Jedro

Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju.

Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožbo tožnice vloženo dne 14. 2. 2024 zoper sodbo XX Pd 162/2023 z dne 11. 12. 2023. 2. Tožnica se pritožuje zoper sklep zaradi kršitev pravil postopka. Navaja, da so bila kršena pravila ZPP o vročanju. Dne 28. 12. 2023 pooblaščenki ni bilo puščeno obvestilo o prejeti pošiljki, prav tako tega dne ni nihče poskusil opraviti osebne vročitve, saj je bil ves čas nekdo prisoten v pisarni (kršitev 133. člena ZPP). Sodišče navaja, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku, kar je v nasprotju s pravili vročanja na registriranem sedežu odvetnika. Obvestilo je bilo puščeno v predalčniku A. A. s. p., ki pooblaščenke o tem ni obvestila do 15. 3. 2024, ko ji je izročila obvestilo. To izhaja iz pisne izjave, podredno se predlaga tudi njeno zaslišanje. Pooblaščenka tožnice pošiljke ni mogla dvigniti, ker obvestila o prejeti pošiljki ni prejela. Šele 15. 3. 2024 je ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v drugem predalčniku na istem naslovu, po tem, ko je prejela izpodbijani sklep. Javna listina, na katero se sklicuje sodišče, je nepravilno sestavljena in ne potrjuje resničnih dejstev. Tožnica dokazov o napaki pri vročanju brez svoje krivde ni mogla predlagati prej. Pooblaščenka je poizvedbe, na podlagi katerih je prišla do teh ugotovitev, opravila, ko je ugotovila napako pri vročanju pošiljke z dne 11. 3. 2024 v drugi zadevi. Pri vročanju se večkrat dogajajo napake. Izpostavlja primer vročanja odvetnici B. B. namesto odvetnici C. C. Tudi v tem primeru je prišlo do napake, zato niso izpolnjena pravila o fikciji vročitve in ni pogojev za zavrženje pritožbe. Pritožba je bila vložena pravočasno, 14. 2. 2024, kar je v roku 30 dni od prejema sodbe dne 15. 1. 2024. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu izhaja, da je vročevalec dne 28. 12. 2023 pooblaščenki tožnice poskusil osebno vročiti sodbo sodišča prve stopnje. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je pustil obvestilo o prejeti pošiljki v predalčniku. Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je bil dne 28. 12. 2023 ves čas nekdo v pisarni in osebna vročitev ni bila poskušena, vendar v dokaz teh svojih pavšalnih navedb ni predlagala izvedbe nobenega dokaza in s tem ni izpodbila verodostojnosti podatkov iz obvestila oziroma vročilnice. V obvestilu (l. št. 148) je bilo navedeno, kje se sodba nahaja in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti, kar je skladno s tretjim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker pooblaščenka tožnice pošiljke ni dvignila, ji je bila po poteku tega roka dne 15. 1. 2024 puščena v njenem predalčniku (četrti odstavek 142. člena ZPP), štelo pa se je, da ji je bila vročena 12. 1. 2024, ko se je iztekel 15 dnevni rok za prevzem pošiljke. Tožnica je pritožbo zoper sodbo vložila priporočeno po pošti dne 14. 2. 2024, kar je prepozno, saj se je 30 dnevni pritožbeni rok iztekel 12. 2. 2024 (11. 2. 2024 je bila nedelja, zato se je rok skladno s četrtim odstavkom 111. člena ZPP iztekel na ponedeljek 12. 2. 2024).

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zapisalo, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku pooblaščenke, vendar to ne pomeni, da so bila kršena pravila o vročanju pooblaščenki tožnice na njenem registriranem naslovu. Iz obvestila izhaja, da je bilo puščeno v predalčniku na naslovu D., torej registriranemu sedežu pooblaščenke, zato uporaba besede hišni predalčnik namesto izpostavljeni predalčnik ali predalčnik ne pomeni, da se je sodba vročala na napačnem naslovu, zato je neutemeljen očitek o kršitvi pravil vročanja iz 133. člena ZPP.

7. Namen določb o vročanju po 141. in 142. členu ZPP je, da se zagotovi razumno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil. Fikcija vročitve temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po lastni krivdi,1 tožnica pa uveljavlja, da sodbe ni dvignila, ker ni prejela obvestila o poskusu vročitve. Ker naj ne bi prejela obvestila o prejeti pošiljki, fikcija vročitve ni nastopila dne 12. 1. 2024, ampak ji je bila sodba vročena dne 15. 1. 2024, ko jo je dejansko prejela (šesti odstavek 139. člena ZPP), zato uveljavlja, da je njena pritožba pravočasna.

8. Na podlagi prvega odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ta določba se ne uporablja le, če gre za kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 286.b člena ZPP). Na kršitev pravil postopka o vročanju, pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora stranka, če meni, da so se zgodile napake pri vročanju, to uveljavljati pravočasno in uveljavljati datum dejanske vročitve na podlagi šestega odstavka 139. člena ZPP.2 Tožnica zatrjevanih napak pri vročanju na podlagi 142. člena ZPP ni uveljavljala v pritožbi zoper prejeto sodbo, čeprav bi to morala in mogla storiti, ampak šele v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe, kar je glede na okoliščine konkretnega primera prepozno.

9. Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da napak pri vročanju ni mogla uveljavljati prej, ker za njih naj ne bi vedela. Tožnica v pritožbi priznava, da je dne 15. 1. 2024 prejela sodbo v zadevi XX Pd 162/2023, ki je bila puščena v predalčniku pooblaščenke in ne trdi, da takrat ni vedela, da pred tem naj ne bi prejela obvestila o prejeti pošiljki. Iz podatkov na ovojnici, v kateri je bila sodba, je bilo razvidno, kdaj je vročevalec v predalčniku pustil obvestilo in zakaj je bila nato sodba puščena v predalčniku dne 15. 1. 2024. Tožnica je bila tako že dne 15. 1. 2024 seznanjena s fikcijo vročitve in je tako morala vedeti, da ji rok za pritožbo skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP ni nujno začel teči šele 15. 1. 2024. Tudi, če na ovojnici, v kateri je bila sodba, ne bi bilo označeno zakaj je bila sodba puščena v predalčniku,3 pa je pooblaščenka tožnice kot pravna strokovnjakinja vedela oziroma bi morala vedeti, da je prišlo do vročitve s fikcijo, saj se sodbe vedno vročajo osebno (prvi odstavek 142. člena ZPP), v predalčniku se pustijo le v primeru, če osebna vročitev ni bila mogoča in pisanje ni bilo dvignjeno v roku 15 dni. Pooblaščenka tožnice je tako v času pisanja pritožbe, ki jo je vložila šele na 30. dan od kar je v predalčnik prejela sodbo, vedela za fikcijo vročitve in je poznala tudi pravila, do kdaj lahko glede na fikcijo pravočasno vloži pritožbo in da se ne more zanašati na to, da ji je bila sodba vročena šele 15. 1. 2024. Kljub temu v pritožbi zoper sodbo ni navajala, da vlaga pritožbo v roku 30 dni od prejema sodbe dne 15. 1. 2024 in ni uveljavljala, da pred tem ni prejela obvestila o prispeli pošiljki, zaradi česar šteje, da je bila vročitev skladno s šestim odstavkom 139. člena ZPP opravljena šele 15. 1. 2024 in se naj upošteva. Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju.

10. Čeprav so pritožbene navedbe glede zatrjevanih napak pri vročanju prepozne, pritožbeno sodišče dodaja, da so navedbe tožnice, da pred 15. 3. 2024 ni vedela za zatrjevano napako pri vročanju in da 28. 12. 2023 ni prejela obvestila o pošiljki, neprepričljive in jim pritožbeno sodišče ne sledi. Iz že pojasnjenih razlogov je moralo biti pooblaščenki že 15. 1. 2024 jasno, da je prišlo do fikcije pri vročanju in je že takrat vedela za zatrjevane napake. Poleg tega je bil tožnici izpodbijani sklep vročen 5. 3. 2024. V izpodbijanem sklepu je pojasnjeno, da je tožnica dne 28. 12. 2023 prejela obvestilo, sodba pa ji je bila nato vročena dne 12. 1. 2024 na podlagi fikcije. Iz pritožbenih navedb izhaja, da naj bi pooblaščenka tožnice šele zaradi napake pri vročanju pisanja dne 11. 3. 2024, ki izhaja iz predloženih dokazil (l. št. 168-169), pričela z ugotavljanjem, kaj se je v predmetni zadevi zgodilo in opravljati poizvedbe. Slednje je nenavadno in neprepričljivo glede na to, da je že 5. 3. 2024 prejela sklep o zavrženju pritožbe, kjer ji je bilo pojasnjeno, da ji je bilo dne 28. 12. 2023 puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, zoper sklep pa je imela na voljo 15 dnevni rok za pritožbo. Poleg tega je bila napaka dne 11. 3. 2024 povsem drugačna. Pošiljka se je vročala na drugem naslovu, drugi odvetnici, B. B., zato ni jasno, zakaj bi pooblaščenka tožnice na podlagi napake z dne 11. 3. 2024 pričela z raziskovanjem pri računovodkinji A. A., ali je ona prejela obvestilo o poskusu vročitve sodbe v predmetni zadevi.

11. Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine (149. člen v povezavi z 224. členom ZPP), je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard.4 Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje A. A., kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi. Napaka z dne 11. 3. 2024, pri vročanju povsem drugega sodnega pisanja, namreč ne dokazuje, da je bila storjena napaka tudi v tej zadevi in da tožnica ni prejela obvestila dne 28. 12. 2023. Tega po prepričanju pritožbenega sodišča ne izkazuje niti izjava A. A. (l. št. 165-166). Iz predložene izjave izhaja le, da A. A. na naslovu D. ne opravlja vedno svoje dejavnosti, predalčnika naj ne bi pregledovala redno, v predalčnik pa naj bi prejela kar tri obvestila Delovnega sodišča v Kopru za pooblaščenko tožnice, katera ji je izročila šele 15. 3. 2024. Iz izjave ni razvidno kje A. A. opravlja svojo dejavnost, kadar je ne na registriranem naslovu, kdaj v dveh mesecih in pol naj bi našla obvestila, kako pogosto pregleduje prejeto pošto in zakaj se ji ni zdelo pomembno obvestila o vročanju treh sodb izročiti pooblaščenki, na katero so bila naslovljena in zakaj jih je ves ta čas hranila, če se ji ni zdelo potrebno, da o njih obvesti naslovnico. Če jih je res prejela in hranila, so se ji očitno zdela pomembna in ni logično, da jih ne bi izročila sama od sebe, ampak šele 15. 3. 2024. Glede na registrirano dejavnost A. A. tudi ni verjetno, da slednja predalčnika na registriranem naslovu ne bi pregledala dva meseca in pol oziroma dlje časa, saj ni znano kdaj naj bi obvestila našla, po enem tednu, enem mescu, dveh mesecih itd. 12. Navedena splošna izjava A. A. po oceni pritožbenega sodišča tako ne omaja verodostojnosti javne listine, iz katere izhaja, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku pooblaščenke tožnice in ne A. A., drugih dokazov pa tožnica ne predlaga. Navedla je sicer, da kolikor se ne bo upoštevala predložena izjava, naj se podredno šteje, da gre za pisno izjavo priče skladno z 236.a členom ZPP, skrajno podredno pa se naj o dejstvih iz izjave zasliši A. A., vendar takšen dokazni predlog ni ustrezen. Stranka mora navesti ali predlaga zaslišanje priče ali ne, tožnica to predlaga le kot "skrajno podredno", poleg tega njen dokazni predlog ni bil substanciran skladno z 236. členom ZPP. Tudi sicer sodišče pričo zaslišuje zgolj v okviru predhodno navedenih dejstev, ki pa jih tožnica, razen tistih, ki jih je A. A. potrdila že v pisni izjavi, ni podala, zato tudi iz tega razloga ni bilo pogojev za izvedbo dodatnih dokazov.

13. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnici sodba pravilno vročena dne 12. 1. 2024, pritožba, vložena dne 24. 2. 2024 pa je bila posledično prepozna, zato jo je skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pravilno zavrglo.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa toženka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj slednji ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. II Ips 95/2016. 2 Prim. II Ips 39/2012. 3 Pritožnica ne uveljavlja, da ne bi bila uporabljena predpisana ovojnica, skladno s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku. Da je bila uporabljena takšna ovojnica, pa izhaja tudi iz vročilnice v spisu (l. št. 148). 4 Prim. II Ips 256/2013.