Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, ko je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da v pravilnost ugotovljene koncentracije alkohola, ki jo je izvedla pooblaščena institucija za opravljanje tovrstnih analiz, ne dvomi. To pa pomeni, da je (kljub drugačnemu rezultatu, ki ga je prikazal preizkus z elektronskim alkotestom) štelo za dokazano, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu najmanj 1,32 grama alkohola na kilogram krvi.

Kljub dokazni oceni, da je rezultat analize krvi verodostojen (in prepričljivejši kot rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom), obdolženca ni spoznalo za odgovornega prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP zgolj zato, ker je izhajalo iz napačnega stališča, da je potrebno uporabiti dokaz, ki je obdolžencu v korist.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek v celoti poslej glasi: ″1. Obdolženi M. H., rojen ..., EMŠO ..., stanujoč ..., delavec, zaposlen pri ..., nekaznovan, državljan Republike Slovenije, je odgovoren za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, ki ga je storil s tem, da je dne 28. 2. 2020 ob 19.55 uri vozil osebni avtomobil znamke Volkswagen, tip Caddy, registrske številke CE M..., po regionalni cesti tretjega reda R3-685, odsek 7495, izven naselja ..., iz smeri ... proti ... in je pri tem kot voznik motornega vozila imel v organizmu najmanj 1,32 grama alkohola na kilogram krvi, s čimer je kršil drugi odstavek 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa.

2. Na podlagi 4. točke petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa se obdolžencu izreče: globa v višini 1.200,00 EUR (tisoč dvesto 00/100) in stranska sankcija 18 (osemnajst) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije.

3. Na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških mora obdolženec plačati stroške postopka iz prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških in sicer: sodno takso v znesku 200,00 EUR (dvesto 00/100) na TRR, ki bo naveden na pozivu za plačilo sodne takse, in stroške strokovnega pregleda v višini 160,92 EUR (sto šestdeset 92/100) na TRR, ki bo naveden v pozivu na plačilo.

4. Obdolženec je dolžan globo plačati v roku 30 (trideset) dni od vročitve te sodbe, sodno takso pa v roku 15 (petnajst) dni po vročitvi te sodbe. Po poteku roka za plačilo globe in stroškov postopka lahko pri Finančni upravi Republike Slovenije predlaga obročno odplačilo globe in stroškov postopka. Obdolženec, ki zaradi premoženjskega stanja ali svojih zmožnosti za plačilo ne more plačati globe in stroškov postopka o prekršku, lahko najkasneje do izteka roka za plačilo sodišču predlaga, da se globa in stroški postopka nadomestijo z delom v splošno korist, sicer se globa in stroški postopka prisilno izterjajo.

Če globe ne bo mogoče izterjati niti prisilno, se bo lahko globa v skladu z zakonom izvršila z nadomestnim zaporom.″

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega mu je izreklo globo v višini 900,00 EUR ter stransko sankcijo 16 kazenskih točk v cestnem prometu. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 170,00 EUR ter stroške strokovnega pregleda v višini 160,92 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje predlagatelj zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in odločitve o sankcijah (1. in 4. točka 154. člena ZP-1) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo o prekršku razveljavi in samo odloči o prekršku (pravilno spremeni) ali jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba je bila poslana tako obdolžencu, kot tudi njegovi zagovornici, vendar nihče od njiju na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi je obdolženec 28. 2. 2020 ob 19.55 uri vozil osebno vozilo po regionalni cesti izven naselja ..., iz smeri ... proti .... Po ustavitvi mu je v okviru policijske kontrole bil odrejen preizkus z elektronskim alkotestom, ki je ob pravilni uporabi pokazal, da je imel obdolženec (ob upoštevanju tolerance) najmanj 0,49 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Obdolženec se z rezultatom ni strinjal, zato mu je bil odrejen strokovni pregled, ki je bil opravljen v ZD ... Toksikološka analiza oddanih vzorcev krvi in urina je pokazala, da je imel obdolženec v krvi najmanj 1,32 gramov alkohola na kilogram krvi, v urinu pa najmanj 2,04 grama alkohola na kilogram urina.

6. Sodišče prve stopnje v pravilnost ugotovljene koncentracije alkohola, ki jo je izvedla pooblaščena institucija za opravljanje tovrstnih analiz, ni podvomilo, ampak je ob upoštevanju, da je rezultat strokovnega pregleda za obdolženca manj ugoden, upoštevalo rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom in štelo, da je v času vožnje imel v organizmu najmanj 0,49 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Sodišče prve stopnje je izrazilo prepričanje, da je nestrinjanje z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom in posledično opravljanje strokovnega pregleda obdolženčeva zakonska pravica za kontrolo prvotno dobljenega rezultata, to pa mu ne more in ne sme biti v škodo. Očitno se je pri tem sodišče prve stopnje oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-33/01 z dne 18. 12. 2002, iz katere izhaja, da se v primeru, če udeleženec cestnega prometa naknadno odstopi od izvedbe strokovnega preizkusa, ki ga je odredil policist, ker se udeleženec ni strinjal z rezultatom preizkusa z alkotestom, in soglaša z rezultatom preizkusa z alkotestom, pride v poštev le kaznovanje zaradi ugotovljene „primarne“ kršitve (zlasti, če je ta blažja), ne pa zaradi odklonitve strokovnega pregleda.

7. Pregled sodne prakse pokaže, da je tako stališče zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi PRp 836/2010 z dne 19. 8. 2010, vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 191/2010 z dne 22. 2. 2011, na katero se sklicuje tudi predlagatelj v pritožbi, tako stališče označilo kot napačno. Vrhovno sodišče je v omenjeni sodbi pritrdilo mnenju vrhovnega državnega tožilca, da pritožbeno sodišče z upoštevanjem za obdolženca ugodnejšega rezultata k ugotavljanju dejanskega stanja ni pristopilo na pravilen način, saj je imelo na razpolago dva dokaza glede istega odločilnega dejstva in bi se moralo opredeliti do obeh dokazov, kar pomeni, da bi moralo oba dokaza oceniti in obrazložiti, kateremu dokazu verjame, saj ga k temu zavezuje načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1 in načelo proste presoje dokazov (71. člen ZP-1). Vrhovno sodišče je poudarilo, da bi izjemo od teh načel oziroma izključitev dolžnosti iskanja resnice zakon moral posebej predpisovati. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice in načelom proste presoje dokazov ter med dvema dokazoma izbralo tistega, ki je za obdolženca ugodnejši, ne da bi predhodno opravilo oceno obeh dokazov in glede na rezultat te ocene ugotovilo, kakšna je bila stopnja alkohola v storilčevem organizmu. Sodišče druge stopnje je torej namesto ocene dokazov uporabilo pravilo, da je treba upoštevati dejstvo, ki je za obdolženca bolj ugodno, takega pravila pa v prekrškovnem in kazenskem pravu ni. Sklicevanje višjega sodišča na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-33/01 z dne 18. 12. 2002 pa je označilo kot neutemeljeno, ker je Ustavno sodišče v omenjeni zadevi odločalo o drugačni situaciji kot je obravnavana.

8. V predmetni zadevi obravnavana situacija je torej v pretežnem delu popolnoma primerljiva s situacijo, o kateri je odločilo Vrhovno sodišče RS z zgoraj omenjeno sodbo in pritožbeno sodišče ne vidi razloga za odstop od takega stališča v obravnavani zadevi. Tudi po mnenju tega pritožbenega sodišča ne gre za primerljivo situacijo s tisto, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče. V primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče se je namreč v skladu s takrat veljavnim zakonom štelo, da se udeleženca cestnega prometa, ki se ne strinja z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom in naknadno odstopi od izvedbe strokovnega pregleda, ki mu je odrejen zaradi prvotnega nestrinjanja z rezultatom preizkusa z alkotestom, kaznuje za prekršek odklonitve strokovnega pregleda. To je v določenih primerih pomenilo tudi strožje kaznovanje glede na rezultat, ki je bil ugotovljen z elektronskim alkotestom. Zato je Ustavno sodišče RS ocenilo, da bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 120. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), če bi bil udeleženec kaznovan strožje samo zato, ker je izkoristil zakonsko pravico. Šlo je torej za spremembo kvalifikacije v povsem drug prekršek. V predmetni zadevi pa je sodišče razpolagalo z dvema dokazoma o stopnji alkohola v organizmu, ki narekujeta sicer različno kvalifikacijo, vendar znotraj istovrstnega prekrška. V dani situaciji je potrebno uporabo pravice, da rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom preveri z opravo strokovnega pregleda, smiselno obravnavati kot dokazni predlog, saj je namen nestrinjanja z rezultatom ravno v dokazovanju, da je rezultat napačen. Če se tak "dokazni predlog" za obdolženca izjalovi, mu tega ni mogoče šteti v korist tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, temveč je potrebno upoštevati vse dokaze.

9. Po mnenju tega pritožbenega sodišča je povzeto sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 191/2010 potrebno razumeti tako, da lahko sodišče udeleženca cestnega prometa kaznuje po milejši pravni kvalifikaciji prekrška vožnje pod vplivom alkohola le v primeru, če na podlagi ocene dokazov prepričljivo utemelji zakaj verjame zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, ne pa rezultatom strokovnega pregleda, in ne zgolj na podlagi tega, da je za obdolženca rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom ugodnejši. 10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, ko je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da v pravilnost ugotovljene koncentracije alkohola, ki jo je izvedla pooblaščena institucija za opravljanje tovrstnih analiz, ne dvomi. To pa pomeni, da je (kljub drugačnemu rezultatu, ki ga je prikazal preizkus z elektronskim alkotestom) štelo za dokazano, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu najmanj 1,32 grama alkohola na kilogram krvi. S tako dokazno oceno pritožbeno sodišče soglaša, saj pritožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da gre pri elektronskih alkotestih vendarle zgolj za indikatorje in ne merilne naprave, ki kažejo zgolj verjetno vrednost etanola v izdihanem zraku in imajo dokazno vrednost le v primeru, če se preizkušanec z rezultatom strinja, medtem ko se z alkoholometrično analizo krvi in urina ugotavlja natančna koncentracija alkohola v organizmu. Kljub dokazni oceni, da je rezultat analize krvi verodostojen (in prepričljivejši kot rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom), sodišče prve stopnje obdolženca ni spoznalo za odgovornega prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP zgolj zato, ker je izhajalo iz napačnega stališča, da je potrebno uporabiti dokaz, ki je obdolžencu v korist. 11. Sodišče prve stopnje bi torej glede na ugotovitve, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu in je ob tem imel v organizmu najmanj 1,32 grama alkohola na kilogram krvi ter da je za prekršek tudi odgovoren, ob pravilni uporabi predpisa, ki določa prekršek, obdolženca spoznati za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, kot izhaja iz obdolžilnega predloga ter mu ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni in jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (odkrito priznanje, dosedanjo nekaznovanost, odnos do storjenega prekrška) ter samo naravo in težo prekrška (vožnja pod vplivom alkohola v koncentraciji, kot je bila ugotovljena pri obdolžencu, zaradi bistveno zmanjšanih psihofizičnih sposobnosti voznika predstavlja veliko nevarnost za druge udeležence cestnega prometa) izreči globo v višini 1.200,00 EUR ter predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, saj je izrek te stranske sankcije obligatoren. Prav tako bi mu moralo naložiti plačilo sodne takse v višini 200,00 EUR (za izrek globe 120,00 EUR po tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), za izrek stranske sankcije 50,00 EUR po tar. št. 8114 ZST-1 in za sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja 30,00 EUR po tar. št. 8404 ZST-1).

12. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so bila odločilna dejstva v sodbi o prekršku sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo, pritožbi predlagatelja ugodil in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (deveti odstavek 163. člena ZP-1).