Jedro

Tožba je vložena prezgodaj, če organ ob njeni vložitvi še ni izdal upravnega akta, s katerim bi zavrnil projekt v opisanem obsegu, kar pomeni, da ob vložitvi tožbe še ni obstajal upravni akt, ki bi ga bilo mogoče v upravnem sporu izpodbijati oz. predlagati njegovo spremembo.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila: da se potrdi projekt tožnika kot promotorja za proizvodno napravo "...", ki se uvršča med proizvodne naprave s fotovoltaiko - ostale, nazivne električne moči 10 MW in z letno proizvodnjo elektrike 12.075 MWh (tč. 1); da je za projekt določena cena električne energije proizvodne naprave v višini 136,67 EUR/MWh, pri čemer znaša nespremenljivi del 136,67 EUR/MWh, spremenljivega dela pa pri navedeni tehnologiji ni in bo investitor pred izdajo odločbe o dodelitvi podpore dolžan upravičiti to ceno z izkazanimi dejanskimi stroški investicije (tč. 2); da je tožnik kot promotor dolžan v 30 dneh od vročitve izpodbijanega sklepa v korist toženke predložiti zavarovanje za izvedbo potrjenega projekta v višini 117.300,00 EUR, in sicer bančno garancijo, kavcijsko zavarovanje, cirkulirani certificirani ček, avalirano menico, denarni depozit oziroma kombinacijo navedenih zavarovanj, kar mora biti veljavno ob predložitvi in še vsaj 5 let in trideset dni od vročitve tega sklepa tožniku (tč. 3); da je investitor, katerega projekt proizvodne naprave se po predpisih o graditvi objektov uvršča med zahtevne objekte, dolžan pridobiti deklaracijo za proizvodno napravo v roku 5 let od vročitve tega sklepa tožniku, investitor, projekt, katerega pa se ne uvršča med zahtevne objekte, pa je dolžan pridobiti deklaracijo za proizvodno napravo v roku 3 let od vročitve tega sklepa tožniku, sicer investitor ne bo upravičen do podpore za potrjeni projekt (tč. 4 in 5); v primeru zamude roka za pridobitev deklaracije se predloženo zavarovanje unovči v korist A., in sicer v znesku, ki je sorazmeren z deležem nazivne moči proizvodne naprave iz potrjenega projekta tožnika, za katerega ni bila izdana deklaracija, pri čemer stroške, nastale v postopku izdaje in unovčitve zavarovanja, nosi tožnik (tč. 6); izpodbijani sklep je veljaven pod odložnim pogojem pravočasne predložitve ustreznega zavarovanja (tč. 7), z njegovo izdajo pa posebni stroški niso nastali (tč. 8).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka na podlagi Zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (v nadaljevanju ZSROVE) in Uredbe o podporah električni energiji, proizvedenim iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom (v nadaljevanju Uredba), objavila Javni poziv k prijavi projektov proizvodnih naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom za vstop v podporno shemo (v nadaljevanju Javni poziv). Tožnik je prijavil projekt nove proizvodne naprave ..., nazivne električne moči 25 MW in z letno proizvodnjo električne energije 30.187 MWh. Toženka je naknadno tožnika seznanila, da prijavljena nazivna moč projekta presega dovoljeno nazivno moč 10 MW, nakar je prijavitelj z vlogo podal spremembo prijave s postavitvijo treh ločenih zahtevkov oziroma vlog na podlagi 3. odstavka 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma podredno s postavitvijo zahtevka z znižanjem moči na 10 MW. V led navedenega je toženka seznanila tožnika, da bo upoštevala njegovo spremenjeno prijavo z znižano nazivno močjo na 10 MW, letno proizvodnjo električne energije 12.075 MWh. In nespremenljeno ponujeno ceno v višini 136,67 EUR/MWh. Tožnik se na to seznanitev več ni odzval. Po nadaljnjih preveritvah je bil tožnikov projekt izbran.

3.Tožnik vlaga tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, posledično pa predlaga še prilagoditev 3. točke njegovega izreka, pri čemer poudarja, da ne predlaga odprave izpodbijanega sklepa, saj bi poslabšalo njegov pravni položaj in poseglo v že pridobljene pravice. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni, in sicer tako, da odloči: da se 1. točka izreka spremeni, tako da se bo nanašala na nazivno moč 25 MW z letno proizvodnjo elektrike 30.187,50 MWh, ter da se 3. točka izreka spremeni, tako da bo naložena obveznost predložitve zavarovanja v višini 293.250 EUR. Podredno sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v 1. točki spremeni tako, da se potrdi skupina njegovih projektov, in sicer za prvo talno sončno elektrarno ter sončno elektrarno na parkiriščih in nadstrešnicah nazivne moči 10 MW in z letno proizvodnjo elektrike 12.075 MWh, ter drugo talno sončno elektrarno ter sončno elektrarno na parkiriščih in nadstrešnicah enake nazivne moči in z enako letno proizvodnjo, ter še tretjo talno sončno elektrarno ter sončno elektrarno na parkiriščih in nadstrešnicah nazivne moči 5 MW in z letno proizvodnjo elektrike 6.037,50 MWh; spremeni pa naj se tudi 3. točka izreka izpodbijanega sklepa, tako da se naloži predložitev zavarovanja za prvo in drugo talno sončno elektrarno ter sončno elektrarno na parkiriščih in nadstrešnicah, vsakokrat v višini 117.300,00 EUR, ter za tretjo talno sončno elektrarno ter sončno elektrarno na parkiriščih in nadstrešnicah v višini 58.650,00 EUR. V vsakem primeru tožnik tudi zahteva povrnitev stroškov upravnega spora, ki jih priglaša. V tožbi poda obširne argumente, pri katerih vztraja tudi v naknadno podani pripravljalni vlogi.

4.Toženka se tožbi protivi in sodišču predlaga naj jo zavrže oz. zavrne, kar obširno obrazloži.

5.Tožba ni dovoljena.

6.V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni korist posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mora tudi posegati v tožnikovo pravico oz. pravno korist, tako da si tožnik lahko s tožbo izboljša pravni položaj, sicer pravnega interesa za vložitev tožbe nima (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7.Tožnik s tožbo ne predlaga odprave izpodbijanega sklepa toženke št. 317-152/2024/6 z dne 26. 9. 2024, saj mu je toženka kot promotorju s tem sklepom potrdila projekt promotorja za proizvodno napravo "...", ki se uvršča med proizvodne naprave s fotovoltaiko - ostale, nazivne električne moči 10 MW in z letno proizvodnjo elektrike 12.075 MWh. To je razumljivo, saj za to, kot predhodno obrazloženo, nima pravnega interesa.

8.Tožnik od sodišča primarno zahteva, naj spremeni 1. točko izreka izpodbijanega sklepa tako, da se bo nanašala na nazivno moč na nazivno moč 25 MW z letno proizvodnjo elektrike 30.187,50 Mwh, ter 3. točko izreka tako, da bo naložena obveznost predložitve zavarovanja v višini 293.250 EUR. Tožnik od sodišča torej pričakuje odločanje v sporu polne jurisdikcije. Vendar pa tožba v sporu polne jurisdikcije, ki po 4. alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 pomeni tožbo, s katero se zahteva sprememba upravnega akta, predpostavlja, da naj sodišče spremeni že izdani upravni akt. Ta pa v tožnikovem primeru manjka, saj z izpodbijani sklepom še ni bilo odločeno o tožnikovem projektu za proizvodno napravo z nazivno močjo 25 MW z letno proizvodnjo elektrike 30.187,50 MWh ter še ni bila naložena predložitev zavarovanja v višini 293.250 EUR (oz. podredno, da se potrdi skupina projektov za prvo talno sončno elektrarno ter sončno elektrarno na parkiriščih in nadstrešnicah nazivne moči 10 MW in z letno proizvodnjo elektrike 12.075 MWh, ter drugo talno sončno elektrarno ter sončno elektrarno na parkiriščih in nadstrešnicah enake nazivne moči in z enako letno proizvodnjo, ter še tretjo talno sončno elektrarno ter sončno elektrarno na parkiriščih in nadstrešnicah nazivne moči 5 MW in z letno proizvodnjo elektrike 6.037,50 MWh; ter se naloži predložitev zavarovanja za prvo in drugo talno sončno elektrarno ter sončno elektrarno na parkiriščih in nadstrešnicah, vsakokrat v višini 117.300,00 EUR, in za tretjo talno sončno elektrarno ter sončno elektrarno na parkiriščih in nadstrešnicah v višini 58.650,00 EUR).

9.Tožnikova tožba je bila torej vložena prezgodaj, saj pogoji za njeno vložitev še niso izpolnjeni, ker toženka ob njeni vložitvi še ni izdala upravnega akta, s katerim bi zavrnila tožnikov projekt v opisanem obsegu, kar pomeni, da ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu še ni obstajal upravni akt, ki bi ga bilo mogoče v upravnem sporu izpodbijati oz. predlagati njegovo spremembo.1 Iz njegove obrazložitve sicer izhaja, da toženka meni, da lahko priglašeni projekt oziroma skupina projektov obsega le proizvodno napravo s skupno nazivno močjo 10 MW. V presežku pa bi moral tožnik vložiti več ločenih zahtevkov.

10.Takšno stališče je po presoji sodišča zmotno iz dveh razlogov. Prvič, omejitev nazivne moči proizvodne naprave na 10 MW ne more pomeniti zgolj tega, da določa število ločenih zahtevkov oziroma, natančneje, število ločenih obrazcev, ki jih mora promotor ali investitor vložiti. Toženka v svojem odgovoru na tožbo izrecno navaja, da dopušča, da isti promotor prijavi več različnih projektov, vendar pa jih mora razporediti na več obrazcev, če skupno presegajo nazivno moč proizvodne naprave za proizvodnjo električne energije 10 MW. Ne sme pa teh istih projektov prijaviti na skupnem obrazcu. Takšna izrazito formalistična razlaga omejitve nazivne moči proizvodne naprave na 10 MW, ki torej določa le, kolikšno število obrazcev mora posamezni prijavitelj vložiti, ne more prestati sodne presoje. Popolnoma nobenega praktičnega pomena ne more imeti okoliščina, koliko posameznih obrazcev se vloži in koliko različnih upravnih postopkov se o tem vodi. Sodišče sodi, da ni nobene kakovostne razlike v tem, ali posamezni promotor svoj projekt prijavi na treh različnih obrazcih (torej vsak obrazec za eno proizvodno napravo z nazivno močjo do 10 MW) ali pa ga skupno prijavi na enem obrazcu, s katerim enotno prijavi tri različne proizvodne naprave.

11.Drugič, tudi če je toženka imela takšno stališče o učinkih sporne omejitve, bi morala o preostalem delu tožnikove prijave vsebinsko odločiti s končno odločitvijo in ne bi smela preprosto prezreti, da je tožnik prijavil projekte z več različnimi proizvodnimi napravami.

12.Tožnik je sodišču naknadno še sporočil, da je kasneje vložil še tožbo zaradi molka organa, ker toženka s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora, ni odločila o vseh njegovih zahtevkih (zadeva se vodi pod I U 173/2025), ter da je toženka naknadno tudi odločala o tožnikovem predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa k izpodbijanemu sklepu, kar je prav tako predmet kasnejšega upravnega spora I U 173/2025. Navedeno po presoji sodišča nakazuje, da je tudi tožnikovo razumevanje takšno, da ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu o tožnikovem projektu še ni bilo v celoti odločeno (tj. ni še bilo odločeno ravno v delu, ki je za tožnika sporen). To pa bo ravno predmet upravnega spora v zadevi I U 173/2025.

13.Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

14.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 243.