Jedro

Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (ali drugače: jih zatrjuje in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Ker vložnik zahteve izvaja svojo pravno oceno kaznivega dejanja iz prikazovanja drugačnega dejanskega stanja, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil obsojeni M.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ SRS v zvezi z 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ. Izrečena mu je bila kazen osem let zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik, odvetnik S.M. iz Z., vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 22.12.1994 zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 30.5.95 je obsojenec v skladu z določbo 559. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pravočasno zoper to pravnomočno sodbo vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonsko dovoljenih razlogov (1. odstavek 420. člena ZKP). Predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da se obsojenec v zahtevi ne sklicuje na nobeno kršitev zakona, temveč izraža izključno dvom o resničnosti odločilnih dejstev, zato predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom le-te, da poleg tega sodbi nimata razlogov o nekaterih dejstvih, da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri v nasprotju s seboj, prav tako pa je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP). Vrhovno sodišče te, le z delnim povzemanjem zakonske določbe uveljavljane kršitve, ni preizkušalo, saj bi s tem, glede na to, da obsojenec kršitve pobliže ne opredeli oziroma konkretizira, postopalo po uradni dolžnosti in tako ravnalo v nasprotju z zakonsko določbo (1. odstavek 424. člena ZKP), po kateri je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (povedano drugače: jih zatrjuje in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi.

Z navedbami v smeri tega, da bi mu sodišče moralo soditi za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 48. členu KZ RS, obsojenec ne uveljavlja, da njegovo dejanje ni bilo pravilno pravno opredeljeno (kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP). Iz zahteve za varstvo zakonitosti je namreč razvidno, da svojo pravno oceno dejanja izvaja iz (predhodnega) prikazovanja drugačnega dejanskega stanja, kot je opisano v izreku prvostopne sodbe in je bilo pravnomočno ugotovljeno. Zato s tem pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz istega razloga (ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) niso mogli uspeti tudi vsi preostali ugovori v zahtevi. Tudi ta obsojenčeva navajanja namreč ne izhajajo iz dejanskega stanja, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, ampak prikazujejo sodišču nasprotno dokazno oceno izvedenih dokazov in drugačne zaključke, kot sta jih o obstoju odločilnih dejstev sprejela sodišče prve in sodišče druge stopnje.

Ker obsojenec niti posredno ne zatrjuje, da je sodišče kršilo njegovo pravico do obrambe, v slednji okvir po presoji Vrhovnega sodišča sodijo tudi obsojenčeve navedbe o tem, da je bil zavrnjen dokazni predlog obrambe o opravi rekonstrukcije dogodka, ki bi glede na (po obsojenčevi dokazni oceni) nejasno in pomanjkljivo izvedensko mnenje dr. A.H. pokazalo "dejanski stan, to je, kako je prišlo do vbodne rane". Kljub temu Vrhovno sodišče dodaja, da obsojencu pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije ni bila kršena. Obramba je sicer z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila materialnopravno relevantnost dokaza, vendar je po oceni Vrhovnega sodišča kljub temu sodišče druge stopnje v okviru proste presoje dokazov utemeljeno zavrnilo njegovo izvedbo, saj ta dokaz, glede na to, da je bilo dejstvo, da je obsojenec oškodovanca zabodel (in ne, da se je oškodovanec sam nabodel na nož), ki naj bi se s tem dokazom dokazovalo, na podlagi več že izvedenih dokazov že dokazano, očitno ne bi mogel biti uspešen.

Obsojenec meni, da sodišče temu, da je kaznivo dejanje storil v stanju pijanosti, pri izreku tako visoke kazni ni posvetilo potrebne pozornosti, kot to določa kazenski zakon.

S temi navedbami obsojenec izpodbija pravnomočno sodbo zaradi odločbe o kazni. Pri tem pa ne zatrjuje, da bi sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in s tem kršilo kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP), ampak izpodbija primernost kazni, ki je bila obsojencu izrečena v zakonsko predpisanih mejah (1. odstavek 372. člena ZKP). Ker iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, obsojenčeva zahteva v tem delu ni mogla uspeti.

Iz podatkov spisa izhaja (izpisek iz kazenske evidence na 34. in 35. strani spisa), da je bila v času sojenja obsojencu iz kazenske evidence že izbrisana obsodba zaradi storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 53. člena SRS, ki jo je sodišče pri odmeri kazni štelo kot obteževalno okoliščino. Ker je sodišče po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve in sojenja (KZ SFRJ in KZ SRS), lahko obsojencu kot obteževalno okoliščino štelo tudi že izbrisano prejšnjo obsodbo (povratek), pomenijo, za to izredno pravno sredstvo neupoštevno, izpodbijanje primernosti kazni tudi obsojenčeve navedbe, da je sodišče kljub poteku preizkusne dobe njegovo prejšnjo obsodbo štelo kot obteževalno okoliščino.

Ker uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).