Jedro

Občinski Odlok o komunalnem prispevku, ki je bil sprejet v letu 2000 na podlagi ZSZ/97, se je v skladu z določbo 2. odstavka 179. člena ZUreP-1 veljavno uporabljal le do uveljavitve Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/04), to je do 20. 7. 2005. Sprememba odločbe v škodo pritožnika ni dovoljena, če je vložil pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, upravni organ pa je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 253. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Župana Občine A. št. ... z dne 19. 3. 2008 se odpravi in se zadeva vrne tožencu v ponovni postopek.

Toženec je tožnikoma dolžan povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženec je ob reševanju pritožbe tožnikov zoper odločbo Občine A. št. ... z dne 31. 1. 2008 odločil, da se omenjena prvostopenjska odločba odpravi in da sta tožnika dolžna plačati komunalni prispevek za opremljanje stavbnega zemljišča parc. št. 1312/2 in 1083/39 k.o. B. s cesto v asfaltni izvedbi brez pločnika, vodovodom in javno razsvetljavo, vsak v višini 7.176,32 EUR.

Toženec v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bil v zadevi kot podlaga za odmero komunalnega prispevka pravilno uporabljen Odlok o komunalnem prispevku v Občini A. (v nadaljevanju Odlok o komunalnem prispevku) in se pri tem sklicuje na določbo 2. odstavka 108. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki dopušča, da se do poteka 6 mesecev po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta, ki v obravnavanem primeru ni bil sprejet, komunalni prispevek odmerja po prej veljavnih predpisih. Tako je bil na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) izdan Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik/04), ki je v prehodnih določbah dopuščal odmerjanje komunalnega prispevka na podlagi določb občinskih odlokov. Toženec je v nadaljevanju preveril tudi način in višino izračuna komunalnega prispevka ter ugotovil, da prvostopenjski organ ni pravilno izračunal površine gradbene parcele, ki je eden od elementov, ki se ga upošteva pri izračunu. V nasprotju s tožnikoma, ki v pritožbi navajata, da znaša površina gradbene parcele 352,03 m2 glede na podatke PGD, je toženec v dopolnjenem postopku ugotovil, da ta znaša 881,58 m2. Iz obrazložitve je razvidno, da je toženec površini 352,03 m2 (stavbišče + funkcionalno zemljišče) prištel površino načrtovane dovozne poti v izmeri 215,30 m2. Pri tem je upošteval določbe 54. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditveno območje naselja A. (pravilno 55. člena), ki definira minimalno gradbeno parcelo, ki se upošteva tudi pri odmeri komunalnega prispevka. Na podlagi ugotovljene večje površine gradbene parcele je toženec ponovno odmeril komunalni prispevek, ki je višji, kot ga je določil prvostopenjski organ. Pri tem se toženec sklicuje na v odločbi navedena mnenja upravnih teoretikov, in sicer da prepoved spremembe v škodo pritožnikov ne velja v primeru, če je pritožnik izpodbijal dejansko stanje, pa je organ druge stopnje v dopolnjenem postopku ugotovil novo dejansko stanje. Izrecno pa ugotavlja, da za spremembo odločbe na slabše niso podani razlogi iz 2. odstavka 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve je še razvidno, da je toženec pri izračunu upošteval faktor oddaljenosti od objektov javne infrastrukture 1,00, kar je v skladu z d točko 9. člena Odloka, ter ostala v obrazložitvi navedena vrednotenja posameznega elementa, relevantnega za izračun komunalnega prispevka. V obrazložitvi je opravljen tudi izračun, na podlagi katerega je ugotovljeno, da komunalni prispevek skupaj znaša 14.352,64 EUR, ki se razdeli med oba tožnika, ki sta vsak do ene polovice lastnika navedenih zemljišč.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da se izpodbijana odločba opira na neveljavno pravno podlago. Uporabljeni Odlok o komunalnem prispevku je bil namreč sprejet na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), Navodila o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč in Navodila za izračun komunalnega prispevka. Opozarjata, da je 2. odstavek 179. člena ZUreP-1 določil, da se kljub prenehanju veljavnosti ZSZ do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 146. člena ZUreP-1 komunalni prispevek odmerja po dotlej veljavnih predpisih. S sprejemom predpisa iz 2. odstavka 146. člena ZUreP-1, to je Pravilnika/04, je prenehalo veljati Navodilo za izračun komunalnega prispevka, na podlagi katerega je Občina A. sprejela Odlok o komunalnem prispevku. Sklicujeta se tudi na določbo 2. odstavka 15. člena Pravilnika/04, po kateri so morale občine splošne akte, ki določajo podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, torej občinski Odlok o komunalnem prispevku, in niso v skladu z določbami Uredbe o vsebini opremljanja zemljišč za gradnjo in določbami tega pravilnika v celoti razveljaviti najkasneje do 20. 7. 2007. Po mnenju tožnikov se je tako lahko komunalni prispevek v Občini A. odmerjal na podlagi Odloka o komunalnem prispevku najdlje do 20. 7. 2007. Pravilnik/04 je nehal veljati šele z uveljavitvijo novega Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07; Pravilnik/07), ki je stopil v veljavo 20. 10. 2007, medtem ko sta tožnika vlogo za odmero vložila 6. 8. 2007. Tožnika naslednjo kršitev vidita v tem, da je toženec v pritožbenem postopku odločil v njuno škodo na podlagi v dopolnjenem ugotovitvenem postopku ugotovljenega novega dejanskega stanja. Poudarjata, da je odločitev v škodo pritožnikov mogoča samo ob izpolnitvi pogojev iz 2. odstavka 253. člena ZUP, ki pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Ne drži, da bi v pritožbi navajala nova dejstva ali predlagala nove dokaze - toženec je razpolagal z gradbenim dovoljenjem in skico gradbene parcele iz PGD že v fazi odločanja na prvi stopnji, tako da v konkretnem primeru ni šlo za dopolnjen postopek ampak zgolj za nov sklep glede že ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju tožnikov je tudi nepravilno, da je toženec pri izračunu minimalne gradbene parcele upošteval površino celotne dovozne poti, saj zaradi nje javna komunalna infrastruktura ne bo obremenjena več kot v primeru, če te dovozne poti ne bi bilo, prav tako pa stroški obstoječe občinske komunalne opreme zaradi dolžine poti niso prav nič večji. Tožnika se tudi ne strinjata s tem, da je toženec pri odmeri v celoti upošteval del, ki odpade na javno razsvetljavo, saj ta ne ustreza kriterijem, zaradi katerih je zanjo mogoče obračunati komunalni prispevek. Nepremičnina tožnikov je od najbližje ulične svetilke oddaljena okoli 150 m. Tega po njunem mnenju ni mogoče šteti za z javno razsvetljavo opremljeno nepremičnino. Nepravilno je tudi toženčevo ravnanje, da pri odmeri ni upošteval minulih vlaganj tožnikov v komunalno infrastrukturo. Ker s pisnimi dokazili ne razpolagata več, bi moral toženec v skladu z določbo 175. člena ZUP dokazila priskrbeti sam in ne zaključiti, da tožnika minulih vlaganj nista izkazala. V zaključku poudarjata, da je toženec kršil pravila upravnega postopka tudi s tem, ko v dopolnjeni pritožbeni postopek ni pritegnil tožnikov, ki bi morala imeti možnost opredeliti se do novih ugotovitev drugostopenjskega upravnega organa (4. odstavek 146. člena ZUP). Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da občina v preteklosti ni sprejela programa komunalnega opremljanja za območje, kjer nameravata graditi tožnika, niti ni sprejela programa opremljanja za celotno območje občine. Ker takega programa nima, ne more odmeriti komunalnega prispevka na podlagi določb Pravilnika/07. Prav zaradi takih primerov pa je bil sprejet Pravilnik o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (Uradni list RS, št. 95/07; v nadaljevanju Pravilnik o podlagah za odmero), ki ga glede na 1. člen uporabi občina v primeru, če v 6 mesecih po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta ne sprejme programa opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso komunalno opremo na območju celotne občine. Ker pa se toženec nahaja šele v pripravi občinskega prostorskega načrta, nima podlage za uporabo omenjenega pravilnika. Ne glede na navedeno pa 2. odstavek 108. člena ZPNačrt določa, da se do poteka 6 mesecev po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta komunalni prispevek odmerja po do tedaj veljavnih predpisih. Ker toženec nima sprejetega programa komunalnega opremljanja, ne more odmeriti komunalnega prispevka na podlagi prej veljavnega Pravilnika/04, zato je edina zakonita podlaga za odmero Odlok o komunalnem prispevku. V nadaljevanju toženec razlaga, da je imel Pravilnik/04 pogojno veljavo, saj je reševal odmero tistih komunalnih prispevkov, kjer so občine kot tudi tožena stranka že imele sprejete programe komunalnega opremljanja. ZPNačrt je namreč razveljavil ZUreP-1 v delu, ki je urejal odmero komunalnega prispevka, podzakonske akte, sprejete na njegovi podlagi, pa je ohranil v veljavi, če niso v nasprotju z ureditvijo po ZPNačrt. V zvezi z očitano kršitvijo prepovedi reformacije in peius toženec ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe. Poudarja, da ni izvajal posebnega ugotovitvenega postopka, saj ZPNačrt določa roke za odločitev, kar da predstavlja skrajšane ugotovitvene postopke. Poleg tega ni izvajal nobenih novih dokazov, s katerimi tožnika ne bi bila seznanjena. Nadalje poudarja, da je za izračun minimalne gradbene parcele treba upoštevati tudi določila Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditveno območje naselja A. in da v minimalno gradbeno parcelo v skladu z občinskimi odloki spada tudi dovozna pot. Po mnenju toženca je tudi irelevantno, na kakšen način bosta tožnika koristila javno razsvetljavo. Če komunalna oprema obstaja, obstaja tudi podlaga za plačilo komunalnega prispevka. Po njegovem mnenju na odmero ne morejo vplivati niti pretekla vlaganja. Toženec namreč upošteva vlaganja tistih zavezancev, ki so v preteklosti morali sami zgraditi komunalno opremo, da bi sploh lahko zgradili svoj objekt. Če sta tožnika karkoli plačevala, sta plačala za objekt, ki je v tistem času že stal. Toženec tudi ne razpolaga s podatki o kakršnihkoli plačilih, ki so se izvajali do leta 1995, saj je šele tega leta nastala lokalna samouprava (občina). Arhive prejšnje pravne osebe pa je prevzela Upravna enota A. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je najprej ugotavljalo, ali je toženec pri odmeri komunalnega prispevka ravnal prav, ko je kot materialno podlago uporabil Odlok o komunalnem prispevku (Logaške novice, št. 4/00), ki je bil sprejet na podlagi členov 42 do 45 ZSZ (Uradni list RS, št. 44/97 in naslednji).

Že ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) je v prehodni določbi 2. odstavka 179. člena določil, da se ne glede na določbo 5. točke prejšnjega odstavka, v kateri je določeno prenehanje veljavnosti ZSZ, do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 146. člena tega zakona, to je predpisa o določitvi meril za odmero komunalnega prispevka, ta odmerja po dotlej veljavnih predpisih. To pomeni, da je ZUreP-1 v prehodnem obdobju dopustil uporabo dotlej veljavnih predpisov, torej tudi podzakonskih aktov, sprejetih na podlagi ZSZ, vendar le do sprejema na podlagi ZUreP-1 sprejetega predpisa o merilih za odmero komunalnega prispevka. Ta - Pravilnik/04 (Uradni list RS, št. 117/04) - je začel veljati 20. 7. 2007 (17. člen). To pomeni, da je s tem dnem odpadla pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka po prejšnjih predpisih, konkretno občinskega Odloka o komunalnem prispevku. Ali drugače: glede na omenjeno prehodno določbo ZUreP-1 je občinski Odlok o komunalnem prispevku, ki je urejal podrobnejša merila za njegovo odmero (1. člen), prehodno še veljal - do uveljavitve predpisa, ki je določil nov način izračuna komunalnega prispevka. Taka razlaga izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča opr. št. U-I-85/01 z dne 11. 12. 2003. Vsakršna nadaljnja uporaba Odloka o komunalnem prispevku je zato v nasprotju z izrecno zakonsko določbo. V zadevi ni sporno, da sta tožnika vložila zahtevo za odmero komunalnega prispevka 6. 8. 2007, torej že v času veljavnosti ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07). Ta kot pogoj za odmero komunalnega prispevka določa sprejem občinskega prostorskega načrta in na njegovi podlagi pripravljenega programa opremljanja (11. odstavek 79. člena v zvezi z 2. odstavkom 74. člena ZPNačrt). Za primere, ko občina po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta v roku ne bi sprejela programa opremljanja (vključno s podlagami za odmero komunalnega prispevka), pa je zakon predvidel varovalko, in sicer sprejem podzakonskega predpisa o podlagah za odmero komunalnega prispevka (11. odstavek 79. člen ZPNačrt). Ta predpis je Pravilnik o podlagah za odmero (Uradni list RS, št. 95/07), ki je začel veljati 20. 10. 2007. V 1. odstavku 104. člena je ZPNačrt določil, da se do izdaje podzakonskih predpisov na podlagi tega zakona uporabljajo, če niso z njim v nasprotju, podzakonski predpisi, sprejeti na podlagi ZUreP-1. Z uveljavitvijo novega Pravilnika/07 (Uradni list RS, št. 95/07), ki je prav tako začel veljati 20. 10. 2007 (pred sprejemom prvostopenjske odločitve v obravnavani zadevi), je tako nastal položaj, ko bi upravni organ moral ta predpis uporabiti pri svoji odločitvi. Niti ZPNačrt niti sam Pravilnik/07 namreč v prehodnih določbah ne napotujeta na uporabo prejšnjih predpisov, če gre za postopke, ki so se začeli po uveljavitvi ZPNačrt. Pravilnik/07 le v 1. odstavku 8. člena določa, da se najdlje do poteka 6 mesecev po sprejemu občinskega prostorskega načrta uporabljajo programi opremljanja, ki so bili sprejeti na podlagi prejšnjih predpisov, to je na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo in Pravilnika/04. Glede na navedeno sodišče tudi določbo 2. odstavka 108. člena ZPNačrt, da se do poteka 6 mesecev po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta komunalni prispevek odmerja po do tedaj veljavnih predpisih, razume tako, da je začetek uporabe te določbe vezan na uveljavitev občinskega prostorskega načrta in na predpise, ki so do tedaj veljali, konkretno starih programov opremljanja. Na to kaže tudi že omenjena določba 11. odstavka 79. člena ZPNačrt, ki občinam nalaga, da v teh 6 mesecih po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta sprejmejo programe opremljanja (v tem času se lahko torej uporabljajo stari programi). Če občina tudi po poteku tega roka ostane brez novih - v skladu z ZPNačrt - programov opremljanja, pa pride v poštev uporaba Pravilnika o podlagah za odmero na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme.

Osnovni problem, ki ga vidi sodišče v obravnavani zadevi je, da Občina A. za območje, v katerem se nahaja zemljišče tožnikov, programa opremljanja še ni sprejela, čeprav je že ZSZ v 39. členu določil, da se opremljanje stavbnih zemljišč izvaja na podlagi programa opremljanja, v letu 1999 pa je bilo izdano tudi Navodilo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99). Prav tako je tudi ZUreP-1 v 2. odstavku 143. člena odmero komunalnega prispevka vezal na program opremljanja. V skladu z navedenim zato drži toženčeva ugotovitev, da ne more odmeriti komunalnega prispevka na podlagi določb Pravilnika/07. Zaradi nesprejetega programa opremljanja stavbnih zemljišč je pravilno tudi njegovo stališče, da v obravnavani zadevi tudi v primeru, če bi bila prvostopenjska odločitev sprejeta pred 20. 10. 2007 (ko je začel veljati novi Pravilnik/07), ne bi mogel uporabiti Pravilnika/04. Da pa je v taki situaciji edina zakonita podlaga občinski Odlok o komunalnem prispevku, pa glede na predhodne razloge ne drži. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je toženec pri odmeri komunalnega prispevka uporabil predpis, ki v času odločanja na prvi stopnji ni več veljal. Ni dvoma, da sta tožnika zavezanca za plačilo komunalnega prispevka, ki je po določbi 80. člena ZPNačrt investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Zaradi odsotnosti programa opremljanja stavbnih zemljišč pa je podana ovira za njegovo odmero.

Sodišče se je v nadaljevanju ukvarjalo tudi z vprašanjem dopustnosti spremembe odločitve v škodo tožnikov v pritožbenem postopku. Omenjena prepoved spremembe v škodo pritožnika, kadar se je pritožil le on, je v sodnih postopkih absolutna (primerjaj 359. člen ZPP, 385. člen ZKP). V upravnem postopku, v katerem mora organ varovati tudi javno korist, pa je zaradi varstva te koristi mogoče spremeniti odločbo prve stopnje v škodo pritožnika, vendar le iz razlogov, ki jih določa 2. odstavek 253. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Gre za razloge, zaradi katerih bi se odločba lahko odpravila ali razveljavila po nadzorstveni pravici, razloge, zaradi katerih je mogoča izredna razveljavitev odločbe in razloge, zaradi katerih je odločba nična. Toženec je v izpodbijani odločbi izrecno ugotovil, da ti razlogi v obravnavanem primeru niso podani. Navaja pa, da sta tožnika vložila pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (nepravilno ugotovljene površine gradbene parcele), da je na podlagi tega sam ugotovil, da je površina večja, kot je bilo navedeno v prvostopenjski odločbi in da je taka drugačna ugotovitev površine gradbene parcele dopustna podlaga za višje odmerjeni komunalni prispevek. Pri tem se sklicuje na ZUP s komentarjem, Nebra 2004 in knjigo Upravno procesno pravo (Androjna, Kerševan) oz. v navedenih knjigah predstavljena stališča. Bistvo načela prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika je v tem, da mu v polni meri omogoča uporabo v 25. členu Ustave RS (URS) zagotovljene pravice do pritožbe proti odločbam državnih in drugih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pravico pa bo mogel izkoristiti le v primeru, ko jo bo lahko vložil brez tehtanja in strahu, da bo z vložitvijo pritožbe njegov položaj poslabšan. Zaradi tega je treba po mnenju sodišča vse izjeme od tega pravila razlagati restriktivno. Presojo o tem, kako uravnotežiti na eni strani strankino popolno pravico do pritožbe, na drugi strani pa varstvo javne koristi, je opravil zakonodajalec s tem, ko je določil pogoje za odstop od prepovedi odločitve v škodo pritožnika. Že iz tega razloga po mnenju sodišča toženec ni ravnal prav, ko je mimo pogojev iz 2. odstavka 253. člena ZUP odločil v škodo tožnikov.

Pritožbeni organ je pri odločanju o pritožbi glede nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja (gre torej za dve različni situaciji, kot bo razvidno tudi iz nadaljevanja) vezan na omejitve iz 247. člen ZUP: glede tega pritožbenega razloga organ preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija in v mejah pritožbenih navedb. Tako sta tožnika v pritožbi zatrjevala, da je bila v površino gradbene parcele nepravilno upoštevan del dovozne poti v izmeri 53, 87 m2, zato je po njunem mnenju površina gradbene parcele manjša. Uveljavljala sta torej razlog napačne in ne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (za to situacijo gre, ko v postopku kakšno za odločitev pomembno dejstvo sploh ni bilo ugotovljeno, kar pa za površino gradbene parcele v obravnavni zadevi ne velja). V tem primeru bi moral pritožbeni organ po mnenju sodišča preizkusiti le, ali sporna površina dovozne poti dejansko sodi v površino gradbene parcele ali ne, ne daje pa mu to pooblastila, da ugotovitev, da bi ta površina morala biti še večja, uporabi za neugodno spremembo odločitve mimo brez izpolnjevanja pogojev iz 253. člena ZUP. Ali drugače: toženec bi kot pritožbeni organ lahko presodil le (ne)utemeljenost navedb tožnikov o nepravilnem upoštevanju 53,87 m2 dovozne poti v površini gradbene parcele. Ugotovljanje pravilnega dejanskega stanja preko tožbenih navedb bi namreč pomenilo ugotavljanje po uradni dolžnosti, za kar pa v ZUP ni podlage. Nenazadnje to izhaja tudi iz stališč avtorjev Androjne in Kerševana, na katere se sklicuje toženec, ki možnost spremembe odločitve v škodo pritožnika povezujeta s pritožbenim razlogom nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Kot rečeno in kot opozarjata tudi tožnika v tožbi, pa v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Površina gradbene parcele ni novo, ampak drugače ugotovljeno dejstvo.

Toženec je tako pri odločanju o pritožbi prekoračil meje pritožbenih navedb glede preizkusa napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je imelo za posledico manj ugodno odločitev za tožnika, kot sta jo želela doseči s pritožbo, kljub temu da za to niso bili izpolnjeni pogoji iz 253. člen ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Do ostalih tožbenih navedb (v zvezi z javno razsvetljavo in minulimi vlaganji) se zato ni opredeljevalo in bo treba te ugovore tožnikov upoštevati in nanje odgovoriti, ko bo upravni organ ponovno odmerjal komunalni prispevek.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, sta tožnika v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo na podlagi ZPP in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot sta to zahtevala tožnika.