Jedro

Tudi če se je s pogodbo o (profitni) skupnosti T. zavezal k skupnemu nakupu nepremičnin pravnih oseb iz okvira nekdanje Tovarne ..., takšna pogodba sama po sebi še ne zadošča za nastanek solastnine na kupljenih nepremičninah. Lastnik je praviloma tisti, ki je kot takšen vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 5. člena ZZK). Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bil 25.4.2000 lastnik nepremičnin T. Mogoče je sicer, da je T. določila pogodbe o (profitni) skupnosti kršil in pridobil izključno lastninsko pravico zase, čeprav bi bil upravičen le do solastnine v višini deleža do 85/100. Toda tudi če bi T. določila pogodbe o (profitni) skupnosti res kršil, taka kršitev na pravilnost vpisa lastninske pravice v korist T. ne more vplivati. Tožena stranka bi lahko zaradi kršitve kvečjemu imela obveznostnopravni zahtevek na prenos solastninskega deleža do 15/100, ne pa lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora stranskemu intervenientu povrniti stroške revizijskega postopka v višini 30.000,00 SIT v roku osmih dni.

Obrazložitev

Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sta se T., proizvodnja ... d.o.o., I. (v nadaljevanju: T.) in tožena stranka v letu 1994 odločila, da bosta kupila premoženje več podjetij v stečaju. V ta namen sta sklenila pogodbo o (profitni) skupnosti. Delež tožene stranke na premoženju naj bi znašal 15/100, delež T. pa 85/100. T. je uspelo, da se je v zemljiško knjigo vpisal kot izključni lastnik vseh kupljenih nepremičnin. Tožena stranka je glede obstoja svoje solastninske pravice kasneje sprožila tudi spor, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kopru (z opravilno številko Pg 437/2000). Del iz stečajne mase pridobljenih nepremičnin je T. prodal H. Š. in Tr.

d.o.o. V zvezi s to prodajno pogodbo je tožena stranka izposlovala začasno odredbo, s katero je sodišče prepovedalo vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Tožena stranka in T. sta 25.4.2000 pri notarju sklenila "Kupoprodajno pogodbo". Na temelju te pogodbe je tožena stranka postala lastnik nepremičnin s parc. št..., vse v k. o. T. (v nadaljevanju: nepremičnine v k. o. T.). To so bile nepremičnine, ki jih je T. kupil leta 1994, ni pa šlo za iste nepremičnine, ki jih je T. pred tem že prodal H. Š. in Tr. d.o.o. Vsekakor pa dne 25.4.2000 glede prav teh nepremičnin in tudi tistih, ki so bile prodane H. Š. in Tr. d.o.o., v zadevi Pg 437/2000 (še) ni bilo pravnomočno odločeno. Kmalu po sklenitvi "kupoprodajne pogodbe", in sicer že 19.5.2000, je T. vložil predlog za začetek stečajnega postopka, 19.7.2000 pa se je začel stečajni postopek.

Tožeča stranka - eden od upnikov T. - je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je pravno dejanje - sklenitev pogodbe z dne 25.4.2000 - brez pravnega učinka nasproti stečajni masi in da mora tožena stranka vrniti prejeto premoženje v stečajno maso. Med postopkom se je tožeči stranki pridružil T. kot stranski intervenient in se z zahtevkom tožeče stranke strinjal. Prvostopenjsko sodišče je obema tožbenima zahtevkoma ugodilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi drugo in prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila vročena tožeči stranki in stranskemu intervenientu ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Stranski intervenient je odgovoril na revizijo in predlagal njeno zavrnitev, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila. Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po revidentovem mnenju je solastnina tožene stranke (do 15/100) in T. (do 85/100) nastala že s pogodbo o (profitni) skupnosti iz leta 1994. Revident glede pogodbe z dne 25.4.2000 meni, da je bila po svoji vsebini pogodba o razdelitvi skupnega premoženja in ne prodajna pogodba. Takšna revidentova pravna naziranja so zmotna.

Tudi če se je s pogodbo o (profitni) skupnosti T. zavezal k skupnemu nakupu nepremičnin pravnih oseb iz okvira nekdanje Tovarne ...., pa takšna pogodba sama po sebi še ne zadošča za nastanek solastnine na kupljenih nepremičninah. Lastnik je praviloma tisti, ki je kot takšen vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 5. člena ZZK). Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bil 25.4.2000 lastnik nepremičnin T. Mogoče je sicer, da je T. določila pogodbe o (profitni) skupnosti kršil in pridobil izključno lastninsko pravico zase, čeprav bi bil upravičen le do solastnine v višini deleža do 85/100. Revident v reviziji sicer trdi, da se je strinjal s tem, da se v zemljiško knjigo vpiše T. kot izključni lastnik, kar izključuje kršitev pogodbe o (profitni) skupnosti. Toda tudi če bi T. določila pogodbe o (profitni) skupnosti res kršil, taka kršitev na pravilnost vpisa lastninske pravice v korist T. ne more vplivati. Tožena stranka bi lahko zaradi kršitve kvečjemu imela obveznostnopravni zahtevek na prenos solastninskega deleža do 15/100, ne pa lastninske pravice. O utemeljenosti tega zahtevka bo odločeno v zadevi Pg 437/2000. Za ta spor je zaenkrat odločilno le, da tožena stranka 25. 4. 2000 ni bila solastnica nepremičnin v k.o. T. Drugače kot meni revident, v tem sporu (III Ips 78/2002) sodišče ni odločalo o predhodnem vprašanju lastninske pravice na dan 25.4.2000 samo. To vprašanje je bilo rešeno z vpisom T. kot lastnika nepremičnin v zemljiško knjigo. Do pravnomočne rešitve spora z opravilno številko Pg 437/2000 bi ostal lastnik T., če stranki ne bi sklenili pogodbe z dne 25.4.2000. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je na temelju prav te pogodbe tožena stranka dosegla vpis same sebe kot lastnika nepremičnin v zemljiško knjigo in tako postala njihov lastnik.

Glede lastninske pravice je v času sklenitve "kupoprodajne pogodbe" že tekel spor z opravilno številko Pg 437/2000. Revident meni, da bi z vpogledom v ta spis sodišče spoznalo, da je tožena stranka v resnici bila lastnik 15 % nepremičnin, ki jih je iz stečajne mase kupila tožena stranka. Prav glede tega se moti, saj spor še ni pravnomočno končan in torej vpogled v spis z opravilno številko Pg 437/2000 ne more dokazati nič drugega kot to, da spor še teče. Na v tem sporu izvedene dokaze pa sodišče v tej zadevi tudi ni vezano; tega ne določa niti 8. člen niti kakšno drugo določilo ZPP.

Vendar pa pri pogodbi z dne 25.4.2000 očitno ni šlo za razdružitev skupnega premoženja na nepremičninah, ki so bile kupljene od podjetij v stečaju. O skupnem premoženju pač ni mogoče govoriti, če ne obstajajo pravice ali stvari, katerih skupna upravičenca sta vsaj dve osebi. Skupnega premoženja na nepremičninah pa tožena stranka in T. nista imeli, saj je bil v zemljiško knjigo kot lastnik vpisan le T. Ker skupnega premoženja ni bilo, ga T. in tožena stranka tudi nista mogla deliti. Enako stališče sta zavzela drugo in pred njim že prvostopenjsko sodišče; s tem stališčem se revizijsko sodišče strinja.

Že prej je bilo pojasnjeno, da je tožena stranka 25.4.2000 imela kvečjemu obveznostnopravni zahtevek do T. Ta zahtevek se ni v ničemer razlikoval od obligacijskih zahtevkov drugih upnikov. S pogodbo z dne 25.4.2000 je tožena stranka dosegla izpolnitev svojega spornega obveznostnopravnega zahtevka iz sklenjene pogodbe o (profitni) skupnosti s T., izpolnitev pa je bila v izročitvi nepremičnin v k.o. T. Pogodbeni stranki sta jo sami imenovali "kupoprodajna pogodba", določili kupnino v višini 120.000,00 DEM in nepremičnine kot pogodbeni predmet. S tem pa so podane vse predpostavke za sklenitev prodajne pogodbe (prvi odstavek 454. člena ZOR). Pogodbeni stranki sta se sicer dogovorili za nadomestno izpolnitev (prvi odstavek 308. člena ZOR), kar pa ni nedopustno. Nadomestna izpolnitev je po ugotovitvah iz prvostopenjske sodbe obstajala v nadomestni storitvi, to pa je bila vložitev predloga za razveljavitev sklepa o začasni odredbi.

Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe z dne 25.4.2000 dosegla popolno poplačilo svoje domnevne terjatve iz pogodbe o profitni skupnosti, ki je obstajala, še preden je bila 25.4.2000 sklenjena kupoprodajna pogodba. Posledica te pogodbe pa je, da je poplačilo vseh drugih stečajnih upnikov manjše, kot bi bilo sicer.

Za izpodbojnost pravnega dejanje ne zadošča, da je poplačilo drugih upnikov manjše kot bi bilo, če izpodbijano pravno dejanje ne bi bilo storjeno. Izpodbojno (v smislu prvega odstavka 125. člena ZPPSL) je pravno dejanje le, če je druga stranka vedela ali morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Domneva pa se, da je druga stranka vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje, če je bilo pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka (2. točka četrtega odstavka 125. člena ZPPSL). Kupoprodajno pogodbo je sklenila tožena stranka 25.4.2000, predlog za začetek stečajnega postopka pa je bil vložen 19.5.2000 in torej precej pred pretekom trimesečnega roka. Domneva se torej, da je subjektivni element izpodbijanja podan.

S kupoprodajno pogodbo z dne 25.4.2000 je bilo poplačilo stečajnih upnikov zmanjšano, podan je subjektivni element izpodbijanja, izpodbijano pravno dejanje pa je bilo storjeno manj kot leto dni pred začetkom stečajnega postopka. Izpolnjene so torej vse predpostavke za obstoj izpodbojnosti pravnega dejanja po prvem odstavku 125. člena ZPPSL, kakor je pravilno odločilo drugostopenjsko sodišče. Revident v reviziji očita sodbama drugo in prvostopenjskega sodišča, da nimata razlogov in odgovorov glede vseh v pravdi postavljenih bistvenih spornih vprašanj. Če bi to držalo, potem bi drugo ali prvostopenjsko sodišče storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen. Tako drugo kot prvostopenjsko sodišče sta se postavili na stališče, da je bilo odločilno, da je bila dne 25.4.2000 v zemljiško knjigo kot lastnica vpisana tožena stranka in da pogodba z dne 25.4.2000 ni mogla pomeniti razdružitve skupnih nepremičnin, pojasnili pa sta tudi, zakaj je pravno dejanje pomenilo naklanjanje ugodnosti toženi stranki. S tem sta odgovorili tudi na revidentove ugovore in pritožbo, in se tudi postavili na stališče, kakšen je pomen pogodbe o (profitni) skupnosti iz leta 1994. S tem pa vsebujeta sodbi vse bistvene razloge, ki utemeljujejo njuno odločitev. Revidentovo nestrinjanje z materialnopravnim stališčem pa seveda še ne pomeni, da sodba nima razlogov.

Z ostalimi revizijski razlogi skuša tožena stranka doseči ponoven preizkus dejanskega stanja. To pa glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni dovoljeno.

Ker sodba drugostopenjskega sodišča ni niti zmotno uporabila materialnega prava niti niso bile kršene določbe pravdnega postopka, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker je tožena stranka z revizijo propadla v celoti, mora stranskemu intervenientu povrniti stroške za sodno takso za odgovor na revizijo (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Višina sodne takse znaša 30.000,00 SIT.