Jedro

Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193394/2013 z dne 5. 12. 2013, v zvezi s sklepom VL 193394/2013 z dne 13. 3. 2014, ostane v prvem odstavku izreka v celoti v veljavi, in sicer za glavnico v višini 140,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je bilo naloženo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 10,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila vlogo, ki jo je naslovila kot ugovor, glede na vsebino pa jo je treba šteti kot pritožbo. V laični pritožbi izpostavlja, da so stroški dobavljene toplote nastali že po zaključku njene uporabe poslovnega prostora. Priznava, da sta bila na podlagi pogodbe dolžna z lastnikom obveščati tožečo stranko o vseh spremembah, čemur pa nista sledila, sedaj pa posledice nosi zgolj ona. Odkar poslovnega prostora nima več v najemu, tudi ni bila obveščena, da lastnik stroškov ne plačuje, niti ni prejela nobenega računa. Položnice, ki so nastale v času njenega najema, je plačala, kar dokazuje s fotokopijami. Poudarja, da je brez dohodkov, zato z družino živi v socialni stiski.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica v pritožbi ponavlja svoje ugovorne navedbe, da vtoževanih računov ni dolžna plačati, ker so stroški nastali po prenehanju najemnega razmerja oz. že po zaključku uporabe poslovnega prostora. Že sodišče prve stopnje je pritožnico pravilno opozorilo, da je bila tudi sama na podlagi 2. člena aneksa št. 2. (priloga B2) dolžna tožeči stranki javiti spremembe, ki bi lahko vplivale na izvajanje pogodbe o dobavi toplote. Nesporno je, da tega ni storila, zato je tožeča stranka upravičeno terjala plačilo opravljenih storitev od tožene stranke, ki je kot plačnica navedena v aneksu št. 1 k pogodbi o dobavi toplote št. 33/C-67218/672B2/2009, sklenjenem 25. 2. 2009. Tožena stranka se obveznosti plačila ne more izogniti z navedbo, da položnic po prenehanju najemnega razmerja ni prejemala, in je menila, da jih plačuje lastnik poslovnega prostora. Navedeno tožene stranke v odnosu do tožeče stranke ne opravičuje obveznosti plačila, saj tožena stranka ni ravnala z zadostno skrbnostjo in v skladu z obveznostjo, ki ji jo nalaga določba 2. člena aneksa št. 1 z dne 25. 2. 2009. 6. Pritožbena navedba, da zaradi odsotnosti postopanja v skladu z obveznostjo iz 2. člena aneksa št. 1 nosi posledice le ona, je neutemeljena. Iz 4. člena aneksa št. 1 namreč izhaja, da tožena stranka skupaj z lastnikom poslovnega lokala solidarno odgovarja za plačilo obveznosti po pogodbi o dobavi toplote. Prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Tožeča stranka je torej imela pravico tožiti le njo kot eno od dveh solidarno odgovornih pogodbenih strank. Prav tako za odločitev niso relevantna plačila računov, ko je bila tožena stranka še najemnica poslovnega prostora. Socialna stiska, v kateri se je znašla tožeča stranka, in jo v pritožbi izpostavlja, pa prav tako ne more biti utemeljen pritožbeni razlog.

7. Ob navedenem se izkaže, da je izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih pritožnica ni priglasila.