Jedro

Določila 6. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed ni mogoče razlagati tako ozko, da presoja nesorazmernosti pomeni le presojo količine (vrstic) besedila obvestila in popravka. Že sama opredelitev popravka iz četrtega odstavka 26. člena ZMed kaže, da mora presoja izhajati iz vsebinskega izhodišča in ne (samo) količine.

Sodišče druge stopnje je televizijsko obvestilo obravnavalo kot celoto, presodilo pa je, da slikovnemu in glasbenemu delu obvestila ni mogoče pripisati takšnega pomena, da bi bil zaradi njiju besedilni del obvestila kakorkoli krajši. Sodišče se je res osredotočilo predvsem na količinsko primerjavo, vendar pa je treba upoštevati, da je primerjava toliko bližja količinski primerjavi, kolikor daljše je besedilo (tako sodba VS RS opr. št. II Ips 190/2002). Konkretno besedilo obvestila je razmeroma dolgo in pravilna uporaba pravnega standarda sorazmernosti popravka zato narekuje zlasti tudi upoštevanje njegove dolžine oziroma že sam obseg obvestila za presojo sorazmernosti narekuje predvsem "količinski" pristop.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v prvi naslednji oddaji ... po pravnomočnosti sodbe objaviti popravek prispevka o invalidih, objavljenega v tej oddaji dne 15.2.2007. Presodilo je, da je predlagani popravek nesorazmerno dolg. Objavljeni prispevek obsega 106 vrstic teksta, zahtevani popravek pa 193 vrstic teksta. Slikovni in zvočni del prispevka pa ne vsebujeta elementov, ki bi bili tako intenzivni in pomenljivi, da bi upravičevali tekstovno bistveno daljši predlagani popravek v primerjavi z osnovnim tekstom prispevka. Del predlaganega popravka se po oceni sodišča prve stopnje vsebinsko tudi ne nanaša na sporni prispevek, temveč njegov vsebinski okvir bistveno presega oziroma razširja, deloma pa preide v razpravljanje na osebni ravni in je mestoma tudi žaljiv. V konkretni zadevi gre za dokazovanje, kaj je pravilno in večinsko stališče glede nekega vsebinskega vprašanja, kar pa ni mogoče obravnavati v okviru pravde za objavo popravka. Čeprav del predlaganega popravka vsebuje informacijo o prispevku, objavi popravka ni ugodilo, saj ni mogoča objava le dela zahtevanega popravka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovo presojo, da je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče sodbi druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišči povsem napačno tolmačita določbo 6. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Obe sodbi navedeno določbo gledata preozko - obe utemeljujeta zavrnitev tožbenega zahtevka z dejstvom, da zahtevek tožeče stranke vsebuje 193 vrstic besedila, medtem ko objavljeni prispevek vsebuje zgolj in samo 106 vrstic besedila. Pojem nesorazmernosti je pravni standard, ki ga je treba presojati v vsakem posameznem primeru, pri tem pa je poleg samega obsega vsebine popravka in objavljenega prispevka upoštevati tudi druge okoliščine, predvsem pa je pri presoji nesorazmernosti potrebno gledati vsebinsko plat objavljenega prispevka ter zahtevka za objavo popravka. Zlasti je treba upoštevati, da tožeča stranka v svojem zahtevku po objavi popravka ni mogla zgolj in samo zanikati navedb, ki so bile objavljene v prispevku, temveč je bila prisiljena navesti tudi določena dejstva, ki so utemeljevala nasprotne navedbe tožeče stranke in zanikala navedbe, objavljene v prispevku, hkrati pa je bila tožeča stranka prisiljena navesti tudi določene okoliščine, ki so bile temelj za objavo prispevka in so prav tako izkazovale neresničnost objavljenih navedb in utemeljenost tožbenega zahtevka po objavi popravka. Upoštevati je tudi treba, da je bil prispevek objavljen v dnevno informativni oddaji ..., ki ne predstavlja zgolj tiskanega medija, temveč gre za medij, ki prenaša zlasti zvok in sliko. Prispevek so poleg branega besedila sestavljali tudi spremljajoči video in avdio elementi, ki so samo še dodajali dodaten naboj sporočilu, ki ga je gledalcem sporočalo objavljeno besedilo. Tudi iz tega razloga tožeča stranka svojega zahtevka za objavo popravka ni mogla zapisati v enakem količinskem obsegu, kot ga ima objavljeno besedilo prispevka. Te okoliščine sodišči prve in druge stopnje nista tolmačili v skladu z določbo 6. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Stališče, ki ga zagovarjata sodbi, bi prišlo v poštev le, če bi bilo besedilo prispevka objavljeno v tiskanem mediju. Stališče, ki ga zagovarja tožeča stranka, je revizijsko sodišče že zavzelo v sodbi opr. št. II Ips 196/2005, in sicer da je treba pri presoji nesorazmernosti med popravkom in objavljenim prispevkom gledati vsebino tako popravka kot tudi objavljenega prispevka ter na podlagi vsebine obeh presojati nesorazmernost, pri čemer mora popravek vsebovati ne le golo zanikanje navedb, temveč tudi navedbo vseh drugih oziroma nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu. Ker pa navedenega ni mogoče storiti v enakem (količinskem) obsegu, se lahko zgodi, da je zahtevek za objavo popravka količinsko daljši, vsebinsko pa je v celoti sorazmeren z vsebino objavljenega obvestila oziroma prispevka, saj se v zahtevku za objavo popravka navaja zgolj tisto, kar je za prizadetega sporno oziroma napačno. Do navedenega je prišlo tudi v konkretnem primeru. Tožeča stranka opozarja tudi, da se sodba sodišča druge stopnje v obrazložitvi ne opredeli do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke v pritožbi. Opredeli se le do pritožbenega razloga, ki se nanaša na nesorazmernost med objavljenim prispevkom in popravkom prispevka, v ničemer pa do drugih pritožbenih navedb, kar je imelo vpliv na pravilnost sodbe sodišča druge stopnje in tudi sodbe sodišča prve stopnje. Sodba druge stopnje zgolj pavšalno navaja, da drugih pomanjkljivosti sodba prve stopnje, ki bi vplivale na njeno pravilnost in zakonitost, nima in da se je do pritožbenih navedb tožeče stranke opredelilo že sodišče prve stopnje. Takšne obrazložitve sploh ni mogoče na kakršenkoli način preveriti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se je pri presoji utemeljenosti pritožbe tožeče stranke res omejilo predvsem na presojo dolžine obvestila in dolžine popravka, ne pa tudi na druge trditve pritožbe, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala tudi zaključke sodišča prve stopnje o žaljivosti popravka ter o tem, da se v popravku tožeča stranka že spušča v razpravljanje o pravilnosti in resničnosti določenih dejstev. Vendar pa zaradi tega sodba druge stopnje ni obremenjena z očitano kršitvijo. Da je zavrnitev objave popravka s strani odgovornega urednika utemeljena, zadostuje, da je podan le eden od razlogov, naštetih v prvem odstavku 31. člena Zakona o medijih (ZMed-UPB1, Uradni list RS, št. 110/2006). Ko je pritožbeno sodišče presodilo, da je bil podan razlog, ki je naveden v 6. alineji navedenega določila, pritožbi ne bi moglo ugoditi, četudi bi se izkazale vse druge trditve pritožbe za točne. Čim je podan eden od razlogov za zavrnitev zahteve za objavo popravka, torej tožbeni zahtevek ni utemeljen in sodišču nadalje ni treba presojati še obstoja vseh morebitnih drugih odklonitvenih razlogov iz prvega odstavka 31. člena ZMed. To pa obenem pomeni, da je pritožbeno sodišče presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Revizija nadalje - očitno še vedno z namenom uveljavljanja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka - trdi, da "sodba sodišča druge stopnje zgolj pavšalno navaja, da drugih pomanjkljivost sodba sodišča prve stopnje, ki bi vplivale na njeno pravilnost in zakonitost, nima..." Nima pa revizija prav, da se zato sodbe druge stopnje ne more "preveriti". Ni mogoče pričakovati, da bo sodišče druge stopnje naštevalo, katerih pomanjkljivosti vse pri preizkusu sodbe prve stopnje ni ugotovilo. Torej ostaja pavšalna revizija, ko ne pojasni, v čem naj bi bile pomanjkljivosti ali nezakonitosti bodisi sodbe druge stopnje bodisi sodbe prve stopnje, ki jih je drugostopenjska sodba s potrditvijo prvostopenjske prevzela. Revizijsko sodišče pa samo na bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

Revizija ima sicer prav, da določila 6. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed ni mogoče razlagati tako ozko, da presoja nesorazmernosti pomeni le presojo količine (vrstic) besedila obvestila in popravka. Že sama opredelitev popravka iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, po katerem s popravkom ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu, kaže, da mora presoja izhajati iz vsebinskega izhodišča in ne (samo) količine. Pri presoji in razumevanju pravnega standarda nesorazmernosti je torej treba upoštevati konkreten primer glede vsebine obvestila in vsebine zahtevanega popravka. Tudi je res, da televizijsko obvestilo oziroma sporočilo omogoča bolj kompleksno zaznavanje informacije od tiste, ki jo posreduje tiskani medij. Vsa ta izhodišča revizije so pravilna.

Revizija pa ob tem, ko zlasti sodišču druge stopnje očita zgolj količinsko primerjavo obsega besedila v obvestilu in popravku, spregleda, da je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi kompleksnost obvestila, ki ga omogoča sporočilo, posredovano v televizijski oddaji. Tako je glede še tudi v reviziji izpostavljenih slikovnih in zvočnih dodatkov zapisalo, da v televizijskem prispevku ni bilo takšnih slikovnih in zvočnih dodatkov, zaradi katerih bi bilo lahko besedilo obvestila krajše; govorno besedilo teče ves čas videoposnetka, spremljajoča instrumentalna glasba pa je nevpadljiva in ne nadomešča govornega dela obvestila. Sodišče druge stopnje je torej obvestilo obravnavalo kot celoto, presodilo pa je, da slikovnemu in glasbenemu delu obvestila ni mogoče pripisati takšnega pomena, da bi bil zaradi njiju besedilni del obvestila kakorkoli krajši. Šlo je le za spremljevalno sliko in glasbo, ki sama po sebi nista imela posebnega sporočilnega namena. Ob taki presoji pa je relevanten del obvestila vendarle le njegovo besedilo.

Tako torej ostaja za presojo sorazmernosti dolžine prispevka in popravka bistveno njuno besedilo. Sodišče druge stopnje se je ob tem res osredotočilo predvsem na količinsko primerjavo, medtem ko se je z vsebino obširneje ukvarjalo sodišče prve stopnje. Vendar pa je treba upoštevati, da je primerjava toliko bližja količinski primerjavi, kolikor daljše je besedilo (tako sodba VS RS opr. št. II Ips 190/2002). Konkretno besedilo obvestila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje obsega 106 vrstic teksta, pri čemer se prvih devet vrstic ponovi (prvič kot napovedni tekst in drugič kot besede voditeljice oddaje). Obvestilo je torej razmeroma dolgo in pravilna uporaba pravnega standarda sorazmernosti popravka zato narekuje zlasti tudi upoštevanje njegove dolžine oziroma že sam obseg obvestila za presojo sorazmernosti narekuje predvsem "količinski" pristop. Popravek obsega 193 vrstic in torej po količini skoraj dvakrat presega obvestilo. Obsežno preseganje besedila obvestila zato kaže na nesorazmernost, ki jo je ugotovilo tako sodišče druge stopnje (izhajajoč predvsem iz količine besedila) kot tudi sodišče prve stopnje (ki se je ukvarjalo tudi z vsebino in pri tem presodilo, da del popravka bistveno presega samo obvestilo in opozarja na različne pristope do invalidnosti). Čeprav so sicer mogoče situacije, ko je popravek obširnejši od obvestila zlasti, ker se z njim navajajo oziroma prikazujejo druga nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi se spodbijajo ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjujejo navedbe v objavljenem sporočilu, pa presoja konkretnih okoliščin primera kaže drugače. Zato je tudi sklicevanje revizije na sodbo VS RS opr. št. II Ips 196/2005 nepravilno.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.