Jedro

Stranka ima pravico zahtevati vročitev odločbe, ki je bila izdana v upravnem postopku, v katerem ni bila udeležena, sklicujoč se na pravico do obnove postopka po 9. točki 1. odstavka 249. člena ZUP v zvezi z določbo 5. točke 1. odstavka 252. člena ZUP, organ, ki o obnovi odloča, pa mora ugotoviti, ali stranka izkazuje pravni interes za vročitev odločbe - lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko 1) odpravila svojo odločbo št. 350-02 A-446/92 z dne 30.3.1993, pod točko 2) pa je odpravila sklep Sekretariata za urejanje prostora občine Jesenice št. 351-519/88-2-1988 z dne 24.6.1992 v delu, ki se nanaša na obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorjev. V obrazložitvi navaja, da je glede na to, da je bil zoper njeno odločbo pod isto številko z dne 30.3.1993 sprožen upravni spor, v skladu z 261. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sama odpravila svojo odločbo in ponovno odločila o pritožbi M.Z. zoper sklep prvostopnega organa, ker je sama ugotovila, da je ta utemeljena v delu, ki se nanaša na postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožena stranka je ugotovila, da je M.Z. z vlogo z dne 5.6.1992 zahteval vročitev pravnomočnega upravnega akta, ki je bil izdan K.F. in P. V tej svoji vlogi izrecno navaja, da ne gre za izdajo upravnega akta. To navaja tudi v pritožbi in tožbi. Iz omenjenega izhaja, da je M.Z. zahteval vročitev lokacijskega dovoljenja. Organ prve stopnje pa je vlogo štel za zahtevek za obnovo postopka v zvezi z izdajo omenjenega dovoljenja. Tega pa stranka ni zahtevala. Organ prve stopnje je v zadevi odločil mimo zahtevka stranke, s čimer je bistveno kršil pravila postopka, kar je razlog za odpravo izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na lokacijsko dovoljenje. Organ prve stopnje bo moral ugotoviti ali obstoji pravni interes stranke za vročitev lokacijskega dovoljenja in če bo ugotovil, da ta obstoji, mu bo moral upravno odločbo vročiti.

Tožeči stranki v tožbi smiselno navajata, da odločbo izpodbijata zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve upravnega postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da se celotni postopek nerazumno zavlačuje in jima s tem povzroča materialno škodo. Trditev tožene stranke, da je bil M.Z. v postopku narobe obravnavan, ker naj bi zahteval samo vročitev odločbe in ne obnove postopka, ni točna, saj je le-ta dobil na vpogled njune dokumente in to že meseca januarja prejšnjega leta oziroma že prej. Predlagata, da sodišče M.Z. naloži, da na svoje stroške pridobi strokovno mnenje organizacije o imisijah iz dimnika ter strukturi imisij, saj tudi drugi sosedje kurijo na trda goriva ter mu naloži plačilo stroškov tega postopka in povzročene škode.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka v ponovitvenem postopku odločala zakonito, to je v smislu postavljenega zahtevka. Trditev, da je prizadeta stranka razpolagala s pravnomočno odločbo že od januarja 1992 je neutemeljena. Upravni organ stranki odločbe sploh ni hotel vročiti brez pismenega zahtevka, ki ga je pri svoji odločitvi zavestno in namerno enačil kot predlog za dovolitev obnove postopka. Tožbena navedba, da se zgradba ogreva le na olje, kar izključuje kurjenje lasnih odpadkov, ne more biti predmet presoje v tem sporu. Isto velja za tožbeno zahtevo, da bi moral prizadeti predložiti dokaze z izvedenci o zatrjevanih imisijah. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v mejah tožbenih navedb in podatkov v spisih presodio, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi pravilno odločila. Po 49. členu ZUP je stranka v upravnem postopku med drugim tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožena stranka zato pravilno opozarja, da bo moral prvostopni organ ugotoviti ali stranka izkazuje pravni interes za vročitev lokacijskega dovoljenja in če bo ugotovil, da izkazuje pravni interes, mu bo moral navedeno odločbo vročiti. Tožbena navedba, da je prizadeta stranka že od tožečih strank dobila na vpogled dokumente, je v tem primeru brezpredmetna in na sam postopek nima niti pravnih niti dejanskih učinkov. O zahtevkih tožečih strank, ki se nanašajo na pridobitev strokovnega mnenja o imisijah iz dimnika in zahtevku o povzročeni škodi, sodišče ni odločalo, ker zahtevka nista predmet tega postopka. Prav tako pa sodišče ni odločalo o zahtevku, ki se nanaša na plačilo sodnih stroškov, saj po 61. členu zakona o upravnih sporih (ZUS) trpi v upravnih sporih vsaka stranka svoje stroške.

Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne utavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).