Jedro

Procesno dokazno breme je postopkovna anticipacija materialnega dokaznega bremena, zato se kaže predvsem v dokaznih predlogih strank, kar urejata določili 7. in 212. člena ZPP, pa tudi v določilu 215. člena ZPP, ki dobi svoj pomen v situaciji, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva oziroma se prepričati o resničnosti ali neresničnosti trditev strank o pravno odločilnem dejstvu. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča vsa ta procesna zakonska določila uporabilo pravilno in povsem pravilno glede na materialno dokazno breme med stranki tega pravdnega postopka porazdelilo tudi procesno dokazno breme. Pravilno je tako ob pravilni uporabi določil 7. in 212. člena ZPP obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bilo na tožniku (po materialnem pravu) dokazno breme, da dokaže izročitev zneska posojila, ki ga je tožnik zmogel, saj je za te svoje trditve ponudil dovolj in ustrezne dokaze, da se je sodišče lahko prepričalo o obstoju teh dejstev. Prav tako pravilno je tudi pojasnilo, da je bilo na tožencih po tem, ko je tožnik uspel dokazati izročitev tega zneska posojila, ko je torej zmogel svoje dokazno breme, ob pravilni uporabi 7. in 212. člena ZPP dokazno breme, da dokažeta svoje navedbe o ničnosti oziroma navideznosti posojilne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki in po nasprotni tožbi tožeči stranki sami trpita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Toženi stranki in po nasprotni tožbi tožeči stranki sta dolžni v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki in po nasprotni tožbi toženi stranki nerazdelno povrniti 1.393,55 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka toženima strankama naložilo, da v roku 15 dni nerazdelno plačata tožeči stranki 165.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2018 dalje do plačila, pod točko II. izreka je toženima strankama naložilo, da sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, pod točko III. izreka je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženi stranki in po nasprotni tožbi tožeči stranki zahtevali, da se ugotovi, da je posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008, sklenjena med tožečo stranko in toženima strankama nična, zahtevali pa sta tudi povrnitev pravdnih stroškov, pod točko IV. izreka pa je zavrnilo še podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženi stranki in po nasprotni tožbi tožeči stranki zahtevali, da se ugotovi, da je posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008, sklenjena med tožečo stranko in toženima strankama, navidezni pravni posel, ki nima pravnega učinka med tožečo stranko in toženima strankama, zahtevali pa sta tudi povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper to sodbo sta se s skupno pritožbo pravočasno pritožili toženi stranki in po nasprotni tožbi tožeči stranki (v nadaljevanju: toženca, tudi prva toženka in drugi toženec), ki sodbo izpodbijata v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da njuni pritožbi v celoti ugodi ter zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, tožečo stranko pa obveže k plačilu na strani toženih strank nastalih pravdnih stroškov oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi najprej na kratko povzameta bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa še vedno vztrajata, da znesek, ki ga je dne 23. 6. 2008 na TRR prve toženke nakazala tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), ne predstavlja njegovega posojila tožencema, temveč da je v tem primeru šlo izključno za darilo. Strinjata se z obrazložitvijo izpodbijane sodbe v točki 30., da je bilo dokazno breme glede izročenega zneska 200.000,00 EUR na tožniku, se pa ne strinjata, da je slednji s svojo izpovedjo in s predloženimi listinskimi dokazi uspel dokazati, da ni šlo za darilo. Čeprav izpodbijana sodba (točka 19.) tožnikovo izpoved ocenjuje kot prepričljivo, se s takšno oceno toženca ne strinjata, saj je nista potrdila niti toženca niti nobena izmed predlaganih prič. Nasprotujeta oceni sodišča prve stopnje v točki 26, obrazložitve, v kateri je le-to izpovedi prič označilo za neverodostojne, kar je utemeljevalo s tem, da sta toženca in priče družinsko povezane (A. A., B. B. in C. C.) in da obstoji njihov interes, da toženca v pravdi uspeta. Izpodbijani sodbi pri tem očitata, da ne upošteva okoliščine, da so bili vsi navedeni v skladu z določilom 238. člena ZPP opozorjeni, da so dolžni govoriti po resnici, da ne smejo ničesar zamolčati in so bili opozorjeni, da je (upoštevajoč 284. člen KZ-1) kriva izpovedba kaznivo dejanje. Izpostavljata, da sta toženca ves čas postopka in kar so potrdile tudi vse zaslišane priče, zatrjevala, da v primeru nakazila dne 23. 6. 2008 ni šlo za posojilo, temveč za darilo. Ker tega izpodbijana sodba ne upošteva, toženca menita, da je bilo na ta način dejansko stanje povsem nepravilno ugotovljeno (kar predstavlja pritožbeni razlog iz 340. člena ZPP). Toženca se ne strinjata z obrazložitvijo izpodbijane sodbe v točki 23., kjer se jima očita nekonsistentnost pri zapisu njunih vlog. Pri tem sicer priznavata, da je morebiti glede na vse njune nadaljnje navedbe nejasen zapis 1. odstavka točke 1. odgovora na tožbo, kjer sta zapisala, da „ne zanikata obstoja listine z dne 11. 8. 2008, ... da pa je dejstvo, da toženca od tožnika zneska 200.000,00 EUR nista prejela“, sta pa že v nadaljevanju (3. odstavek, točka 1. odgovora na tožbo) priznala, da „sta od tožnika v preteklosti prejela določena denarna sredstva, ki pa niso v nobeni povezavi s posojilno pogodbo z dne 11. 8. 2008, ampak da izročena denarna sredstva predstavljajo darilo tožnika tožencema...“ Zakaj je do tega darila (in sicer v višini 200.000,00 EUR) prišlo, sta toženca pojasnila v okviru točke 2. odgovora na tožbo ter nato še mnogokrat tekom nadaljnjih pripravljalnih vlog, ki sta jih tekom postopka vložila v spis, zato je po njunem mnenju evidentno, da se je tožencema pri zapisu 1. odstavka 1. točke odgovora na tožbo primerila očitna pisna napaka, ko pomotoma nista v zadostni meri pojasnila, da s strani tožnika nikoli nista prejela posojila v višini 200.000,00 EUR, temveč da je v primeru nakazila tožnika dne 23. 6. 2008 šlo za njegovo darilo tožencema. Toženca tudi ne vidita nobene nedoslednosti v svojih zapisih, ko sta navajala, da je tožnik v prvi fazi v znak hvaležnosti znesek 200.000,00 EUR ponujal svoji sestri A. A. (materi prvotoženke) in sicer za ves njen trud in trud tožencev za delo na kmetiji in ko je tožnikova sestra darilo zavrnila in predlagala, naj ga nameni tožencema (ki sta se pripravljala na gradnjo hiše), se je tako tudi zgodilo. Takšen potek dogodkov sta v celoti potrdila priči A. A. (stran 20 prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 2. 7. 2021) in priča B. B. (stran 23), ki sta tudi potrdila trditve tožencev, da se je tožnik za takšen korak odločil iz razloga hvaležnosti (prvotno sicer nasproti A. A., posredno/naknadno pa tudi tožencema) za vso njihovo večdesetletno pomoč na kmetiji in tudi njemu samemu (v času njegove poškodbe). Drži sicer, da sta toženca v odgovoru na tožbo (in sicer zgolj na enem mestu - 7. odstavek na 3. strani odgovora na tožbo) navajala, da podarjeni znesek naj ne bi dosegel višine 200.000,00 EUR, je pa iz vseh njunih preostalih navedb očitno, da darilo prav v tej višini priznavata. Zato po mnenju tožencev ni slediti obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je nelogično (točka 25.), da je tožnik ostalim sorodnikom podaril zneske med 9.000,00 in 12.000,00 EUR, medtem ko naj bi tožencema podaril znesek 200.000,00 EUR. Toženca še priznavata, da sta si od tožnika izposodila dva nižja zneska (10.300,00 EUR in 12.000,00 EUR), ki pa sta ju vrnila. Povsem razumljivo pa se jima zdi, da toženca potem, ko sta od tožnika prejela darilo v višini 200.000,00 EUR, nista mogla pričakovati še dodatnih daril, zato so se stranke pač dogovorile, da tožnik tožencema ta zneska posodi, sama pa mu jih bosta vrnila, kakor se je nato tudi zgodilo. To, da ostali družinski člani tožencev (A. A., B. B. in C. C.) o teh posojilih niso vedeli nič, po mnenju tožencev tudi ni nič nenavadnega (kot želi to prikazati izpodbijana sodba – točka 26.), saj niti v najosnovnejši družini družinski člani občasno svojim najožjim družinskim članom ne povedo o kakšnem poslu oz. finančni transakciji. Toženca zato vztrajata, da je šlo v primeru nakazila z dne 23. 6. 2008 za darilo. Sodišču prve stopnje toženca očitata, da v izpodbijani sodbi ne, ali pa vsaj premalo, problematizira okoliščine, zakaj je bila ustna pogodba z dne 23. 6. 2008 zapisana/potrjena še s pisno pogodbo z dne 11. 8. 2008. Menita, da je obrazložitev v izpodbijani sodbi, da je želel tožnik obstoj ustnega posojila potrditi še z listino, saj je šlo za visok znesek in za dolgoročno posojilo za razliko od drugih dveh posojil (v letu 2007 in 2012), pavšalna. Ob tem se jima poraja vprašanje, zakaj stranke posojilne pogodbe niso podpisale že ob priliki izvedbe nakazila dne 23. 6. 2008. Ker je tožnik v tem obdobju sodeloval s pravnim svetovalcem D. D., se jima zdi nenavadno, če že ne povsem nerazumljivo, da se tožnik pred izročitvijo posojila tožencema tudi o pravnem poslu ne bi predhodno posvetoval z njim in bi le-ta posojilno pogodbo sestavil ob izvedbi nakazila (torej že dne 23. 6. 2008). Menita, da ravno to potrjuje njune trditve, da je posojilna pogodba nastala zgolj iz varnostnega razloga zaradi morebitne potrebe izkazovanja izvora finančnih sredstev tožencev. Ob tem pa izpostavljata še okoliščino, da toženca listine z dne 11. 8. 2008, potem ko je tožnik dne 23. 6. 2008 že izvršil nakazilo, sploh nista bila več „dolžna“ podpisati in bi podpis zlahka lahko zavrnila. Po mnenju tožencev je povsem nemogoče in protispisno zatrjevati, da gre v primeru listine z dne 11. 8. 2008 zgolj za formalni zapis dne 23. 6. 2008 ustno dogovorjene in tudi sprovedene darilne pogodbe. Izpostavljata, da iz 1. člena pogodbe ne izhaja, da je „tožnik posodil“ (torej v pretekliku) 200.000,00 EUR, saj iz teksta tega člena izhaja zgolj zaveza (v sedanjem času), da tožencema ta znesek „posodi“ in da ga toženca „sprejemata“ (torej spet v realnem času). Ker tožnik ni izkazal, da bi po podpisu listine z dne 11. 8. 2008 posodil tožencema, po mnenju tožencev že iz tega razloga ne more zatrjevati, da je izpolnil obveznosti po posojilni pogodbi, če bi ta že res obstajala. Nadalje izpostavljata, da v sporni listini tudi ni navedeno, da naj bi tožnik tožencema sredstva (in sicer dne 23. 6. 2008) že posodil. Če bi dne 11. 8. 2008 res šlo za zapis posojilne pogodbe, ki naj bi bila realizirana že dne 23. 6. 2008, ni po mnenju tožencev nobenega razloga, da to v njej ne bi bilo navedeno. Poudarjata še, da iz samega teksta pogodbe z dne 11. 8. 2008 še izhaja, da vstopi v veljavo dne 11. 8. 2008 in je zato po njuni oceni nelogično stališče, da naj bi bila (sicer ustno) sklenjena že dne 23. 6. 2008. Končno izpostavljata še 3. člen pogodbe z dne 11. 8. 2008, da bi se naj vsak znesek vračila pisno in s podpisom potrdil na hrbtni strani le-te in poudarjata, da bi toženca, če bi tožniku tekom let na podlagi te posojilne pogodbe kaj vračala, vsekakor imela interes, da se to na njej tudi evidentira. Ker pa takšnega zapisa na tej listini ni, je po njunem mnenju protispisno zatrjevati, da naj bi toženca tekom časa del domnevne posojilne obveznosti tožniku vrnila. Priznavata sicer, da prvo toženka ni uspela povsem natančno pojasniti, kaj v posameznih tabelah predstavljajo zapisi o vračilu denarja tožniku, kar pa po njuni oceni ni nič nenavadnega, ker je od takrat preteklo že kar nekaj časa in je verjeti, da je prvo toženka o tem izpovedovala po resnici, saj bi v nasprotnem primeru svoje pričanje lahko prilagodila potrebam tega postopka, za kar je imela dovolj časa. Toženca sodišču prve stopnje še očitata, da ne odgovori na navedbe tožencev v 3. pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2020, ko sta navajala, da je toženec denarna sredstva podarjeval in da pri tem (kot je bilo to primer tudi v konkretnem primeru) ni pojasnjeval namena teh nakazil (daril). Izpostavljata, da iz vsebine plačilnih nalogov, na podlagi katerih so darila prejeli A. A., E. E., G. G. in H. H., samo po sebi ni razvidno, da gre za darila/neodplačne naklonitve, zato sta še izpostavila, da ker na prav nobenem potrdilu o nakazilu ni naveden namen nakazila, to še toliko bolj dokazuje, da je tudi v obravnavanem primeru dne 23. 6. 2008 šlo za darilo, na podlagi katerega je tožnik tožencema posodil denarni znesek 200.000,00 EUR. Ker se glede teh trditev tožencev ni izjasnilo, toženca sodišču prve stopnje očitata, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se glede teh navedb tožencev sodba ne da preizkusiti. Toženca nadalje še izražata svoje prepričanje, da bi moral tožnik dokazati, da je znesek 200.000,00 EUR, ki ga je nakazal dne 23. 6. 2008 na TRR prvo toženke, predstavljal posojilo in da gre v primeru listine z dne 11. 8. 2008 za listino, ki nadomešča predhodno dne 23. 6. 2008 sklenjeno pogodbo. Ker gre po njuni oceni pri listini z dne 11. 8. 2008 za samostojni pravni posel, pa je po njunem mnenju očitno, da le-ta ni bila realizirana, saj tožnik tožencema niti 11. 8. 2008 niti kasneje ni posodil (izročil) pogodbeno dogovorjenega zneska in tega sam tudi ni nikoli zatrjeval niti izkazal. Procesno-materialno je zato po prepričanju tožencev napačna obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 27. izpodbijane sodbe, da toženca nista s stopnjo prepričanja, tako da bi bil izključen vsak razumen dvom, dokazala, da med strankama posojilno razmerje ni bilo sklenjeno in da pisna pogodba z dne 11. 8. 2002 (pravilno 11. 8. 2008) le prikriva ustno darilno pogodbo z dne 23. 6. 2008, saj bi moral to dejstvo dokazati tožnik, če bi želel doseči pozitivno odločitev o svojem tožbenem zahtevku, posledično pa bi bilo potrebno ugoditi nasprotni tožbi tožencev. Menita, da sodišče ne more odpravljati napak ene izmed pogodbenih strank, temveč mora odločati na podlagi listin, s katerimi pač razpolaga. Sodišču prve stopnje toženca še očitata, da je v korist tožnika samovoljno, brez trditvene podlage strank, v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, kar sicer drži, da rok posojila ni bistvena sestavina pogodbe in da zato, ker je bil kasneje s pisno pogodbo podaljšan dogovorjeni 10 letni rok vračil, ne pomeni, da gre pri listini z dne 11. 8. 2008 za fiktivno pogodbo. Poudarjata, da sta sama ves čas zatrjevala (kar so potrdile tudi priče), da jima jem tožnik dne 23. 6. 2008 nakazana sredstva podaril, na drugi strani pa tožnik ni uspel dokazati, da je listina z dne 11. 8. 2008 sklenjena v zavarovanje/utrditev obveznosti domnevnega posojila (v resnici darila) z dne 23. 6. 2008. Sodišču prve stopnje očitata, da je zmotno tolmačilo procesna določila, ki se tičejo dokaznega bremena pravdnih strank.

3. Tožnik je na pritožbo tožencev odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožencev ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik od tožencev nerazdelno zahteval vračilo posojila v znesku 150.000,00 EUR, povečanega za inflacijo v višini 15.900,00 EUR, skupaj torej 165.900,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženca pa sta z nasprotno tožbo primarno zahtevala, da se ugotovi, da je posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008, sklenjena med tožečo stranko in toženima strankama, nična, podredno pa sta zahtevala, da se ugotovi, da je posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008, sklenjena med tožečo stranko in toženima strankama, navidezni pravni posel, ki nima pravnega učinka med tožečo stranko in toženima strankama. Tožnik je v utemeljitev svojega zahtevka navedel, da je tožencema posodil znesek 200.000,00 EUR, glede posojila in pogojev vrnitve pa so pravdne stranke dne 11. 8. 2008 sklenile in podpisale pisno pogodbo. Dogovor je bil, da bosta toženca vračala posojilo po svojih zmožnostih, v vsakem primeru pa do roka vračila po tej pogodbi, tj. do 11. 8. 2018. Toženca sta posojilo vrnila le delno, o nekaterih delnih plačilih je bilo sestavljeno pisno potrdilo — gre za vrnitev zneskov 2.700,00 EUR, 2.500,00 EUR in 2.100,00 EUR, ki so bili tožniku vrnjeni v letih 2015, 2016 in 2017. Toženca sta vrnila tudi dva obroka po 10.000,00 EUR in za tožnika plačala račun za gradbeni material v približni višini 18.000,00 EUR, kar je predstavljalo delno vrnitev posojila po predmetni posojilni pogodbi. Navedena plačila v skupnem znesku približno 45.300,00 EUR pa so tudi vsa plačila, ki jih je tožnik prejel od tožencev na račun dne 11. 8. 2008 izposojenih 200.000,00 EUR do dogovorjenega roka vračila. Ker toženca nista vrnila celotnega dolgovanega zneska do dogovorjenega roka, je vložil tožbo na plačilo zneska 150.000,00 EUR + inflacijo, ki upoštevaje obdobje od avgusta 2008 do avgusta 2018 znaša 10,6 %, kar pomeni, da sta toženca poleg zneska 150.000,00 EUR dolžna vrniti še 15.900,00 EUR, skupaj torej 165.900,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 12. 8. 2018 dalje do plačila. Toženca pa sta v utemeljitev svojih zahtevkov po nasprotni tožbi navajala, da med pravdnimi strankami obstaja ustna darilna pogodba iz začetka leta 2008. V obdobju pred junijem 2008 je dejansko tožnik izročil tožencema določena denarna sredstva, ki jih je pred tem ponujal materi prve toženke. Izključni namen in poslovna volja pravdnih strank je bila, da tožnik tožencema podari določen denarni znesek. Vse to se je dogajalo pred junijem 2008, v avgustu 2008, sploh pa 11. 8. 2008 ali kasneje, pa tožnik nikdar ni tožencema izročil nobenega denarja. Navedeno pomeni, da je posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 fiktivna, saj so takratne pogodbene stranke le navidezno sklenile pogodbo, v resnici pa niso želele skleniti posojilne pogodbe. Posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008, glede katere ne obstaja soglasje volj pravdnih strank, je bila sklenjena z namenom izogibanja plačilu davčnih obveznosti. Takšna pogodba je absolutno nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom.

7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku po tožbi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila od 569. do 578. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o posojilni pogodbi. Prav tako je uporabilo pravilno materialno pravo tudi pri odločanju o tožbenih zahtevkih po nasprotni tožbi, ki ga predstavljajo določila 86. člena in naslednjih OZ o ničnosti in posledicah ničnosti ter 50. člen OZ o navidezni pogodbi.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je tožnik prodal svoje nepremičnine za kupnino okrog 720.000,00 EUR, da je dne 23. 6. 2008 denarna sredstva v višini 200.000,00 EUR nakazal na TRR prve toženke, da so pravdne stranke kasneje, dne 11. 8. 2008, sklenile in podpisale pisno posojilno pogodbo, da sta toženca iz prejetega denarja zgradila hišo v bližini tožnikovega doma, da so si pravdne stranke (ter družina A. - tožnikova sestra A. A., njen mož B. B. in hči C. C.) tekom let vzajemno pomagale (pomoč pri opravilih na tožnikovi kmetiji, skrb za sedaj že pokojno tožnikovo mater, oskrbovanje s pridelki s kmetije,...), pa tudi, da sta si toženca od tožnika dvakrat izposodila določena denarna sredstva, in sicer dne 10. 2. 2007 znesek 12.000,00 EUR ter dne 22. 3. 2012 znesek 10.300,00 EUR, kar vse sta mu tudi že vrnila. Nadalje pa je še ugotovilo in zaključilo, da je tožnik uspel dokazati, da je izročil znesek posojila 200.000,00 EUR, da so imele pogodbene (in pravdne) stranke tako ob sprovedbi nakazila dne 23. 6. 2008 kot kasneje ob pisni potrditvi posojila, tj. ob podpisu pogodbe z dne 11. 8. 2008, skupno voljo in namen skleniti posojilno pogodbo in da ni šlo za darilo tožencema. Zaključilo je, da toženca nista zmogla dokaznega bremena za svoje trditve o ničnosti oziroma navideznosti posojilne pogodbe z dne 11.8. 2008, da so vsi želeli nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi, saj nista uspela dokazati s stopnjo prepričanja, tako da bi bil izključen vsak razumen dvom, da med strankami posojilno razmerje ni bilo sklenjeno in da pisna posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 le prikriva ustno darilno pogodbo z dne 23. 6. 2008. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo in zaključilo, da je bila med strankami sklenjena in realizirana ustna posojilna pogodba, katere obstoj so potrdile še s podpisom pisne pogodbe z dne 11. 8. 2008, da je posojilna pogodba odraz prave pogodbene volje strank, njena vsebina pa ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Ker je bila višina posojila 200.000,00 EUR pogodbeno dogovorjena, izročitev oziroma nakazilo zneska v takšni višini listinsko izkazana, prav tako po tožniku zatrjevana delna vračila in dolg tožencev v znesku 150.000,00 EUR, rok zapadlosti celotnega posojila (11. 8. 2018) ter dogovor, da se vsako leto v mesecu januarju do dokončnega poplačila k obstoječi glavnici pripiše znesek inflacije evra, je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in tožencema naložilo nerazdelno plačilo zneska 165.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2018 dalje do plačila, saj toženca preostanka posojila nista vrnila do dogovorjenega roka po posojilni pogodbi (11. 8. 2018), zato sta dolžna tožniku poleg zneska neodplačane glavnice plačati tudi zakonske zamudne obresti. V celoti pa je zavrnilo tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek tožencev po nasprotni tožbi, saj nista uspela dokazati njune utemeljenosti.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožencev, da se izpodbijana sodba ni izjasnila o navedbah tožencev v 3. pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2020, ko sta navajala, da je toženec denarna sredstva podarjeval in da pri tem (kot je bilo to primer tudi v konkretnem primeru) ni pojasnjeval namena teh nakazil (daril), da iz vsebine plačilnih nalogov, na podlagi katerih so darila prejeli A. A., E. E., F. F. in G. G., samo po sebi ni razvidno, da gre za darila/neodplačne naklonitve, zato sta še izpostavila, da ker na prav nobenem potrdilu o nakazilu ni naveden namen nakazila, to še toliko bolj dokazuje, da je tudi v obravnavanem primeru dne 23. 6. 2008 šlo za darilo, na podlagi katerega je tožnik tožencema posodil denarni znesek 200.000,00 EUR. Očitana kršitev določb pravdnega postopka, če bi bila podana, sicer ne bi predstavljala absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo sicer zatrjuje pritožba, temveč kvečjemu kršitev pravice do izjave, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar tudi ta ni podana. O teh navedbah tožene stranke se je namreč sodišče prve stopnje ustrezno izjavilo v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je obrazložilo, da v prid zaključku, da je šlo v konkretnem primeru za drugačno razmerje kot v primeru nakazil denarja ostalim sorodnikom, katerim je tožnik po prodaji dela posestva prav tako nakazal določena denarna sredstva (in pri teh nakazilih na banki tudi ni navedel namena nakazila), vendar z namenom obdaritve, govori dejstvo, da tožnik od njih ni zahteval vračila denarja in tudi z nobenim kasneje (po izvršenem nakazilu) ni sklenil posojilne pogodbe.

10. Toženca sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata tudi zmotno tolmačenje procesnih določil, ki se tičejo dokaznega bremena vsake izmed pravdnih strank, pri tem pa ne konkretizirata določno kršitve katerih določb ZPP imata v mislih. Procesno dokazno breme je postopkovna anticipacija materialnega dokaznega bremena, zato se kaže predvsem v dokaznih predlogih strank, kar urejata določili 7. in 212. člena ZPP, pa tudi v določilu 215. člena ZPP, ki dobi svoj pomen v situaciji, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva oziroma se prepričati o resničnosti ali neresničnosti trditev strank o pravno odločilnem dejstvu. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča vsa ta procesna zakonska določila uporabilo pravilno in povsem pravilno glede na materialno dokazno breme med stranki tega pravdnega postopka porazdelilo tudi procesno dokazno breme. Pravilno je tako ob pravilni uporabi določil 7. in 212. člena ZPP v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bilo na tožniku (po materialnem pravu) dokazno breme, da dokaže izročitev zneska posojila 200.000,00 EUR, ki ga je tožnik zmogel, saj je za te svoje trditve ponudil dovolj in ustrezne dokaze (svojo izpoved, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe in listinska dokazila: potrdilo o nakazilu zneska na TRR prve toženke z dne 23. 6. 2008 - A17, pisna posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 - A3, preglednice/vračilo kredita in odplačilo posojila, ki se nanašajo na vračila zneskov v letih 2015 do 2017 - A10-A12 in A15, A16, katere je sestavila prva toženka in potrdila o nakazilih denarja tožnikovim sorodnikom z dne 22. 11. 2007, 6. 3. 2008, 7. 3. 2008 - priloge A22-A25), da se je sodišče lahko prepričalo o obstoju teh dejstev. Prav tako pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bilo na tožencih po tem, ko je tožnik uspel dokazati izročitev tega zneska posojila, ko je torej zmogel svoje dokazno breme, ob pravilni uporabi 7. in 212. člena ZPP dokazno breme, da dokažeta svoje navedbe o ničnosti oziroma navideznosti posojilne pogodbe z dne 11. 8. 2008, da so si želeli nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi, da med strankami posojilno razmerje ni bilo sklenjeno in da pisna posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 le prikriva ustno darilno pogodbo z dne 23. 6. 2008. Zmotno je tako pritožbeno stališče, da je bilo na tožniku tudi dokazno breme, da dokaže, da pri izročitvi zneska 200.000,00 EUR ni šlo za darilo. Ker pa na podlagi dokazov, ki sta jih za svoje trditve o darilu ponudila toženca (t.j. izpovedi tožencev, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe in izpovedi zaslišanih prič A. A., B. B. ter C. C., ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe), teh dejstev sodišče prve stopnje ni moglo zanesljivo ugotoviti s (potrebno) stopnjo prepričanja tako, da bi bil izključen vsak razumen dvom, da med pravdnima strankama posojilno razmerje ni bilo sklenjeno in da pisna posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 le prikriva ustno darilno pogodbo z dne 23. 6. 2008, je pravilno uporabilo tudi 215. člen ZPP, ko je zaključilo, da toženca svojega dokaznega bremena nista zmogla. Ker do kršitve procesnih določb o dokaznem bremenu (7., 212. in 215. člena ZPP) ni prišlo, pritožbeno vsebinsko zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Če sta toženca s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe samovoljno ugotavljalo, da rok posojila ni bistvena sestavina pogodbe (kar sicer drži) in na takšen način v korist tožnika tolmačilo nezatrjevano in/oz. nedokazano trditev/dejstvo, ki ga ni navajal niti tožnik sam, želela sodišču prve stopnje očitati kršitev razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), pa ta kršitev, ki bi sicer predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ni podana. Kot je to pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, je to, da rok vračila ni bistvena sestavina pogodbe, značilnost posojilne pogodbe. Ta značilnost posojilne pogodbe izhaja iz določb OZ, ki urejajo posojilno pogodbo, še zlasti pa iz določb 574. člena OZ, ki v 1. odstavku določa, da mora posojilojemalec v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari iste vrste kakovosti, v 2. odstavku pa še, da mora posojilojemalec, če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne. Zaključek sodišča prve stopnje, da rok posojila ni bistvena sestavina posojilne pogodbe, tako ne predstavlja dejanske ugotovitve, temveč pravilno uporabo materialnega prava, zato je sodišče prve stopnje na tej ugotovitvi, ki ni podrejena razpravnemu načelu, čeprav je nobena od pravdnih strank ni izrecno zatrjevala, lahko gradilo tudi razloge dokazne ocene v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, kar bo podrobneje obrazloženo še v nadaljevanju te sodbe.

12. Pretežni del pritožbe tožencev je usmerjen v uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno.

13. S pritožbenimi navedbami, v katerih se toženca sklicujeta na posamezne izvedene dokaze, še zlasti na svoji izpovedi in izpovedi kot prič zaslišanih sorodnikov A. A. (mati prvo toženke in tašča drugo toženca), B. B. (oče prvo toženke in tast drugo toženca) in C. C. (sestra prvo toženke in svakinja drugo toženca) oziroma na posamezne dele teh izvedenih dokazov, jim pripisujeta večjo dokazno vrednost, določenim drugim izvedenim dokazom (izpoved tožnika) pa manjšo dokazno vrednost, podajata lastno razlago in vsebino izvedenih dokazov, lastno videnje rezultata dokazovanja, toženca nasprotujeta dokazni oceni sodišča prve stopnje in predstavljata lastno, enostransko dokazno oceno, s katero pa ne moreta vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, je izjemno skrbna, celovita in prepričljiva. V izogib ponavljanju se na vse te pravilne razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 14. Čeprav je res, da tožnikove izpovedi dokazi z zaslišanjem tožencev in zgoraj navedenih prič niso potrdili, pa pritožbeno sodišče, v nasprotju z mnenjem tožencev, v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je njegova izpoved verodostojna in prepričljiva, saj je bil tožnik ves čas konsistenten v svojih trditvah in izpovedbi, njegovo izpoved pa so potrdili tudi listinski dokazi (potrdilo o nakazilu zneska na TRR prve toženke z dne 23. 6. 2008 – A17, pisna posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 - A3, preglednice/vračilo kredita in odplačilo posojila, ki se nanašajo na vračila zneskov v letih 2015 do 2017 - A10-A12 in A15, A16, katere je sestavila prva toženka in potrdila o nakazilih denarja tožnikovim sorodnikom z dne 22. 11. 2007, 6. 3. 2008, 7. 3. 2008 - priloge A22-A25).

15. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi dokaze z zaslišanjem prvo in drugo toženca ter prič A. A., B. B. in C. C., ko je v točkah od 23. do 26. obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da ga toženca, ki sta sicer skladno izpovedovala v zvezi z namenom in okoliščinami izročitve zneska 200.000,00 EUR, nista prepričala iz več razlogov in sicer zaradi nejasnosti in nekonsistentnosti oziroma protislovij v njunih trditvah, zaradi neprepričljivega zavračanja zneskov, za katera je tožnik že v tožbi pojasnil, da gre za delna vračila posojenega zneska 200.000,00 EUR, saj toženca nista znala pojasniti, kaj drugega naj bi navedena plačila pomenila oziroma, na kaj se nanašajo, čeprav so bila v spis predložena potrdila in preglednice (priloge A10-A12 in A15 ter A16), ki jih je sestavila prvo toženka, nadalje zaradi nelogičnosti, da bi tožnik potem, ko je določenim svojim sorodnikom že v mesecu marcu 2008 podaril določena denarna sredstva od prodaje, med drugim tudi svoji sestri in materi prve toženke A. A. znesek 10.000,00 EUR in enak znesek tudi nečakinji C. C., ki naj bi bila zaslužna za uspešno prodajo, iz domnevne hvaležnosti do te nečakinje, znesek 200.000,00 EUR (torej v višini, ki je bistveno presegal vrednost daril, danih ostalim sorodnikom) v končni fazi podaril tožencema, ki pri prodaji sploh nista sodelovala, in ne osebi, ki ga je seznanila z agentom, zaradi nelogičnosti, da bi tožnik tožencema visok znesek 200.000,00 EUR podaril, manjše zneske (10.300,00 EUR in 12.000,00 EUR) pa zgolj posodil, pa tudi zato, ker so priče, ki so sicer sorodstveno povezane z vsemi pravdnimi strankami, interesno bolj naklonjene tožencema, saj so se od leta 2014 odnosi s tožnikom skrhali.

16. Pravilnosti takšne dokazne ocene sodišča prve stopnje toženca ne moreta izpodbiti s sklicevanjem na okoliščino, da so bili tako toženca kot tudi omenjene priče, ki so potrdile izpoved tožencev, v skladu z določilom 238. člena ZPP opozorjeni, da so dolžni govoriti po resnici, da ne smejo ničesar zamolčati in bili opozorjeni, da je kriva izpovedba kaznivo dejanje, saj enako velja tudi za izpoved tožnika.

17. Neutemeljeni so očitki tožencev, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da sta bila toženca v svojih trditvah nekonsistentna. Že iz samih pritožbenih navedb tožencev izhaja, da so bile njune navedbe o s strani tožnika prejetem znesku nedosledne, nejasne in da so se popravljale. Četudi je pritrditi tožencema, da je kljub temu, da sta v odgovoru na tožbo navajala, da podarjeni znesek naj ne bi dosegel višine 200.000,00 EUR, iz vseh preostalih njunih navedb očitno, da (darilo) prav v tej višini priznavata, pa šele v pritožbi prvič pojasnjujeta, da je prišlo pri zapisu njunega odgovora na tožbo v tem delu za očitno pisno napako. Takšno pojasnilo, ki je tudi sicer neprepričljivo, predstavlja v skladu s 337. členom ZPP nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Poleg tega pa še vedno ostaja nepojasnjena tudi njuna nedoslednost v navedbah glede časa izročitve tega zneska, t.j. zakaj sta sprva navajala čas izročitve le-tega pred junijem 2008. 18. Toženca ne moreta zgolj z golim nasprotovanjem izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je nelogično, da je tožnik ostalim sorodnikom podaril zneske med 9.000,00 in 12.000,00 EUR, medtem ko naj bi tožencema podaril znesek 200.000,00 EUR, čeprav nista sodelovala pri prodaji nepremičnine za kupnino okoli 720.000,00 EUR, iz katere so bila tožencema nakazana sredstva v višini 200.000,00 EUR.

19. Četudi bi bilo pritrditi tožencema, da ni nič nenavadnega, da ostali družinski člani tožencev (kot priče zaslišani starši prvo toženke in njena sestra) o manjših zneskih posojil niso vedeli nič, saj niti v najosnovnejši družini družinski člani občasno svojim najožjim družinskim članom ne povedo o kakšnem poslu oz. finančni transakciji, pa glede na to, da je bil eden izmed nesporno posojenih nižjih zneskov in sicer tisti v višini 12.000,00 EUR, izročen, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, tožencema že dne 10. 2. 2007, kar je precej pred zatrjevano prodajo in darili sorodnikom, ki so ji sledila, toženca dvoma v pravilnost ocene sodišča prve stopnje v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je nelogično, da bi tožnik tožencema visok znesek 200.000,00 EUR podaril, manjše zneske, ki sta jih toženca nesporno že vrnila, pa zgolj posodil, ne moreta uspešno vzbuditi s pritožbeno navedbo, da je razumljivo, da toženca potem, ko sta od tožnika prejela darilo v višini 200.000,00, nista mogla pričakovati še dodatnih daril in da so se zato stranke pač dogovorile, da tožnik tožencema ta zneska posodi, sama pa mu jih bosta vrnila, kar se je nato tudi zgodilo.

20. V točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika med drugim ugotovilo tudi, da je bila posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 podpisana zaradi pravne varnosti in pisne potrditve obstoja posojila, zato so neutemeljeni očitki tožencev, da izpodbijana sodba ne problematizira oziroma vsaj ne v zadostni meri okoliščine, zakaj je bila ustna pogodba z dne 23. 6. 2008 zapisana/potrjena še s pisno pogodbo z dne 11. 8. 2008. 21. Zaključki sodišča prve stopnje, da je želel tožnik obstoj ustnega dogovora potrditi še z listino, saj je šlo za visok znesek in za dolgoročno posojilo za razliko od drugih dveh posojil (v letu 2007 in 2012), niso pavšalni, kot to neutemeljeno in pravno zmotno navajata toženca v pritožbi, saj so povsem konkretni in tudi življenjsko logični. Pravilnosti tega zaključka sodišča prve stopnje toženca ne moreta izpodbiti niti z izpostavljanjem okoliščine, ki naj bi bila po njunem mnenju nenavadna, da se pisna posojilna pogodba ni podpisala že ob izvedbi nakazila dne 23. 6. 2008, da bi tožniku sestavo takšne pogodbe svetoval in jo tudi sestavil svetovalec D. D. s katerim je tožnik takrat sodeloval, kar vse naj bi po njunem mnenju kazalo na to, da je bila posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 podpisana zgolj iz „varnostnega“ razloga, ki sta ga zatrjevala sama, t.j. zaradi morebitne potrebe izkazovanja izvora finančnih sredstev tožencev, saj ni mogoče spregledati nadaljnjih, po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilnih in življenjsko logičnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih toženca niti ne izpodbijata konkretizirano, ko je v nasprotju z razlogovanjem tožencev zaključilo, da bi bilo izven vsake razumske razlage, da bi (tudi) drugo toženec podpisal pisno posojilno pogodbo, če se ne bi predhodno s tožnikom dejansko ustno dogovoril za posojilo in se zavezal (skupaj s svojo ženo) prejeto posojilo tudi vrniti ter da bi vsak razumen človek raje tvegal plačilo davka, če bi davčni organ res zahteval pojasnila, kot pa se pisno zavezal k vračilu zneska 200.000,00 EUR, če si tega denarja dejansko ne bi izposodil. 22. Tudi dejstvo, ki ga v pritožbi izpostavljata toženca, da listine z dne 11. 8. 2008 potem, ko je tožnik dne 23. 6. 2008 že izvršil nakazilo, sploh nista bila več „dolžna“ podpisati in bi podpis zlahka lahko zavrnila, v nasprotju z mnenjem tožencev v pritožbi, po oceni pritožbenega sodišča kaže na pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje, da je bila sestava in podpis pisne posojilne pogodbe z dne 11. 8. 2008 le kasnejša pisna potrditev že prej danega posojila in da je odražala pravo, skupno voljo pogodbenikov in njihov namen skleniti posojilno pogodbo (točka 22. obrazložitve izpodbijane sodbe).

23. Tega, da gre v primeru listine z dne 11. 8. 2008 zgolj za formalni zapis dne 23. 6. 2008 ustno dogovorjene in tudi sprovedene darilne pogodbe, sodišče prve stopnje ni zaključilo, saj je zaključilo, da je šlo za zapis ustno dogovorjene in tudi sprovedene posojilne pogodbe, zato so pravno povsem nepomembne pritožbene navedbe tožencev, da je povsem nemogoče in protispisno zatrjevati, da gre v primeru listine z dne 11. 8. 2008 zgolj za formalni zapis dne 23. 6. 2008 ustno dogovorjene in tudi sprovedene darilne pogodbe.

24. Ker so življenjsko logični in razumljivi, pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da zaradi tega, ker je tožnik kot posojilodajalec že izpolnil svojo temeljno obveznost po predhodnem ustnem dogovoru in je razpolagal s potrdilom o nakazilu posojenega zneska v višini 200.000,00 EUR, ni nujno, da bi bila ta okoliščina zapisana v 1. členu pogodbe. Drugačno stališče tožencev, izraženo v pritožbi, je po oceni pritožbenega sodišča pravno zmotno.

25. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre v primeru listine z dne 11. 8. 2008 za kasnejši formalni zapis dne 23. 6. 2008 ustno dogovorjene in tudi sprovedene posojilne pogodbe, so pravno nepomembne tako pritožbene navedbe tožencev, da tožnik ni izkazal, da bi znesek posojila v višini 200.000,00 EUR posodil tožencema po podpisu listine z dne 11. 8. 2008 in da zato ne more zatrjevati, da je izpolnil svojo obveznost po posojilni pogodbi, kot tudi njune pritožbene navedbe, da v listini ni navedeno, da naj bi tožnik tožencema sredstva (in sicer dne 23. 6. 2008) že posodil. 26. Pritožbeno sodišče kot povsem pravilne sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tudi navedba, da pogodba stopi v veljavo z dnem podpisa vseh pogodbenih strank (tj. dne 11. 8. 2008) in da je v pogodbi dogovorjen skrajni rok vračila 10 let do 11. 8. 2018, ne negira predhodne ustne posojilne pogodbe med strankami. Kot je bilo že predhodno obrazloženo, je pravilno pojasnilo sodišča prve stopnje, da rok vračila posojila ni bistvena sestavina pogodbe, zato dejstvo, da je bil kasneje s pisno pogodbo (ponovno) opredeljen oziroma dejansko podaljšan že prej ustno dogovorjen 10-letni rok vračila posojila, ne pomeni, da gre pri listini z dne 11. 8. 2008 za fiktivno pogodbo, zato je takšno sklepanje tožencev v pritožbi pravno zmotno.

27. Tudi okoliščina, ki jo toženca pritožbeno prav tako izpostavljata, da kljub zapisu v 3. členu listine z dne 11. 8. 2008, da bi se naj vsak znesek vračila pisno in s podpisom potrdil na hrbtni strani le-te, na hrbtni strani posojilne pogodbe niso evidentirana vračila posojila, ki jih je tožnik sicer priznaval in zatrjeval, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da gre pri posojilni pogodbi z dne 11. 8. 2008 za formalni zapis dne 23. 6. 2008 ustno dogovorjene in tudi sprovedene posojilne pogodbe ne more izpodbiti. Kot to pravilno izpostavljata toženca, bi bilo takšno evidentiranje vračil sicer lahko v interesu tožencev, predvsem zaradi lažjega dokazovanja vračila posojila, vendar na pravilnost njune izpolnitve obveznosti po posojilni pogodbi odsotnost takšnega evidentiranja vračil nima in ne more imeti nobenega vpliva, saj se lahko vračila posojila dokazujejo tudi z drugimi dokazili. Posledično tako odsotnost evidentiranja vračil na listini o posojilu sama po sebi še ne omogoča zaključka, da vračila, ki so izkazana z drugimi dokazili, ne potrjujejo vračil po sporni posojilni pogodbi, še manj pa zaključka o navideznosti sklenjene posojilne pogodbe z dne 11. 8. 2008, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri se je med drugim opredeljevalo tudi do potrdil in preglednice, ki jo je sestavila prvo toženka v zvezi z delnimi vračili posojila.

28. Toženca tudi v pritožbi ne ponudita nobenega pojasnila, kaj predstavljajo v posameznih tabelah, preglednicah, ki jih je sestavila prvo toženka, zapisi o vračilu denarja tožniku. Glede na to, da gre za ne tako zelo nizka delna plačila, ki so bila izvršena še v letih 2015, 2016 in 2017, se toženca pritožbeno ne moreta uspešno sklicevati na to, da je od teh vračil poteklo že kar nekaj časa in da jih zato prvo toženka (pa tudi drugo toženec) na zaslišanju ni znala pojasniti, kar naj bi po njunem mnenju kazalo na njeno resnicoljubnost in verodostojnost. 29. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, da v prid zaključku, da je šlo v konkretnem primeru za drugačno razmerje kot v primeru nakazil denarja ostalim sorodnikom, katerim je tožnik po prodaji dela posestva prav tako nakazal določena denarna sredstva (in pri teh nakazilih na banki tudi ni navedel namena nakazila), vendar z namenom obdaritve, govori dejstvo, da tožnik od njih ni zahteval vračila denarja in tudi z nobenim kasneje (po izvršenem nakazilu) ni sklenil posojilne pogodbe. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča navedeno ne omogoča zaključka, za katerega se v pritožbi neutemeljeno zavzemata toženca, da je šlo tudi pri nakazilu denarja tožencema za darilo, temveč napotuje na sklep, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da je šlo v primeru nakazila denarja tožencema za drugačno pravno razmerje, torej za posojilo in ne za darilo, še zlasti upoštevaje tudi priznanje tožencev, da sta potrebovala denar za gradnjo hiše in bi morala, če ne bi prejela denarja od tožnika, sicer najeti kredit, kar bi povzročilo dodatne stroške in bi tudi upočasnilo gradnjo.

30. Pravilno je stališče tožencev v pritožbi, da je bilo na tožniku dokazno breme, da dokaže, da je znesek 200.000,00 EUR, ki ga je nakazal dne 23. 6. 2008 na TRR prvo toženke, predstavljal posojilo in da gre v primeru listine z dne 11. 8. 2008 za listino, ki potrjuje predhodno dne 23. 6. 2008 sklenjeno (ustno) posojilno pogodbo. To dokazno breme pa je tožnik, v nasprotju z mnenjem tožencev v pritožbi, tudi po oceni pritožbenega sodišča zmogel, saj je na podlagi izvedenih dokazov, t.j. izpovedi tožnika in listinskih dokazov (potrdilo o nakazilu zneska na TRR prve toženke z dne 23. 6. 2008 – A17, pisna posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 - A3, preglednice/vračilo kredita in odplačilo posojila, ki se nanašajo na vračila zneskov v letih 2015 do 2017 - A10-A12 in A15, A16, katere je sestavila prva toženka in potrdila o nakazilih denarja tožnikovim sorodnikom z dne 22. 11. 2007, 6. 3. 2008, 7. 3. 2008 - priloge A22-A25) ta dejstva sodišče prve stopnje ugotovilo s potrebno stopnjo prepričanja.

31. Ni pa pritrditi tožencema, da je sodišče prve stopnje v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe napačno zaključilo, da toženca nista s stopnjo prepričanja, tako da bi bil izključen vsak razumen dvom, dokazala, da med strankama posojilno razmerje ni bilo sklenjeno in da pisna pogodba z dne 11. 8. 2008 le prikriva ustno darilno pogodbo z dne 23. 6. 2008, ker da bi moral to dejstvo, v kolikor bi želel doseči pozitivno odločitev o svojem tožbenem zahtevku, dokazati tožnik. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 17. izpodbijane sodbe in nato še v točki 27. izpodbijane sodbe, nosi materialno dokazno breme za zaključek, da so vse pogodbene stranke želele nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi, tisti, ki zatrjuje navideznost ali fiktivnost pogodbe, kar pomeni, da je bilo v tem konkretnem primeru potem, ko je tožnik dokazal, da je šlo pri posojilni pogodbi z dne 11. 8. 2008 za kasnejši zapis predhodno dne 23. 6. 2008 z nakazilom zneska 200.000,00 EUR realizirane ustne pogodbe, na tožencih dokazno breme, da dokažeta svoje navedbe o ničnosti oziroma navideznosti posojilne pogodbe z dne 11. 8. 2008. Po oceni pritožbenega sodišča pa je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tega dokaznega bremena zgolj na podlagi, iz že predhodno obrazloženih razlogov, neprepričljivih izpovedi tožencev in prič A. A., B. B. in C. C. nista zmogla. Toženca se zato v pritožbi povsem neutemeljeno zavzemata za zaključek, da je posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 dejansko samostojen pravni posel, ki pa ni bil realiziran, saj tožnik tožencema niti dne 11. 8. 2008 niti kasneje pogodbeno dogovorjenega zneska ni posodil oziroma izročil in tega tudi ni zatrjeval. 32. Sodišče prve stopnje je tako povsem popolno in pravilno, dokazno podprto ugotovilo, da je tožnik dne 23. 6. 2008 tožencema z nakazilom na TRR prvo toženke izročil znesek posojila 200.000,00 EUR, da so imele pogodbene (in pravdne) stranke tako ob sprovedbi nakazila dne 23. 6. 2008 kot kasneje ob pisni potrditvi posojila, tj. ob podpisu pogodbe z dne 11. 8. 2008, skupno voljo in namen skleniti posojilno pogodbo in da ni šlo za darilo tožencema, pa tudi, da toženca nista zmogla dokaznega bremena za svoje trditve o ničnosti oziroma navideznosti posojilne pogodbe z dne 11. 8. 2008, da so vsi želeli nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi, saj nista uspela dokazati s stopnjo prepričanja, tako da bi bil izključen vsak razumen dvom, da med strankami posojilno razmerje ni bilo sklenjeno in da pisna posojilna pogodba z dne 11. 8. 2008 le prikriva ustno darilno pogodbo z dne 23. 6. 2008. 33. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in ob nadaljnjih pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah glede višine nevrnjenega dela posojila (150.000,00 EUR) skupaj z inflacijo, ki v obdobju od avgusta 2008 do avgusta 2018 znaša 10,6% oziroma 15.900,00 EUR, kar pritožbeno prav tako ni izpodbijano, je sodišče pravilno uporabilo tudi materialno pravo in sicer določila 1. odstavka 569. in 1. odstavka 574. člena OZ ter določila 4. in 5. člena posojilne pogodbe z dne 11. 8. 2008, ko je tožencema z izpodbijano sodbo naložilo nerazdelno plačilo zneska 165.900,00 EUR. Pravilno je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 1. odstavka 378. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 299. člena OZ, tožencema naložilo tudi nerazdelno plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska od dne 12. 8. 2018, saj je rok za vračilo posojila po pogodbi z dne 11. 8. 2008 potekel dne 11. 8. 2018. Prav tako pravilna, ob pravilni uporabi materialnega prava (določb 50. in 86. člena OZ) in ob nadaljnji dejanski ugotovitvi in zaključku sodišča prve stopnje, ki pritožbeno prav tako ni izpodbijan, da vsebina posojilne pogodbe ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli, pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da se zavrneta tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, saj toženca z njima nista uspela.

34. Toženca odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbijata konkretizirano, vežeta jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa toženca s pritožbo nista uspela, je tudi njuna pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

35. Pritožba tožencev se tako ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožencev zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

36. Toženca s svojo pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa morata tožniku povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo priglašenih 1.875 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 28,75 točk (2% oz. 1% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 251,30 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 1.393,55 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške sta toženca dolžna tožniku povrniti nerazdelno v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

37. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo le za 8,75 točk preveč priglašenih materialnih stroškov po 11. členu OT.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe.