Jedro

V taki situaciji, ko je bila stranki že enkrat dana možnost ustrezno dopolniti svoje trditve in je ni izkoristila, dodatno materialno procesno vodstvo ni več na mestu, oziroma bi pomenilo že pretiran poseg sodišča v položaj nasprotne stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v ponovnem sojenju obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 77457/2014 z dne 9.6.2015 za znesek 5.038,30 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški ter ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke iz naslova odškodnine ne obstaja.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. V zvezi z zahtevkom po tožbi vztraja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede dogovora med strankama. Šlo je samo za zapis zahtev tožeče stranke in ne za doseženi dogovor. Dejstvo, da je toženka del kolekcije vrnila, dogovora še ne dokazuje. Del blaga je obdržala, ker sicer ne bi imela kaj prodajati. Tudi sicer je do dogovarjanja prišlo šele po treh mesecih, pri čemer je pravilna dobava bistvenega pomena. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 20.5.2016 svoje navedbe konkretizirala na način, da je škodo razdelila v tri sklope in sicer škodo iz naslova zavrnjenih 107 kosov, nedobavljenih 132 kosov in škodo zaradi stornacije naročila pomlad/poletje. Podala je zelo konkretne navedbe za izračun škode, skupaj z vsemi dokazili, predlagala je tudi imenovanje izvedenca. Vse trditve in dokazni predlogi so se nanašali na prvotne navedbe, zato ne predstavljajo novih navedb in dokazov. Tožeča stranka ni zanikala napačne dobave blaga, zato bi sodišče ob pravilni uporabi določbe 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) to dejstvo moralo šteti za priznano. Da je bilo z dobavo nekaj narobe, kaže že samo ravnanje tožeče stranke. Poleg tega tožeča stranka ni predložila dejanske ročno zapisane zaključnice, ki naj bi bila potrjena s strani tožene stranke. Slednja je njen obstoj zanikala, negativnih dejstev pa ni mogoče dokazovati. Če je bilo sodišče mnenja, da je pobotni ugovor preveč pavšalen, bi moralo toženo stranko v okviru materialnega pobotnega vodstva na to opozoriti. Ne drži namreč, da je na to opozarjala tožeča stranka. Ker tožeča stranka napačnih dobav ni zanikala, toženi stranki ni bilo treba podajati natančnejših trditev glede tega, v čem je bilo blago napačno. Izpodbijana sodba predstavlja zato za toženo stranko sodbo presenečenja. V zvezi s tem pritožnica očita sodišču neenakopravno obravnavo, saj ni upoštevalo njenih navedb, ki jih je označilo za prepozne, hkrati pa je upoštevalo enako prepozne trditve tožeče stranke. V zvezi s škodo zaradi nedobave 132 kosov zimske kolekcije je sodišče napačno uporabilo določbo 286. člena ZPP in ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi zgolj substancirala že postavljene trditve o nastali škodi. Gre za škodo, ki je posledica napačne dobave blaga in nereagiranja tožeče stranke na reklamacijo. Zaradi podane reklamacije tožena stranka blaga seveda ni plačala, saj je čakala na rešitev reklamacije. Glede škode zaradi stornacije naročila tožene stranka poudarja, da je do stornacije prišlo zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke v zvezi z naročilom zimske kolekcije. Ker na reklamacijo ni reagirala pravočasno, prav tako kljub večkratnim urgencam ni dostavila barvnih kart, je zaradi izgube zaupanja toženka naročilo stornirala. Dostava barvnih kart v decembru je prepozna, sodišče je štelo ta zaključek le za predvidevanje tožene stranke, po drugi strani pa je verjelo zakonitemu zastopniku tožeče, da bi blago dostavili pravočasno, čeprav gre prav tako za predvidevanje. Toženka je utemeljeno stornirala naročilo, saj si ni mogla privoščiti situacije, da bi bila tudi nova dobava napačna. Razlog za odstop je bil torej v ravnanju tožeče stranke. V zvezi s pobotnim ugovorom glede namenskega oglaševanja, pa je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Oglaševanje je bilo namenjeno predvsem srajcam Olymp, ne pa ostalim proizvodom. Sodišče v zvezi s tem dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje v zadevi glede zahtevka po tožbi je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke tudi ustrezno obrazložilo, da jih je mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da je toženka del kolekcije obdržala. Čeprav bi morda držalo, da je blago obdržala, ker sicer ne bi imela kaj prodajati (ni sicer sporno, da tožena stranka prodaja tudi blago drugih proizvajalcev), to ne pomeni, da obdržanega blaga ni treba plačati (in to ne glede na to, ali ga je obdržala na podlagi dogovora ali zahteve tožeče stranke). Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je blago obdržala v skladu z dogovorom. Kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, je praktično nemogoče, da bi se od naročila razlikovali prav vsi dobavljeni artikli. Ob zapisniku sestanka z dne 23.11.2012 (katerega vsebino je potrdil zaslišani M.L.) in dejstvu, da je toženka ravnala v skladu z vsebino v zapisniku zapisanega dogovora, drugačen zaključek niti ni možen. Tožena stranka ni izkazala, da bi imelo obdržano blago take napake, da bi bilo neuporabno. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ji ni uspelo niti dovolj konkretizirati trditev o napakah na ostalem blagu, da bi sodišče lahko njene trditve preverjalo. Prav tako ni postavila nobenih trditev, da na primer obdržanega blaga ni bilo mogoče prodati. V taki situaciji je možna in pravilna edino odločitev, da se zahtevku na plačilo obdržanega blaga ugodi.

6. V predmetni zadevi je bila prva sodba razveljavljena, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela prava pomoči neuki stranki in ker ni izvedlo ustreznega materialnega procesnega vodstva. V sklepu o razveljavitvi je pritožbeno sodišče zapisalo, da so bile trditve o nastanku škode v zvezi s pobotnim ugovorom premalo substancirane in da bo imela tožena stranka v ponovnem sojenju možnost, da konkretizira svoje trditve o „poslovni škodi“ in postavi pobotni ugovor. To je tudi storila, vendar pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da še vedno ni postavila dovolj substanciranih trditev. V taki situaciji, ko je bila stranki že enkrat (najmanj s sklepom o razveljavitvi) dana možnost ustrezno dopolniti svoje trditve in je ni izkoristila, pa dodatno materialno procesno vodstvo ni več na mestu, oziroma bi pomenilo že pretiran poseg sodišča v položaj nasprotne stranke.

7. Napačno je stališče pritožnice, da so bile trditve tožeče stranke v zvezi s pobotnim ugovorom prepozne. V prvem sojenju tožena stranka pobotnega ugovora ni postavila, zato tožeči stranki ob dejstvu, da je ves čas vztrajala, da je toženka blago obdržala v skladu z dogovorom iz zapisnika z dne 23.11.2012 (te trditve so se izkazale za resnične) ni bilo treba glede napak postavljati nobenih trditev. O priznanih dejstvih zato ni mogoče govoriti (1). Šele ko je tožena stranka v ponovljenem sojenju postavila pobotni ugovor in ga tudi delno konkretizirala, je tožeča stranka dobila možnost postaviti ustrezne ugovore. Drugačno stališče bi tožečo stranko spravilo v neenakopraven položaj. Tožeča stranka je svojo možnost izkoristila in oporekala trditvam tožene, kar je zahtevalo ustrezno reakcijo tožene stranke v zvezi z zatrjevanimi napakami. Tožena stranka je ostala pasivna in ni navedla, v čem so se konkretni dobavljeni kosi razlikovali od naročila in v kakšnem obsegu. Šele te navedbe bi ob postavljenih trditvah tožeče stranke omogočale ugotavljanje odškodnine.

8. V zvezi z nedobavljenimi 132 kosi zimske kolekcije 2012-2013 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za prepozne navedbe. Tožena stranka je ob prvem sojenju postavila določene trditve o posameznih ravnanjih, ki naj bi pripeljala do nastanka škode in le v teh okvirih je imela možnost svoje trditve konkretizirati. Tako je toženka navedla, da je prejela blago, ki ni bilo v skladu z naročilom, da tožeča stranka na reklamacije ni pravočasno reagirala in da je odpovedala naročilo za sezono pomlad poletje 2013, s čimer ji je nastala nadaljnja poslovna škoda. Le v tem okvirju je ob pravilni uporabi 285. in 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) imela možnost konkretizirati svoje trditve. O tem, da določenih naročenih artiklov ni prejela, ni trdila ničesar, trditve prvič postavljene šele v ponovljenem postopku, pa so po določbi 362. člena ZPP prepozne.

9. Toženka je v pobot uveljavljala tudi odškodnino za škodo, ki bi ji nastala, ker je morala zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke v zvezi z zimsko kolekcijo odpovedati naročilo za kolekcijo pomlad poletje. Do stornacije je prišlo že 28.11.2012 in to kljub dogovoru, da bo toženka od tožeče stranke dobila karte za kolekcijo pomlad 2013, s katerimi bi lahko preverila pravilnost naročila (najkasneje do sredine decembra). Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov (ne samo zaslišanja M.L., temveč tudi dejansko (2) izkazanega prizadevanja tožeče stranke za rešitev situacije) ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala, da je želela ohraniti poslovno sodelovanje s toženko in da bi storila vse, da bi toženka pravočasno lahko začela s prodajo kolekcije pomlad poletje. Navsezadnje toženka ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka (oziroma njen nemški dobavitelj) vedno na razpolago določene količine zaloge blaga. Trditve toženke, da bi bila dobava (kljub dodatnemu preverjanju v decembru) prepozna in napačna, pa so tudi po mnenju pritožbenega sodišča ostale samo na nivoju predvidevanj in jih toženka ni izkazala.

10. Glede odškodnine v zvezi s stroški oglaševanja je sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno ob upoštevanju procesnega gradiva, s katerim je razpolagalo. Z oglasom v prilogi B 60 je tožena stranka oglaševala kvalitetno ponudbo moških oblačil priznanih blagovnih znamk, srajce Olymp, moške obleke, pletenine Rašica, moško galanterijo,... Zaključka sodišča prve stopnje, da se oglas nanaša na celotno ponudbo v trgovini in na številne blagovne znamke in da zato strošek oglasa ni bil v vzročni zvezi z očitanim ravnanjem tožeče stranke, pritožnici tako ni uspelo izpodbiti.

11. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR (tar.št. 3210 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

Op. št. 1: Res je pritožbeno sodišče v sklepu o razveljavitvi zapisalo, da tožena stranka dejstvu, da gre za napake, ni ugovarjala, vendar se je ta zapis nanašal na procesno gradivo, s katerim je sodišče razpolagalo v tistem trenutku.

Op. št. 2: Najmanj v zapisniku z dne 23.11.2012, v katerem je bil tudi dogovor o popust za naročeno kolekcijo jesen 2013.