Jedro

Obvestila o upravičenosti do lastniškega certifikata, ki je bilo izdano delavcem v državnih organih, ni mogoče šteti za pisno pripoznavo obveznosti iz naslova neizplačanih razlik plač. Zato to obvestilo ni pretrgalo zastaranja po 387. členu ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo glavnice 110.434,00 tolarjev (kot neto razliko med izplačano plačo in plačo, ki bi mu jo morala tožena stranka izplačati po Zakonu o delavcih v državnih organih za čas od 1.1.1992 do 31.10.1992), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 do plačila ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 48.944,00 tolarjev, v roku 8 dni. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ob vsakokratnem izplačilu akontacije plač vedel za prikrajšanje oz. nedopustno znižanje plač, napačna. Res je iz obračunov plač razvidna osnova, ki je bila v posameznem mesecu uporabljena za obračun, vendar pa brez izračuna strokovnjaka računovodsko-finančne stroke ni mogel vedeti ali, in za koliko, je bil oškodovan. Celo tožena stranka je pisno izjavila, da ni sposobna opraviti izračuna razlik plač po zakoniti osnovi. Razen tega so bila v letu 1992 in 1993 na plačilnih listih večkrat navedena izplačila razlik plač za nekatere mesece, kar je še dodatno zmanjšalo možnost ugotoviti prikrajšanje. V septembru 1995 mu je tožena stranka ponudila v podpis izvensodno poravnavo zaradi neizplačila obresti, tožnik pa jo je podpisal v dobri veri in z zaupanjem v korektnost tožene stranke. Šele v decembru leta 1995 mu je tožena stranka izdala obvestilo o upravičenosti do lastniških certifikatov zaradi neizplačanih razlik v plačah v obdobju od januarja do oktobra 1992. Takrat je izvedel, da mu tožena stranka dolguje še iz naslova neizplačanih razlik plač. Trditev v sodbi, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje terjatve, je napačna, saj iz odgovora na tožbo izhaja le-to, da se toženi stranki postavlja vprašanje zastaranja. Ker sme sodišče upoštevati zastaranje le na izrečno zahtevo strank, je preširoko interpretiralo navedbe tožene stranke. Tožnik nasprotuje tudi stališču izpodbijane sodbe, da obvestila o upravičenosti do certifikatov nimajo pravnega pomena pisne pripoznave dolga po 387. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Zakonodaja o lastninjenju ne posega v materijo splošnih inštitutov obligacijskega prava. Če za izdajo certifikatov tožniku (kot delavcu v državnih organih) po sodbi pritožbenega sodišča opr.št. Pdp 1306/96, z dne 16.4.1998, ni bilo zakonite podlage, potem je edina vsebina izjave, kot jo vsebuje obvestilo o certifikatu, ugotovitev tožene stranke, da ima do tožnika dolg iz naslova neizplačanih razlik v plačah. Zato je obvestilo o upravičenosti do certifikatov vsekakor šteti za pripoznavo dolga s strani tožene stranke - gre za enostransko, izrecno, pisno in nedvoumno izjavo o obstoju dolga, ki ima za posledico tudi pretrganje zastaranja. To v svojem mnenju z dne 25.2.1999 potrjuje tudi Državno pravobranilstvo RS, ko ugotavlja, da so tožbeni zahtevki, kot je zahtevek tožnika, po temelju utemeljeni. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da je zastaranje njegove terjatve iz naslova razlike plače za obdobje od 1.1. do 31.10.1992 lahko začelo teči šele od decembra 1995, ko mu je tožena stranka izdala obvestilo o upravičenosti do lastniškega cerfitikata, saj mu pred tem prikrajšanje ni bilo znano, oz., da je bilo zastaranje pretrgano z izdanjem tega obvestila, ki ga je šteti za pripoznavo dolga. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi pravilno oprlo na Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur.l. RS št. 15/90-38/99) in Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti v RS (KPND RS, Ur.l. RS št. 18/91-39/99). Ni bistvenega pomena, ali je bilo tožniku prikrajšanje znano ali točno znano že pri vsakem izplačilu plače. Odločilno je zgolj to, da so posamezni zneski plač zapadli v plačilo, da je tožnik te plače tudi prejemal, da je tekoče prejemal tudi obračunske liste (kot izhaja iz prilog v spisu), ne pa tudi to (navaja v pritožbi), da brez posebnega strokovnjaka računovodsko-finančne stroke niti ni mogel vedeti, koliko točno je prikrajšan in da je zaupal v korektnost države kot delodajalca. Potrebno je opozoriti na 2. odst. 360. čl. ZOR, ki določa, da zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti in na 1. odst. 361. čl., ki določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Zakon torej začetek zastaranja ne veže na to, ali upnik ob siceršnji izpolnitvi morda ni vedel, ali je prejel določeno (dogovorjeno) izpolnitev v celoti ali deloma, temveč le na dan, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Sicer pa tudi ni mogoče sprejeti stališče tožnika, da je zvedel za obstoj dolga s strani tožene stranke šele z izdajo obvestila o upravičenosti do lastniškega certifikata že glede na njegovo izobrazbo, obračunske liste, objavljene sklepa Vlade RS o osnovah za obračun plač delavcem in funkcionarjem v letu 1992, odločbo in sklep Ustavnega sodišča RS (Ur.l. RS št. 53/92), ki se je nanašala prav na to problematiko in da je 26.9.1995 podpisal tudi izvensodno poravnavo, ki se sicer predvsem nanaša na izplačilo zamudnih obresti, vendar v predzadnji točki določa tudi, da se delavec odpoveduje vsem nadaljnjim zahtevkom iz naslova premalo izplačanih plač v obdobju od junija 1992 do januarja 1993, skupaj s pripadajočimi obrestmi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je sodišče preširoko interpretiralo navedbe tožene stranke o zastaranju, saj naj bi tožena stranka v odgovoru na tožbo dne 16.11.1999 postavila le vprašanje zastaranja in se na zastaranje ni izrečno sklicevala, kar zahteva 3. odst. 360. čl. ZOR. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo res postavila le vprašanje zastaranja tožbenega zahtevka, vendar že tožnik sam tega ni razumel zgolj kot vprašanje o zastaranju, temveč sklicevanje na zastaranje, saj je v pripravljalni vlogi z dne 7.12.1999 izrečno navedel, da njegova terjatev ni zastarana in pri tem navajal komentar ZOR-a. Sicer pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 25.11.2000 izrečno uveljavljala tudi ugovor zastaranja, tako da o tem ne more biti nobenega dvoma. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da njegova terjatev ni zastarala in da je obvestilo direktorja Uprave za kadre in izobraževanje Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 12.12. 1995 o upravičenosti do lastniškega certifikata pomenilo pretrganje zastaranja. Tožnik je v konkretnem sporu zahteval izplačilo glavnice v znesku 110.434,00 tolarjev kot neto razliko med plačo, ki bi mu jo morala izplačati tožena stranka po ZDDO in KPNG v času od 1.1.1992 do 31.10.1992, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. To je znesek glavnice v isti višini kot znaša znesek v obvestilu o upravičenosti do lastniškega certifikata. V obvestilu je tudi jasno navedeno, da pomeni ta znesek razliko med plačo, ki bi morala biti delavcu določena po 33. čl. KPND, oz. 3. čl. KPND in dejansko izplačano plačo v obdobju od 1.1.1992 do 31.10.1992. Tožnik je tekom postopka vztrajal pri izplačilu te razlike kljub temu, da je že sam (pravilno) navajal tudi, da v spornem obdobju njegova plača ni bila vezana na KPND, in kjub temu, da je dne 26.9.1995 podpisal izvensodno poravnavo, s katero se je vsaj za del spornega obdobja (od junija 1992 do konca oktobra 1992, sicer pa še do januarja 1993) odpovedal vsem nadaljnjim zahtevkom iz naslova premalo izplačanih plač. V spornem obdobju, to je v letu 1992, do vključno 31.10.1992, je plačo zaposlenih v državnih organih (torej tudi tožnika) v celoti urejal ZDDO (Ur.l. RS št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I), pri čemer je osnovo za obračun plače predstavljala povprečna plača na delavca, izplačana v gospodarstvu RS za pretekli mesec po uradnih podatkih Zavoda RS za statistiko, ki je lahko zmanjšana za odstotek, ki ga določi Izvršni svet RS glede na proračunske možnosti, vendar ne za več kot 50% ... . Plača v spornem obdobju torej ni bila vezana na plačo, kot je bila določena v KPND. To je prinesel šele Zakon o spremembah ZDDO (Ur.l. RS št. 4/93), s katerim je bil spremenjen 1. odst. 60. čl. ZDDO, tako da se je glasil: "Osnova za obračun osebnega dohodka je znesek, ki je kot izhodiščna mesečna plača za I. tarifni razred za polni delovni čas dogovorjen s kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti". KPND je svojo stvarno veljavnost omejila na vse organizacije, delodajalce in druge pravne osebe, ki opravljajo dejavnosti, ki so razvrščene v negospodarske dejavnosti, in za katere ne velja splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo ter na državne organe, če posamezna vprašanja, ki jih ureja ta kolektivna pogodba, niso v zakonu drugače urejena. Ker je bilo prav vprašanje določanja plač v letu 1992 za delavce v državnih organih zakonsko določeno drugače in je plače zaposlenih v državnih organih v celoti urejal zakon, neizplačanih plač po KPND za te zaposlene sploh ni moglo biti - in zato tudi ne zahtevkov iz tega naslova. Tožnik izhaja iz napačne predpostavke, da gre za razliko v plači, ki bi mu morala biti izplačana v denarju in da je lastninska zakonodaja določila le način poplačila denarne obveznosti, torej nadomestno izpolnitev obveznosti RS do delavcev v državnih organih, zaradi česar naj bi tudi certifikat predstavljal listino o pripoznavi dolga. S spremembo Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur.l. RS št. 55/92-1/96), objavljeno v Uradnem listu RS št. 31/93, se je RS zavezala, da bo poleg lastniških certifikatov iz 3. odst. istega člena izdala zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev, lastniške certifikate za razliko med izplačanimi plačami in neizplačanimi plačami v skladu s KPND za čas od 1.1.1992 do 31.10.1992, ki jih bodo lahko imetniki uporabili za nakup delnic ali drugega premoženja RS ter podjetij v njeni lasti, ki se ponudijo javnosti v odkup za lastniške certifikate. Na podlagi navedene spremembe ZLPP je bilo izdano tudi Navodilo o dostavljanju podatkov za izdajo lastniških certifikatov delavcem, zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah (Ur.l. RS št. 69/93), ki v 1. čl. določa lastninske certifikate za: - razliko med neto plačami, obračunanimi po 33. čl. KPND (Ur.l. RS št. 18/91) in neto izplačanimi plačami za obdobje od 1.1. do 30.9.1992 ter - razliko med neto plačami, obračunanimi po 3. čl. KPND (Ur.l. RS št. 53/92) in neto obračunanimi plačami za čas od 1.10. do 31.10.1992, ..., v 4. čl. pa določa tudi, da se mesečni zneski razlik iz 1. čl. navodila valorizirajo z mesečnimi rastmi cen na drobno do vključno 31.12.1992, pri čemer se revalorizacija opravi za čas od meseca, v katerem bi delavcu morale biti izplačane te razlike. Vrednost mesečnih razlik, za katere so bili izdani lastninski certifikati delavcem v državnih organih je bila torej (fiktivno) izračunana kot razlika med izplačano plačo in plačo, ki bi tem zaposlenim šla, če bi bila njihova osnova za obračun plač takšna, kot jo je določala KPND (kar pa, kot že pojasnjeno, ni bil primer). V izhodišču je bila ta osnova v letu 1992 sicer ista in jo je predstavljala povprečna mesečna plača v gospodarstvu RS (2. tč. 33. čl. KPND), vendar je bila za zaposlene v državnih organih lahko zmanjšana za največ 50%, kar se je v praksi tudi zgodilo. Na dodatno fiktivnost zneskov v lastninskih certifikatih kaže tudi valorizacija z mesečnimi rastmi cen na drobno do 31.12.1992, kar vse pomeni, da certifikati oz. obvestila o upravičenosti do lastniških certifikatov v določenih konkretnih zneskih ne predstavljajo potrdil o premalo izplačani plači, ki bi dajala podlago za denarne zahtevke delavcev. Lastniški certifikati v skladu s 6. odst. 31. čl. ZLPP upravičencem tudi ne dajejo pravice zahtevati izplačilo njihove protivrednosti v denarju, saj je z zakonom opredeljen tudi zakonsko določeni namen njihove uporabe - le za nakup delnic ali drugega premoženja RS ter podjetij v njeni lasti, ki se ponudijo javnosti v odkup za lastniške certifikate. Tako je lastniški certifikat le potrdilo, iz katerega je razvidna višina sredstev na evidenčnem računu, ki ga lahko njegov imetnik uporabi za zakonsko določen namen. O pravni naravi lastniških certifikatov (kot izhaja tudi iz zgornje obrazložitve) je jasno stališče zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-200/99, z dne 17.2.2000, s katero je ugotovilo, da 2. odst. 9. čl., 2. in 4. odst. 11. čl. ter 2. tč. 8. odst. 28. čl. Zakona o prvem pokojninskem skladu RS in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Ur.l. RS št. 50/99) niso v neskladju z Ustavo, zavrglo pa je pobudo za oceno ustavnosti 45. čl. istega zakona. Ustavno sodišče je v svoji odločbi med drugim navedlo, da pobudnik in pobudnice, enako pa tudi oba sindikata, izhajajo iz napačne predpostavke, da "uslužbenski" certifikati predstavljajo razliko v plači, ki bi morala biti zaposlenim sicer izplačana v denarju; torej iz stališča, da je šlo le za zakonsko določitev načina poplačila denarnih obveznosti (nadomestna izpolnitev) in da je certifikat tudi listina o pripoznavi dolga (obligacijska terjatev za neizplačane plače). V nadaljevanju navaja, da v spornem obdobju veljavna KPND ni veljala za voljene in imenovane funkcionarje, za državne organe pa le tam, kjer posameznih vprašanj zakon ni drugače uredil. Ker je plače zaposlenih v državnih organih v celoti urejal zakon, "neizplačane plače" po KPND za te zaposlene sploh ne more biti - in zato tudi ne zahtevkov iz tega naslova. Vrednost "uslužbenskih" certifikatov se je za zaposlene v državnih organih izračunala kot razlika med izplačano plačo in fiktivno izračunano plačo, ki bi tem zaposlenim šla, če bi bila njihova osnova za obračun plače taka, kot jo je določa KPND. Zato uslužbenski certifikat ni potrdilo o premalo izplačani plači, ki bi dajal podlago za denarni zahtevek delavca. Po svoji pravni naravi uslužbenski lastniški certifikati predstavljajo neprenosljivo listino, ki zagotavlja njenemu imetniku neko premoženjsko pravico, upravičenec pa jih lahko uporabi le za zakonsko predpisan namen. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 1306/96, z dne 26.4.1998, saj je bil predmet tega spora plačilo razlike v plači za čas od februarja do novembra 1992, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, na podlagi Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Ur.l. RS št. 30/90-2/91-I); torej zahtevki tožnikov, ker jim plače po ZFDO niso bile obračunane in izplačane po pravilnih zakonskih osnovah. Ni šlo za uveljavljanje razlik, ki bi izhajale iz lastniških certifikatov, ali KPND. Na pritožbeni ugovor tožene stranke, da tožniki do razlike v plači niti po ZFDO (ki je imel v spornem obdobju enako določbo kot ZDDO) niso upravičeni, ker so prejeli tudi lastniške certifikate, je pritožbeno sodišče med drugim navedlo, da "za izdajo lastniških certifikatov tožnikom za poravnavo terjatev iz naslova premalo izplačanih plač (Đ) ni bilo pravne podlage niti v določbi 31. čl. ZLPP niti v drugih določbah tega zakona in da certifikati ne morejo predstavljati ustreznega zakonitega poplačila za sporne terjatve iz naslova razlik v plačah". Tako se torej izkaže, da so bili delavci (enako kot funkcionarji) v državnih organih lahko za leto 1992 upravičeni le do razlike plače, če jim ta ni bila izplačana do višine, kot sta jo določala ZDDO oz. ZFDO, ne pa do neizplačanih plač po KPND, saj za izplačilo razlike med plačo po ZDDO in KPND ni nobenega pravnega naslova. Razlika med tedaj obračunano plačo in plačo po KPND je torej fiktivna in določena na podlagi 6. odst. 31. čl. ZLPP ter Navodila o dostavljanju podatkov za izdajo lastniških certifikatov delavcem, zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah. To potrdilo zato ni potrdilo o premalo izplačani plači, ki bi dajalo podlago za denarni zahtevek delavca, temveč ga je bilo mogoče uporabiti le za zakonsko predpisan namen. To nadalje pomeni, da izdajo certifikata oz. obvestila o upravičenosti do lastniškega certifikata ni mogoče šteti za pisno pripoznavo obveznosti iz naslova neizplačanih razlik plač, ki bi na podlagi določbe 387. čl. ZOR pretrgala zastaranja. Glede na namen in pravno podlago je obvestilo mogoče šteti izključno le za del izvedbe s predpisi (zakoni in podzakonskimi akti) posebej urejenega lastninskega preoblikovanja državnega premoženja, torej ne po neposredni volji delodajalca. Kot že navedeno je v izdanem obvestilu opredeljena le upravičenost tožnika do lastniškega certifakata v znesku 110.434,00 tolarjev, da se navedeni znesek knjiži na evidenčnem računu, da delavec z njim razpolaga v skladu z določili zakona o lastninjenju državnih podjetij in da priznani znesek sicer pomeni razliko med plačo po KPND. Ker je tožnik tožbo za plačilo razlike v plači vložil šele 10.12.1998 je očitno že pred tem potekel splošni 5-letni zastaralni rok (371. čl. ZOR), zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje, ki je na tej podlagi zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna in zakonita. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik ni zaznamoval.