vodil slabo, zaradi njegovega delovanja mu tudi ni bilo treba predčasno odstopiti ali oditi od tam. V tem delu so se obsojenčeve trditve izkazale za neresnične. V zvezi z obsojenčevo trditvijo „Torej drži, da povsod, kjer je M. so same težave“ je sodišče ugotovilo, da je možnost dokazovanja zaradi njene posplošenosti izključena. Sodišče je zaključilo, da je celoten obsojenčev komentar mogoče subsumirati pod kaznivo dejanje razžalitve, zato ga je spoznalo za krivega storitve tega in ne katerega drugega kaznivega dejanja.

11. Tako sklepanje nižjih sodišč je logično in razumno utemeljeno. Ne glede na to, pa je po presoji Vrhovnega sodišča umestno dodati, da zgolj dejstvo, da se je prvi del obsojenčeva komentarja („Ko je bil M. še v aeroklubu, smo imeli tudi stalen kreg in razprtije. Tudi tukaj so bile razne mahinacije. Ko pa smo ga nagnali je bil pa red.“) na podlagi izpovedb prič izkazal za neresničnega, še ne more pomeniti, da tega dela obsojenčevega komentarja ne bi bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Ne samo neresničnost tega dela komentarja, temveč tudi njegova posplošenost ter negativna vrednostna ocena, so skupno tiste odločilne okoliščine, ki govorijo v prid kaznivega dejanja razžalitve. V komentarju obsojenec zasebnemu tožilcu ne očita nič konkretnega, kar se je oziroma naj bi se dogajalo v aeroklubu, temveč mu na splošno očita, da je povzročal kreganje in razprtije ter da so se dogajale mahinacije. S takimi besedami obsojenec pravzaprav opisuje zasebnega tožilca kot zdraharja (po Slovarju slovenskega knjižnega jezika zdraha pomeni prepir, nesoglasje, ki ga kdo povzroči s svojimi besedami oziroma ravnanjem med dvema ali več osebami) in osebo, zaradi katere so se oziroma naj bi se dogajale nezakonitosti (ponovno, po Slovarju slovenskega knjižnega jezika mahinacije pomenijo preračunljivo, navadno nezakonito dejanje). Vsi v obsojenčevem komentarju navedeni očitki so objektivno žaljivi za zasebnega tožilca ter predstavljajo negativno vrednostno oceno njegove osebnosti. Ne glede na to, da gre za negativno vrednostno oceno, katere resničnosti ni mogoče dokazovati, saj predstavlja zgolj prepričanje tistega, ki jo je izrekel, je sodišče obsojencu zaradi zagotavljanja poštenega postopka dalo možnost, da pojasni svojo izjavo in dokaže, da je imel utemeljene razloge verjeti v resničnost inkriminiranega komentarja. Vendar obsojenec s tem dokazom ni uspel. Nasprotno, sodišče je ugotovilo, da je obsojenec imel motiv za zapis obravnavanega komentarja, med njim in zasebnim tožilcem so obstajali hudi konflikti in spori, celo sovražen odnos, nepomirljiv spor in medsebojna obtoževanja, obsojenec je že eno leto pred zapisom obravnavanega komentarja v elektronskem sporočilu, naslovljenem na predsednika politične stranke, ki sta ji pripadala z zasebnim tožilcem, uporabil podobne besede. Ob povedanem je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi utemeljeno, razumljivo ter logično obrazloženo presodilo, da je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1. Izpodbijana pravnomočna sodba tudi ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče logično in razumno utemeljeno obrazložilo, da v obravnavanem primeru pravna opredelitev obsojenčevega ravnanja kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 160. členu, za kar se očitno zavzema vložnik, ne pride v poštev. Vložnikovo drugačno vrednotenje obsojenčevih besed predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Utemeljena pa je tudi presoja nižjih sodišč, da obsojenčeva objava komentarja na spletni strani A. A. predstavlja objavo v sredstvih javnega obveščanja. Že iz samega naziva A. A. izhaja, da gre za regijsko glasilo, ki na svoji spletni strani z namenom obveščanja objavlja različne informacije (novice, mnenja obvestila, sporočila in druge informacije), ki so namenjene javnosti. V več sodbah (na primer I Ips 13079/2012 z dne 17. 9. 2015, I Ips 8096/2011 z dne 5. 11. 2015, I Ips 30388/2010 z dne 12. 12. 2013) je Vrhovno sodišče že presodilo, da objava žaljive izjave na spletu izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1. Vložnik niti ne obrazloži, zakaj naj bi avtorska zaščita spletne strani A. A. predstavljala odločilno dejstvo, s predstavljanjem lastnega pogleda na dejansko stanje, češ da omenjeno regijsko glasilo ni namenjeno posredovanju informacij, ter da je bil obsojenčev zapis objavljen na spletnem forumu in ne kot komentar pod člankom, objavljenim na spletni strani A. A., pa vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). S tem po vsebini zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega I. G. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je višino sodne takse odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, v zvezi s tarifno številko 7252 Taksne tarife.