Jedro

Zavrnitev prošnje sicer ne pomeni, da bi postala odločba materialno pravnomočna, ker med tožnikom in toženko z njo ni bilo vzpostavljeno nobeno pravno razmerje, kljub temu pa je zakon s citirano določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP omejil možnost uvedbe novega postopka tudi v takem primeru.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem v zvezi s postopkoma, ki tečeta pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. I Kpd 24132/2015 ter I Kpd 4141/2015, vloženo 25. 4. 2016. 2. V obrazložitvi navaja, da je po prejemu navedene tožnikove prošnje po uradni dolžnosti vpogledala v vpisnik službe za BPP, iz katerega je razvidno, da je tožnik prošnjo za dodelitev BPP v isti zadevi vložil že 16. 2. 2016, 13. 4. 2016 pa je bila izdana odločba Bpp 138/2016, s katero je bila prošnja zavržena, ker BPP v kazenskih postopkih zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ne more biti odobrena (8. člen ZBPP). Navedena odločba je postala pravnomočna 21. 5. 2016. Toženka zato ugotavlja, da tožnik prosi za dodelitev BPP v zadevi, glede katere je bilo že odločeno, pri čemer ugotavlja, da se podlaga ni v ničemer spremenila, prav tako pa spremenjenih dejstev toženki ni predstavil tožnik.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja ter v obširni in pretežno nerazumljivi tožbi z dopolnitvami (ki jo sodišče zato povzema le v manjšem delu), med drugim navaja, da ni pravilna ugotovitev toženke, da odločbe z dne 13. 4. 2016 ni izpodbijal in je postala pravnomočna. Opozarja na nezakonita dejanja sodnice A.A. in škodo, ki mu jo povzroča, opozarja pa tudi na nezakonita dejanj drugih sodnic in sodnega osebja, zaradi katerih mu nastaja škoda. Uveljavlja vse v zakonu navedene tožbene razloge, navaja, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, da je arbitrarna in neobrazložena, da mu pred njeno izdajo ni bila dana možnost izjave in da se z njo posega v več človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navaja, da ga B.B. obtožuje, da je pravnomočno obsojen, kar ni res, s tem pa mu jemlje pravice, varovane z Ženevsko konvencijo, EKČP in PDEU. Akti B.B. so „nezakoniti, skaženi, izpodbojni, nični, nimajo roka veljave, temelja, so v nasprotju s samim seboj, in niso realni“. Z njimi je B.B. posegla v tožnikovo avtonomijo in prejudicirala postopek. Sklicuje se tudi na več členov Ustave RS. Predlaga odpravo nezakonitih aktov, finančno povračilo s strani treh sodnic in povrnitev stroškov postopka in ostalih navedenih stroškov.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na odgovor, ki ga je podala v zadevi I U 1278/2016 in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je sklep toženke pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

7. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po katerem organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže med drugim tudi iz razloga, če je bila o isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. V zadevi ni sporno, saj tožnik temu ne ugovarja, da je o isti zadevi, to je o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s kazenskima postopkoma, ki tečeta pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. I Kpd 24132/2015 in I Kpd 41412/2015, že vložil prošnjo, ki je bila po vsebini zavrnjena z aktom z dne 13. 4. 2016, ker BPP v kazenskih postopkih zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ne more biti odobrena (8. člen ZBPP). Zavrnitev prošnje sicer ne pomeni, da bi postala odločba materialno pravnomočna, ker med tožnikom in toženko z njo ni bilo vzpostavljeno nobeno pravno razmerje, kljub temu pa je zakon s citirano določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP omejil možnost uvedbe novega postopka tudi v takem primeru. Gre za uresničitev načela ekonomičnosti postopka, če se relevantno dejansko stanje in ustrezna pravna podlaga nista spremenila od trenutka izdaje odločbe v prejšnjem postopku. Tudi če bi tožnik akt toženke št. Bpp 138/2016 z dne 13. 4. 2016 pravočasno izpodbijal, kot zatrjuje v tožbi (česar pa ne izkaže) in tako ne bi postal niti formalno pravnomočen, to na drugačno odločitev ne bi vplivalo, saj po isti pravni podlagi organ zavrže zahtevo tudi, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni spor.

9. Sodišče pritrjuje toženki, da se od njene odločitve z dne 13. 4. 2016 pravna podlaga ni spremenila, prav tako pa tožnik v tožbi argumentirano ne navaja, da bi v novi prošnji, ki jo je toženka prejela 25. 4. 2016, predstavil spremenjena dejstva, torej uveljavljal spremenjeno dejansko stanje. Tega konkretno ne uveljavlja niti v tožbi. Prav tako v tožbi ne navaja, iz katerega razloga iz 279. člena ZUP naj bi bil izpodbijani sklep ničen in konkretno ne obrazloži kršitev ustave in mednarodnih aktov. Sodišče za zato do teh navedb ni dolžno opredeljevati.

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.