Jedro

Tožena stranka pri odločanju o prošnji za BPP ni upoštevala, da peti odstavek 24. člena ZBPP določa, da se ne glede na določbe prejšnjih odstavkov BPP za pravno svetovanje dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Zato tožena stranka ni imela pravne podlage za presojo tega dela prošnje glede na te pogoje iz 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 490/2020 z dne 15. 10. 2020, odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilca A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe ter pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, zoper RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v zvezi z odločbo tega ministrstva, št. 12301-411/2020-2 z dne 9. 9. 2020, zaradi uveljavljanja izredne denarne socialne pomoči. Tožena stranka je pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP ugotovila, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožena stranka pojasnjuje, da je iz navedene odločbe razvidno, da je prosilec 9. 6. 2020 pri pristojnem centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) podal vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči za stroške fotografiranja, prevoza do fotografa in izdelave osebne izkaznice. Vloga je bila z odločbo CSD z dne 1. 7. 2020 zavrnjena, prav tako je bila zavrnjena njegova pritožba zoper navedeno odločbo.

2. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na 33. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in na tej podlagi ugotovi, da navedeni stroški niso izredni stroški, ki bi bili povezani s preživljanjem, upoštevaje pri tem dejstvo, da se prosilec nahaja v zavodu za prestajanje kazni zapora, kjer prestaja zaporno kazen na podlagi pravnomočne sodne odločbe in se je v konkretni situaciji znašel po svoji krivdi oziroma iz razlogov, na katere bi lahko vplival, in kjer je v celoti poskrbljeno za njegovo preživljanje. V zaporu ima zagotovljeno brezplačno celodnevno oskrbo, osnovne zdravstvene in zobozdravstvene storitve, obleko, obutev, spodnje perilo, nogavice ter sredstva za vzdrževanje osebne higiene. Za identifikacijo v zavodu osebnih dokumentov ne potrebuje oziroma le-ti niso življenjskega pomena. Tožena stranka je tako ocenila, da v konkretni zadevi prosilec z vložitvijo tožbe v socialnem sporu, v katerem bi izpodbijal dokončno odločbo Ministrstva z dne 9. 9. 2020, nima verjetnega izgleda za uspeh. Prošnjo je na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena v povezavi s 24. členom ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da predmetno odločbo izpodbija po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v nadaljevanju tožbe pa navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik zatrjuje, da toženka o dodelitvi pravnega svetovanja kot obliki BPP sploh ni presojala, čeprav bi mu takšno obliko BPP morala dodeliti, saj ne obstajajo razlogi za zavrnitev. Nasprotuje tudi ugotovitvi tožene stranke, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh. To je ugotovljeno na podlagi dejstva, da se tožnik nahaja v zaporu, kar pa ni razlog, da se mu izredna denarna socialna pomoč ne bi dodelila. Tako določa tudi 33. člen ZSVarPre, ki ga je tožena stranka napačno razlagala, kar izhaja iz priloženega mnenja odvetnika B.B. Tožena stranka ni ugotovila, ali se je tožnik znašel v zaporu iz razlogov, na katere bi lahko vplival. Tožnik še zatrjuje, da mu ni bila dana možnost dokazovanja drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženka ugotovila v upravnem postopku, čeprav je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva (1. člen ZBPP). Tožniku bi bilo potrebno dodeliti BPP, da bi lahko drugačno dejansko stanje uveljavljal v sodnem postopku. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in tožniku BPP dodeli.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, vezano na vložitev tožbe v socialnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, zoper RS, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zoper odločbo CSD z dne 1. 7. 2020, v zvezi z odločbo tega ministrstva, št. 12301-411/2020-2 z dne 9. 9. 2020, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči za stroške fotografiranja, prevoz do fotografa in izdelavo osebne izkaznice.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik podal prošnjo za dodelitev predmetne BPP z izrecno navedbo oblike BPP pravnega svetovanja po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP ter pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči na prvi stopnji po četrti alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP. To izhaja iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP in priloge k prošnji.

8. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP utemeljila z ugotovitvijo, da za dodelitev BPP niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

9. V zvezi z delom tožnikove prošnje za dodelitev BPP, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji po četrti alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotavljala, ali so za dodelitev BPP izpolnjeni pogoji po 24. členu ZBPP, v skladu s katerim se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedene določbe je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Tožena stranka je tako morala s strani prosilca predstavljeno zadevo preučiti, da je lahko presodila upravičenost do BPP, saj jo sme skladno z 2. členom ZBPP dodeliti le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon, torej ZBPP. Neutemeljen je zato tožbeni očitek, da je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila s tem, ko je presojala o zadevi, namesto da bi presojala o dodelitvi BPP.

10. Sodišče glede nestrinjanja tožnika o razlogih, iz katerih je tožena stranka izpeljala zaključek, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku, ugotavlja, da ne držijo tožbene navedbe, da tožena stranka ni ugotovila, ali se je tožnik znašel v zaporu iz razlogov, na katere bi lahko vplival, in da je zaključek glede verjetnosti za uspeh napravila le na podlagi dejstva, da se tožnik nahaja v zaporu. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja ugotovitev tožene stranke, da se prosilec nahaja v zaporu, kjer prestaja zaporno kazen na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, in se je torej v konkretni situaciji znašel po svoji krivdi oziroma iz razlogov, na katere bi lahko vplival. Kolikor pa tožnik nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da se je tožnik znašel v zaporu iz razlogov, na katere bi lahko vplival, je to neutemeljeno, saj je podlaga za takšen zaključek tožene stranke v pravnomočni obsodilni sodni odločbi.

11. Sodišče k temu še pripominja, da je to le eden od razlogov, ki jih je uporabila tožena stranka pri argumentaciji sprejete odločitve. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da zgoraj navedeni stroški niso tiste vrste, na katere se nanaša pravica do izredne denarne socialne pomoči, ob dejstvu, da ima prosilec v zaporu poskrbljeno za osnovne življenjske potrebe, kar izključuje položaj življenjske ogroženosti, pri čemer je pravilno navedla in uporabila tudi pravno podlago iz 33. člena ZSVarPre. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena pokrivanju izrednih situacij, ko prosilec izkaže izredne stroške, vezane na preživljanje oziroma razloge, na katere ni mogel vplivati, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti. Obstajati mora torej nek poseben izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine ogroženo, takšne okoliščine pa v obravnavani zadevi niso podane. Po obrazloženem se sodišče strinja s stališčem, da tožnik očitno v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je bila njegova prošnja na podlagi 24. člena ZBPP pravilno zavrnjena.

12. Tožeča stranka tudi z nadaljnjimi tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Res je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP), vendar pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Kot nekonkretizirane zavrača sodišče očitke, da tožniku ni bila dana možnost dokazovanja drugačnega dejanskega stanja, kot ga je tožena stranka ugotovila v upravnem postopku in da lahko drugačno dejansko stanje uveljavlja v sodnem postopku, saj tožnik niti v tožbi ne pojasni, katera so ta dejstva.

13. Glede odločitve tožene stranke, ki se nanaša na zaprošeno pravno svetovanje po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sprejela enotno odločitev za obe obliki zaprošene BPP. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v tem delu sicer napačno utemeljevala razlog za zavrnitev tožnikove prošnje. Tožena stranka namreč pri tem ni upoštevala, da peti odstavek 24. člena ZBPP določa, da se ne glede na določbe prejšnjih odstavkov BPP za pravno svetovanje po prvi alineji prvega odstavka 26. člena tega zakona dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Zato tožena stranka ni imela pravne podlage za presojo tega dela prošnje glede na te pogoje iz 24. člena ZBPP. Ne glede na te ugotovitve pa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani upravni akt v tem delu zakonit iz drugih razlogov, kot so navedeni v njegovi obrazložitvi, in ki jih sodišče navaja v nadaljevanju te sodbe.

14. Po tretjem odstavku 26. člena ZBPP se za pravno svetovanje iz prvega odstavka tega člena šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje. Preučitev pravnega položaja, predpisov in seznanitev s pravnimi sredstvi torej predpostavlja, da obstaja neko pravno vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno pravno znanje in o katerem je mogoče podati pravno mnenje o njegovih možnih pravnih rešitvah. Ne gre pa za pravno svetovanje v primeru, ko takšnega pravnega vprašanja ni (tako tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v zadevah I U 1060/2018 in I U 554/2020).

15. Tožnik v prošnji za dodelitev BPP ne pove nič konkretnega v smislu odprtih pravnih (ali dejanskih) vprašanj, pri reševanju katerih bi potreboval pravno pomoč. Navaja zgolj to, da želi vložiti tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12301-411/2020-2 z dne 9. 9. 2020, v povezavi z odločbo CSD Ljubljana, št. 1232-6896/2020-31984 z dne 1. 7. 2020, ker je bilo v tem postopku nepravilno uporabljeno materialno pravo in so mu bile kršene pravice. S tem pa po presoji sodišča ne izkaže, da potrebuje pravno pomoč oziroma svetovanje, kakršno je opredeljeno v tretjem odstavku 26. člena ZBPP, v skladu s katerim mora obstajati določeno pravno vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno pravno znanje. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik v predmetni prošnji za dodelitev BPP ne navaja nobenih dejstev in okoliščin v smislu opredelitve odprtih vprašanj, za katera bi potreboval strokovno pomoč.

16. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in tretje alineje drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na podlagi sklepa senata, sprejetega na podlagi tretjega odstavka drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1, po sodniku posamezniku, ter brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava (v delu določb, ki opredeljuje pravilno uporabo 24. člena ZBPP in pojem pravnega svetovanja kot ene od oblik BPP), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.