29. 2. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Upravnega sodišča, na seji 29. februarja 2024

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 117. člena Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 61/17, 72/17 – popr. in 65/20) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Predlagatelj je prekinil postopek odločanja o tožbi zoper odločbo upravne enote, ki je s 4. točko izreka investitorju na podlagi 117. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) zavrnila zahtevo za izdajo dovoljenja za dva objekta daljšega obstoja. Navaja, da tožnik v tožbi ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju, da sta se obseg in namembnost spornih stavb po 1. 1. 1998 spremenila, in zatrjuje kršitve postopka.

2.Predlagatelj meni, da je 117. člen GZ, kolikor omogoča legalizacijo neskladnih in nelegalnih gradenj, ki so postavljene na območjih posebej zavarovanih naravnih vrednot in kulturne dediščine, v neskladju z 2., 5. in 73. členom Ustave ter 4. in 5. členom Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine (Uradni list SFRJ, št. 56/74, ter Uradni list RS, št. 54/92 in 7/93, MP, št. 15/92 in 2/93).

3.Predlagatelj meni, da bi izvajanje procesnih dejanj, ki bi bila usmerjena v ugotavljanje morebitne spremembe obsega in namembnosti spornih objektov, pomenilo presojo, ali je upravni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje glede na upoštevno materialno pravo (117. člen GZ). To pa naj bi pomenilo, da naj bi sodišče moralo uporabiti protiustaven zakon. Predlagatelj meni, da ustavnosodna presoja izpodbijane določbe ne sme biti odvisna od predhodne ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, če bi Upravno sodišče ugotovilo, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje, povezano z obsegom in namembnostjo spornih objektov, napačno ali nepopolno ugotovljeno. V takem primeru bi namreč o zadevi že odločilo in potem ne bi več moglo vložiti zahteve za oceno ustavnosti.

4.Predlagatelj meni, da je 117. člen GZ v neskladju z Ustavo in mednarodnimi obveznostmi, ker onemogoča državi, da na svojem ozemlju skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine. Trdi, da ni mogoče najti javnega interesa, ki bi utemeljil legalizacijo objektov, ki so v nasprotju s predpisi zgrajeni na posebej zavarovanih območjih naravne in kulturne dediščine. Meni, da je 117. člen GZ tudi v neskladju z 2. členom Ustave, saj naj bi bil v izrecnem nasprotju z Zakonom o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 46/14, 31/18 in 82/20 – ZON), Zakonom o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81, 18/81 – popr. in 42/86, Uradni list RS, št. 35/01 – ZTNP) in Zakonom o Triglavskem narodnem parku (Uradni list RS, št. 52/10, 60/17 in 82/20 – ZTNP-1), ki gradnjo na zavarovanih območjih prepovedujejo.

5.Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Vlada pa v mnenju navaja, da je namen izpodbijane določbe legalizirati objekte, pri katerih je zakonodajalec ocenil, da interes ohranitve objekta prevlada nad javnim interesom. Pri tem naj bi zakonodajalec upošteval dolgotrajno pasivnost pristojnih organov, ki so dalj časa dopuščali obstoj nelegalnega ali neskladnega objekta. Vlada še navaja, da odstranitev objekta pomeni najhujši poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave). Pomenila pa naj bi tudi poseg v pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in v pravico do doma (36. člen Ustave). Vlada meni, da je ureditev v 117. členu GZ skladna z Ustavo ter je nujno, primerno in sorazmerno sredstvo za doseganje namena te ureditve.

B.

6.Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna (nujna) za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[1]

7.Predlagatelj zahteva oceno ustavnosti 117. člena GZ, ki je določal pogoje za pridobitev dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998. Člen 117 GZ je prenehal veljati še pred vložitvijo zahteve.[2] Vendar to dejstvo ne vpliva na pravovarstveno potrebo za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske ureditve. Po prvem odstavku 47. člena ZUstS odloči Ustavno sodišče o ustavnosti zakona, ki v času vložitve zahteve ne velja več, če niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti. Iz sklepa o prekinitvi izhaja, da bo predlagatelj odločal o tožbi zoper odločbo upravne enote, ki je na podlagi 117. člena GZ zavrnila zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja. To pomeni, da bo predlagatelj, kar tudi zatrjuje v zahtevi, pri odločanju o tožbi moral kot pravno podlago uporabiti 117. člen GZ. Vendar ta ugotovitev sama po sebi ne zadostuje za izpolnjenost predpostavk, ki jih določata 156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena ZUstS, da lahko Ustavno sodišče meritorno odloči o zahtevi.

8.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da mora biti odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona odločilna (nujna) za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku.[3] Ker je zahteva za oceno ustavnosti skrajno sredstvo (ultima ratio) sodišča, lahko Ustavno sodišče o zahtevi meritorno odloči samo takrat, ko sodišče utemelji, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev.[4] Njegova naloga je, da jasno, nedvoumno in določno izkaže zveznost med konkretno zadevo, v kateri sodi, in domnevno protiustavno ureditvijo.[5] Ne zadošča kakršna koli zveznost med domnevno protiustavno zakonsko določbo in konkretnim sodnim postopkom.[6]

9.Iz navedb predlagatelja in priložene tožbe iz prekinjenega postopka izhaja, da bo predmet presoje v upravnem sporu zakonitost upravnega akta, v katerem je pristojni upravni organ ugotovil, da vlagatelj zahteve za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja ni izkazal, da bi sporna objekta od 1. 1. 1998 dalje obstajala v enakem obsegu in imela bistveno enako namembnost na istem mestu. Iz tožbe izhaja, da tožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju glede obsega objektov do 1. 1. 1998 in razlagi pojma "enaka namembnost" ter zatrjuje kršitve postopka.

10.Iz prvega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, 109/12 in 49/23 – v nadaljevanju ZUS-1) izhaja, da sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga,[7] ni pa vezano na tožbene razloge. Sodišče torej lahko samo drugače presodi (pravno kvalificira) navedbe strank in spozna, da je nastal drug razlog za nezakonitost izpodbijanega akta od tistega, ki ga je navedla stranka. Vendar sme sodišče raziskati oziroma preizkusiti dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Sodišče načeloma ne sme ugotavljati dejstev, ki jih tožnik v svoji tožbi ne zatrjuje, ki se nanašajo na druge vidike nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta.[8] Sodno varstvo v upravnem sporu je namenjeno varstvu tožnikovega pravnega položaja (koncept subjektivnega varstva). Zato lahko Upravno sodišče pri odločanju o tožbi presoja le nezakonitosti, ki so ali bi lahko bile pomembne za tožnikov pravni položaj, ki se z ugoditvijo tožbi izboljša. Upravni spor ni namenjen kontroli objektivne zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, ki bi jo lahko opravilo Upravno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi vložene tožbe ter preko (mimo) v njej zatrjevanih nezakonitosti in njihovega vpliva na pravni položaj tožnika. Takega splošnega pooblastila Upravno sodišče v ZUS-1 nima. Presoja nezakonitosti upravnega akta se mora omejiti na navedbe v tožbi. Tožnik je tisti, ki s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To je obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.[9] Sodišče je vezano na trditveno podlago v tožbi in se omeji na ugotavljanje zatrjevanih dejstev in presojo pravnih vprašanj.[10]

11.Upravno sodišče protiustavnost 117. člena GZ utemeljuje z razlogi, ki ne morejo biti predmet presoje v prekinjenem upravnem sporu. Odločanje o spornem vprašanju, ki ga z vloženo zahtevo izpostavlja predlagatelj, tj., ali je v skladu z Ustavo ureditev, ki dopušča legalizacijo objekta, ki je na območju zavarovane naravne ali kulturne dediščine, bi ob upoštevanju vsebine tožbe iz prekinjenega postopka pomenilo, da bi predlagatelj po uradni dolžnosti odločal mimo postavljenega tožbenega zahtevka. V takem primeru pa ni mogoče šteti, da bi bila podana zveznost med konkretno zadevo, v kateri sodi, in domnevno protiustavno ureditvijo.

12.Predlagatelj zatrjuje, da bi morebitna ugoditev tožbi na podlagi tožbenih navedb tožnika pomenila, da bi sodišče o zadevi že odločilo in zato ne bi več moglo vložiti zahteve za oceno ustavnosti 117. člena GZ. S tem pa bi potencialno protiustaven predpis ostal v pravnem sistemu. Predlagateljevo stališče sicer drži, vendar pa z njim prav tako ne more utemeljiti obstoja predpostavk iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS. Ustavno sodišče mora pri odločanju o obstoju predpostavk za vložitev zahteve upoštevati namen navedenega pravnega sredstva, ki ga je sodiščem dal ustavodajalec. Namen zahteve za oceno ustavnosti, ki jo vloži sodišče, je v konkretnem sodnem postopku zagotoviti učinkovito izvrševanje pravice do sodnega varstva posameznikov. Razlaga, po kateri bi bili pogoji za vsebinsko odločanje o zahtevi za oceno ustavnosti izpolnjeni, tudi če odločitev Ustavnega sodišča ne bi bila nujna za odločitev v konkretnem primeru, bi bila v nasprotju z namenom tega pravnega sredstva. To pa ne pomeni, da predlagatelj ne bi mogel, če bi bili v upravnem sporu izpolnjeni pogoji za odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponovno odločanje upravnemu organu, v pravnem mnenju glede uporabe materialnega prava upravni organ opozoriti na vidike, povezane z varovanjem okolja ter naravne in kulturne dediščine. Zato predlagatelj ni utemeljil, da v konkretnem postopku, v katerem mora odločiti o zakonitosti upravnega akta, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o zatrjevani protiustavnosti zakona.

13.To tudi ne pomeni, da z vidika spornih vprašanj, ki jih izpostavlja Upravno sodišče v vloženi zahtevi, ne bi bil zagotovljen dostop do Ustavnega sodišča. ZUstS omogoča, da lahko presojo za oceno ustavnosti sporne zakonske ureditve zahtevajo tudi drugi predlagatelji (npr. Državni svet, skupina poslancev). Upoštevati je še treba, da so lahko v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja sodelovali tudi stranski udeleženci, vključno z nevladnimi organizacijami (peti odstavek 117. člena GZ), ki bi lahko v konkretnem postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja med drugim zatrjevali tudi protiustavnost zakonske ureditve z vidika, ki ga je v zahtevi izpostavil predlagatelj.[11]

14.Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da predlagatelj ni izkazal zveznosti med domnevno protiustavnostjo in konkretno zadevo, v kateri sodi, Ustavno sodišče tudi ni presojalo, ali je predlagatelj v zadostni meri obrazložil, zakaj z uporabo načela primarnosti mednarodne pogodbe in načela primarnosti prava Evropske unije ter argumenta hierarhije, argumenta kronologije in argumenta specialnosti ne bi mogel doseči ustavnoskladne razlage izpodbijane zakonske določbe, oziroma ni presojalo, ali je predlagatelj v zahtevi v zadostni meri izkazal, da je aktivno izčrpal vse druge možnosti za sprejetje ustavnoskladne rešitve v konkretnem primeru.

15.Ker predlagatelj ni izkazal izpolnjenosti predpostavk, ki izhajajo iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS, je Ustavno sodišče njegovo zahtevo zavrglo.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno. Sodnik Knez je dal pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Primerjaj s sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14), št. U-I-63/15 z dne 16. 12. 2015, 2. točka obrazložitve in št. U-I-38/17 z dne 1. 2. 2018, 6. točka obrazložitve.

[2]Z dnem uveljavitve Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 199/21 in 133/23 – v nadaljevanju GZ-1) je prenehal veljati GZ (157. člen GZ-1). GZ-1 je začel veljati 31. 12. 2021.

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-222/18 z dne 14. 5. 2020 (Uradni list RS, št. 85/20, in OdlUS XXV, 9), 8. točka obrazložitve.

[4]Primerjaj s sklepoma Ustavnega sodišča št. U-I-238/12, 7. in 9. točka obrazložitve, in št. U-I-52/15 z dne 28. 9. 2016, 5. točka obrazložitve.

[5]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-113/14 z dne 16. 3. 2017, 7. točka obrazložitve.

[6]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-189/13 z dne 18. 9. 2013, 4. točka obrazložitve.

[7]Sodišče po uradni dolžnosti v upravnem sporu pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

[8]Glej E. Kerševan in V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 572.

[9]Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča št. X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in št. I Up 120/2023 z dne 5. 7. 2023 ter sodbi Vrhovnega sodišča št. X Ips 19/2015 z dne 18. 10. 2017 in št. X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017.

[10]Glej E. Kerševan in V. Androjna, nav. delo, str. 572.

[11]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-741/12 z dne 2. 7. 2015 (Uradni list RS, št. 69/15), 14. točka obrazložitve, in s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-394/22 z dne 30. 3. 2023.

1. 3. 2024

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. RAJKA KNEZA

K SKLEPU ŠT. U-I-228/22 Z DNE 29. 2. 2024

1.Zahtevo Upravnega sodišča je Ustavno sodišče sicer zavrglo, vendar ne brez pomislekov. Ti pomisleki sicer ne gredo v smer presoje meja zahteve po zveznosti, ki jo Ustavno sodišče pri uporabi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23.a člena ZUstS zahteva od sodišč (torej, da bi odgovor na vprašanje ustavnosti neke zakonske določbe res potrebovali pri odločitvi v njihovi pendentni zadevi), ampak, ali ni morda že v konkretnem postopku mogoče pojasniti, če bi se zadeva vrnila upravnemu organu v ponovno odločanje, kako razlagati izpodbijani 117. člen Gradbenega zakona[1] (ki sicer ne velja več, Upravno sodišče pa ga mora v pendentni zadevi še vedno uporabiti). Upravno sodišče namreč že samo nakaže, da zadevo vidi širše kot zgolj v okviru tožbenih očitkov zoper odločitev upravnega organa, da ne izda dovoljenja za objekt dolgotrajnega obstoja. Ko je tako in ko se vprašanje razlage spornega člena giblje izven okvirov tožbenih očitkov, načela dispozitivnosti in razpravnega načela, je pojasnjevanje izven tega okvira tako imenovani obiter dictum in ne tvori temelja za odločitev. Tudi ex officie uporabe različnih pravil praviloma ne sežejo preko omenjenih okvirjev očitkov. So pa tudi primeri, kjer lahko utemeljeni tožbeni očitki vodijo do uporabe drugih (širših, ex officie uporabljivih) aspektov uporabe pravne podlage (in se pristojni organ ali sodišče ne sme ustaviti le pri navedbah strank). Menim, da je to takšen primer.

2.Upravno sodišče namreč pojasni, da bi v novem postopku lahko prišlo tudi do vprašanja, kako se sporna določba razlaga za ta način legalizacije, ko gre za nelegalno zgrajene objekte v zavarovanih območjih narave. Objekti, ki so zgrajeni na primer v zavarovanih območjih, kot je Triglavski narodni park, ali pa drugih zavarovanih območjih po Zakonu o ohranjanju narave, tudi Naturi 2000, ki korenini v zahtevah habitatne in ptičje direktive Evropske unije, ali pa nelegalno zgrajeni objekti, za katere je sicer potrebno spoštovati posebne predpise o ohranjanju narave ali varovanju okolja (na primer (celovita) presoja vplivov na okolje, izdaja okoljevarstvenega soglasja in tako dalje), podležejo posebnim specialnim pravilom, na katera pa se ta sporna določba ne ozira. Ne določa, kako se uporabi v teh primerih (določa nekaj omejitev, a ne teh, na katera opozarja Upravno sodišče). Z drugimi besedami, ali tovrstni (delni) način legalizacije omogoča razlago, da ga za primere nelegalnih gradenj na pomembnih območjih narave ali pa na območjih, kjer bi sicer veljali posebni predpisi za posege v okolje, ni treba derogirati. Čeprav ne gre za popolno[2] legalizacijo oziroma za legalizacijo v pravem pomenu besede, pa se takšen objekt vseeno do te mere izenači z objektom, ki bi ex post pridobil vsa potrebna dovoljenja v smislu, da se ne odstrani.[3] To pa je v bistvu za lastnika (kupca) takšnega objekta to, kar v resnici šteje. Varen je pred rušitvijo in tudi v pravnem prometu bo verjetno brez težav – iz tega zornega kota – pridobil kupca.

3.Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je tako imenovana regularizacija (termin tega prava[4]) mogoča zgolj, kadar se upoštevajo vsi okoljevarstveni predpisi, brez prilagajanja že zgrajenemu objektu. Tako izhaja tudi iz 76. točke obrazložitve sodbe v zadevi C-261/18.[5] Torej, kot da bi se projekt umeščanja objekta v prostor šele na novo začel; z vsemi pogoji postopka umešanja in ne, kot da so objekti že zgrajeni. To pa tudi pomeni, da na primer na določenem območju objekta sploh ni mogoče zgraditi. Na primer na kmetijskih površinah, kjer prostorski načrt ne omogoča gradnje, takšna, "delna" legalizacija prav tako ne bi bila mogoča.[6] Ker je pred Ustavnim sodiščem pendentna tudi zadeva veljavnega Gradbenega zakona in je Ustavno sodišče izvajanje takšne podobne določbe začasno zaustavilo, se ni primerno spuščati dlje v presojo same določbe in njeno ustavnost. Opredeljujem se lahko zgolj do tistih vprašanj, ki jih odpira tudi samo Upravno sodišče v konkretni zahtevi.

4.Tako upravni organi kot sodišča morajo skladno z 8. členom Ustave neposredno uporabiti ratificirana mednarodna pravila (ali nacionalno pravo razlagati skladno z mednarodno pogodbo) in prednostno uporabiti pravo Evropske unije (skladno s 3.a členom Ustave in v slovenski pravni red prenesenima Pogodbi o EU in Pogodbi o delovanju EU). Slednje sicer legalizacije oziroma omenjene regularizacije ne prepoveduje, vendar pa zahteva spoštovanje ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave oziroma legalizacija ne sme pomeniti izogibanje tem predpisom.[7] Ta se res nanaša na legalizacijo objektov, ki zahtevajo presojo vplivov na okolje (gre torej za objekte s precejšnjim vplivom na okolje), vendar je iz pristopa Sodišča EU jasno, da (kakršnakoli) legalizacija ne sme pomeniti obida okoljskih predpisov. Dejstvo, da nacionalni predpis slednjega ne določi (izrecno), seveda ne pomeni, da bi takšno obveznost izničil. Do takšnega rezultata je treba priti z razlago, ki pa jo Upravno sodišče v zahtevi tudi že nakaže.[8] Opozorilo upravnemu organu, da bi moral ob izpolnjevanju enih pogojev pri odločanju upoštevati tudi druge omejitve in pogoje, ki sicer v sami določbi niso omenjeni, a jih je vseeno treba upoštevati in se do njihove uporabe opredeliti, je vedno mogoče. Menim, da so to aspekti, ki tudi v konkretnem primeru niso neupoštevni za uporabo po uradni dolžnosti s strani upravnega organa, kot pišem v 1. točki tega mnenja.

dr. Rajko Knez

Sodnik

[1]Uradni list RS, št. 61/17, 72/17 in 65/20.

[2]Popolna zato, ker se ex post ne preverijo vsi pogoji za dovolitev gradnje ex post, kot je to značilno za legalizacijo.

[3]Še več, šteje se, da je pridobil celo uporabno dovoljenje (deveti odstavek 117. člena Gradbenega zakona).

[4]Nem. die Legalisierung, ang. regularisation, fran. de régulariser des opérations. Kot kaže so prevajalci izhajali iz francoskega besedila (de régulariser des opérations).

[5]"Glede možnosti, da se a posteriori regularizira ta neizvedba presoje, Direktiva 85/337 ne nasprotuje temu, da nacionalna pravila v nekaterih primerih dopuščajo regularizacijo ravnanj ali aktov, ki so po pravu Unije nezakonita, pod pogojem, da za to možnost velja pogoj, da je zadevnim osebam onemogočeno, da bi obšle pravila Unije ali jih ne bi uporabile, in da ta možnost ostane izjemna (sodba z dne 26. julija 2017, Comune di Corridonia in drugi, C‑196/16 in C‑197/16, EU:C:2017:589, točki 37 in 38)."

[6]Inter alia bi bili soočeni tudi s trkom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

[7]Glej op. 5 zgoraj.

[8]Upravno sodišče omejitve, ki izhajajo iz mednarodnega prava in prava EU izpostavi, vendar jih podrobneje ne razlaga. Ustavno sodišče se zato do njih tudi natančneje ne opredeli.