Jedro

Le sklep z dolgovnim seznamom, sestavljenim v skladu z zakonom, po mnenju sodišča predstavlja ustrezno zagotovilo, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih so dolžniki imeli možnost zavarovati svoje pravice oziroma so davčne obračune izdelali sami.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada A, z dne 3. 9. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B z dne 22. 1. 2002, s katerim je prvostopni organ zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v višini 2,017.298,00 SIT, zamudnih obresti v višini 2,806.994,50 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 1.000,00 SIT iz osebnih prejemkov dolžnika. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbe 40., 43. in 44. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP), ki določajo pristojnosti davčnega organa za uvedbo postopka prisilne izterjave, obvezne sestavine sklepa o prisilni izterjavi in izvršilne naslove. Med drugim mora vsebovati sklep tudi izvršilni naslov z navedbo kdaj je nastopila izvršljivost. Izvršilni naslov je tudi seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor davčnega urada, če dolžnik dolguje davek za več let. V seznamu zaostalih obveznosti mora biti za vsako vrsto obveznosti naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti po podatkih kartice dolžnika. V obravnavanem primeru se od tožnika izterjujejo obveznosti, ki so navedene v seznamu zaostalih obveznosti, št. ... z dne 22. 1. 2002, v katerem so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti posameznega izvršilnega naslova ter višina dolga in zamudnih obresti. Iz seznama zaostalih obveznosti izhaja, da se od tožnika izterjujejo obveznosti plačila dohodnine za leto 1995 po odločbi št. ..., izvršljivi dne 4. 7. 1997, davka iz dejavnosti in prispevkov za zavarovanje in porodniško varstvo po odločbi št. ..., izvršljivi dne 18. 5. 1995 in po odločbi št. ..., izvršljivi dne 1. 6. 1996 in sicer akontacija davka za obdobje od januarja 1996 do oktobra 1996 ter prispevki po obračunih za obdobje od januarja 1996 do februarja 2000, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in sicer akontacija za obdobje od julija 1994 do decembra 1995 ter po obračunih za obdobje od januarja 1996 do februarja 2000, prispevki za zdravstveno zavarovanje po obračunih za obdobje od januarja 1996 do februarja 2000, davek od premoženja po obračunih za obdobje od januarja 1999 do decembra 2001, ter akontacija nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po odločbi št. ... izvršljivi dne 14. 5. 2001 in sicer za obdobje od januarja 1998 do decembra 2001. Ker tožnik ni v celoti poravnal svojih obveznosti po navedenih odločbah in obračunih, so s pretekom roka za plačilo odločbe in obračuni postali izvršljivi. Sklep o izvršbi je izdan na podlagi seznama zaostalih obveznosti, v katerem je naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti izvršilnega naslova, višina dolga in obresti, zato tožena stranka meni, da je prvostopni sklep pravilen in zakonit. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da odločbe ZZZS št. ... z dne 12. 3. 1997 ni nikoli prejel, je potrebno pojasniti, da ima navedena odločba potrdilo o pravnomočnosti, ki je potrdilo iz uradne evidence in se šteje za javno listino, kar pomeni da se šteje za resnično tisto, kar se v potrdilu potrjuje, zato ni potreben noben drug dokaz o tem, kaj se potrjuje. V skladu s 171. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) pa je dovoljeno dokazovati, da so dejstva v takem potrdilu neresnično potrjena, kar pa se mora izpodbijati pri organu, ki je tako potrdilo izdal. To pa v obravnavanem primeru ni bila Davčna uprava. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na pravnomočnost in izvršljivost odločbe ZZZS v tem postopku niso relevantni. Tožena stranka še pojasni, da po določbi 46. člena ZdavP s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, zato pritožbenih navedb v zvezi z odmero prispevkov v tem postopku ni mogoče upoštevati. V zvezi s predlogom tožnika za odlog izvršitve do odločitve obnove postopka na ZZZS pa tožena stranka pojasnjuje, da 272. člen ZUP-a določa, da predlog za obnovo postopka praviloma ne zadrži izvršitve odločbe glede katere se predlaga obnova, vendar pa lahko organ, ki je pristojen za odločanje v predlogu odloči, da se odloži izvršitev dokler se ne odloči o obnovi postopka, če misli, da bo predlogu za obnovo ugodeno. Ker za odločanje o predlogu za obnovo postopka ni pristojna Davčna uprava, tudi ne more odločati o odlogu izvršbe zaradi predlagane obnove postopka.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri pojasnjuje postopek, ki je tekel pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije (ZZZS). Že leta 1997 je tožnik priložil dokazila o statusu študenta, kar je ponovil v letu 1999. Leta 2001 pa je s strani ZZZS prejel dokument "ureditev zavarovanja za nazaj", s katerim je bil pozvan, da naj uredi zavarovanje kot študent, ki ima tudi status samostojnega podjetnika kot dopolnilno dejavnost na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in pridobi odločbo o prenehanju lastnosti zavarovanca kot samostojnega podjetnika posameznika za čas, ko je imel status študenta. Dne 23. 4. 2002 je od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije prejel odločbo, v kateri je jasno določeno, da nima lastnosti zavarovanca po 15. členu v zvezi s 17. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od 1. 10. 1995 do 29. 2. 2000, saj je imel v tem času status rednega študenta. Glede na navedeno odločbo ter dopis ZZZS za ureditev zavarovanja za nazaj, tožnik sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji zakonitosti sklepa o prisilni izterjavi je sodišče ugotovilo, da seznam zaostalih obveznosti kot izvršilni naslov za ta sklep ni sestavljen v skladu z določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP. Po navedeni zakonski določbi mora biti v seznamu za vsako vrsto obveznosti naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti po podatkih kartice dolžnika. Iz spornega dolgovnega seznama z dne 21. 1. 2002, ki je priloga sklepa o prisilni izterjavi pa je naveden konto ter ime konta z navedbo višine glavnice in obresti. Pri tem pa niso navedeni izvršilni naslovi, datum izvršljivosti. V upravnih spisih se nahajajo sicer tudi kartice dolžnika, ki pa po podatkih spisa tožniku niso bile vročene, saj je iz povratnice s katero je bil tožniku vročen sklep o prisilni izterjavi dolga razvidno, da je bil priložen dolgovni seznam št. ... z dne 22. 1. 2002, ki pa ne vsebuje izvršilnega naslova ter datuma izvršljivosti. To pa pomeni, da seznam ni izdelan v skladu z zakonom ter da sklep o prisilni izterjavi nima (pravilnega) izvršilnega naslova kot enega svojih obveznih sestavin (43. člen ZDavP). Kljub temu, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi navajala tako izvršilne naslove kot datume izvršljivosti pa iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da tožnik s temi podatki ob vročitvi sklepa o prisilni izterjavi ni bil seznanjen. Po presoji sodišča predstavlja v skladu z zakonom izdelan dolgovni seznam predpostavko za izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Le sklep z dolgovnim seznamom sestavljenim v skladu z zakonom, namreč po mnenju sodišča predstavlja ustrezno zagotovilo, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih so dolžniki imeli možnost zavarovati svoje pravice oziroma so davčne obračune izdelali sami. Da je taka razlaga pravilna, izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 46. člena ZDavP, po kateri v postopku prisilne izterjave odločb, ki se izvršujejo ni možno (več) izpodbijati, saj taka ureditev predpostavlja, da je dolžnikom (predhodno) dana možnost izpodbijanja izvršilnih naslovov v postopkih za njihovo izdajo. Glede izvršilnih naslovov, ki jih je v dolgovni seznam treba vključiti pa sodišče meni, da morajo le-ti biti opredeljeni v smislu 1. odstavka 44. člena ZDavP (torej kot odločbe oziroma lastni davčni obračuni dolžnikov kadar so s predpisi predvideni).

Ker je po presoji sodišča sklep o prisilni izterjavi nezakonit, nezakonitosti pa ni odpravila že tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba. Zato jo je moralo sodišče, ker je šlo za kršitev zakona po uradni dolžnosti odpraviti, čeprav sicer tožnik pravilnosti dolgovnega seznama neposredno ni ugovarjal, pač pa je ugovarjal neupravičeni izterjavi davkov in prispevkov iz naslova opravljanja dopolnilne dejavnosti.

Ker je bil po povedanem v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon nepravilno uporabljen, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.