Jedro

Navzočnost obtoženca na glavni obravnavi ni zgolj njegova pravica, pač pa tudi dolžnost, zato je presoja o izpolnjenosti pogoja nujnosti navzočnosti na sojenju v rokah sodišča in ne obtoženega samega.

Okoliščino, da navzočnost obtoženca na glavni obravnavi ni nujna, mora sodišče ugotavljati le, če se senat odloča o vprašanju, ali naj se glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti (tretji odstavek 307. člena ZKP) ne pa ob odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP.

Praviloma sodišče skuša doseči navzočnost obtoženca z odreditvijo privedbe na naslednji narok in šele, če ta ni uspešna, odredi pripor. To pa ne pomeni, da bi vsakič moralo postopati na ta način, še zlasti, ko je ob predhodnih primerih neudeležbe, kot v konkretni zadevi, že uporabilo možnost prisilne privedbe. Prvostopno sodišče je zato ravnalo prav, ko je odredilo pripor, brez ponovnega odrejanja prisilne privedbe.

Pri presoji, ali se obtoženec "očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo", je treba vse ugotovljene okoliščine presojati v medsebojni povezanosti, pri čemer je pomembno, da je bil obtoženec na glavno obravnavo v redu povabljen, pa nanjo ni prišel oziroma jo je zapustil, iz celote ugotovljenih dejstev, ne samo glede posameznega naroka, pa mora biti razvidno, da se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega B. B. odredilo pripor.

2. Zoper sklep se pritožuje obtoženi B. B. iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi. Zagovornik obtoženega B. B. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se sklep razveljavi in pripor odpravi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Tako obtoženi, kot njegov zagovornik, navajata, da je napačna ocena prvostopnega sodišča, da pogoji za sojenje v nenavzočnosti obtoženemu B. B. na naroku 7. 9. 2021 niso bili izpolnjeni in torej ni bilo razloga za odreditev pripora. Zatrjujeta, da se obtoženi lahko odreče pravici do kontradiktornosti postopka in ga ni mogoče siliti, da uveljavlja procesna jamstva, ampak je to njegova prosta izbira in svobodna volja. Zatrjujeta tudi, da so se na obravnavi 7. 9. 2021 izvajali dokazi, ki niso povezani z obtoženim in da predsednik senata ni tisti, ki bo zaradi lastnega videnja spora silil obtoženega, da je na obravnavi fizično prisoten.

5. Okoliščino, da navzočnost obtoženca na glavni obravnavi ni nujna, mora sodišče ugotavljati le, če se senat odloča o vprašanju, ali naj se glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti (tretji odstavek 307. člena ZKP) ne pa ob odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP. Kazenski postopek je urejen na podlagi predpostavke, da je navzočnost obtoženca v postopku obvezna, samo v določenih primerih je dopustno sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti in to le takrat, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (tretji odstavek 307. člena ZKP). Sodišče zavezuje načelo iskanja resnice (17. člen ZKP), uresničevanju katerega so namenjene številne izvedbene določbe ZKP, na primer prosta presoja dokazov (18. člen in drugi odstavek 355. člena), dolžnost sodišča, da kljub priznanju obtoženca zbira še druge dokaze (232. člen ZKP), nevezanost sodišča na dokaze, ki so jih predlagale stranke (prvi odstavek 288. člena), dolžnost sodišča, da priskrbi nove dokaze na lastno pobudo (tretji odstavek 289. člena in peti odstavek 329. člena ter prvi odstavek 351. člena ZKP), zato je presoja o izpolnjenosti pogoja nujnosti navzočnosti na sojenju v rokah sodišča in ne obtoženega samega. Ker se glavna obravnava praviloma opravi v navzočnosti obtoženca, tudi v povezavi s presojo o nujni navzočnosti obtoženca, ZKP določa tudi ukrepe, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti. Navzočnost obtoženca na glavni obravnavi torej ni zgolj njegova pravica, pač pa tudi dolžnost. 6. Strinjanje ali nestrinjanje obtoženega glede nujnosti udeležbe na naroku za glavno obravnavo v zvezi s presojo nujnosti njegove udeležbe ni ključno, zato so tosmerne pritožbene navedbe brezpredmetne. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o predobravnavnem naroku za B. B. dne 16. 12. 2020 (list. št. 9.414 do 9.416), izrecno izhaja, da želi neposredno zaslišanje vseh prič in izvedenca ter da želi biti prisoten na vseh obravnavah.

7. Glede obtoženčevih navedb, da ni bil v redu povabljen, pritožbeno sodišče iz zapisnika o glavni obravnavi 6. 7. 2021 ugotavlja, da je na njej bil sprejet sklep, v okviru katerega so bili vnaprej določeni datumi glavnih obravnav vključno s tistimi obravnavami, ki jih prvostopno sodišče navaja v izpodbijanem sklepu, ter da so navzoči, med njimi pa je bil tudi obtoženi B. B. in njegov zagovornik, to vzeli na znanje, odpovedujoč se posebnemu pisnemu vabilu, kar so potrdili s svojim podpisom. Navedba obtoženega torej ne drži. 8. Obtoženčev zagovornik v pritožbi uveljavlja, da za odreditev pripora niso bili podani pogoji po 307. členu ZKP, saj tudi v primeru, če bi senat smatral, da navzočnost na glavni obravnavi pomeni dejansko in fizično navzočnost, ne bi smel odrediti pripora, ampak odrediti prisilno privedbo in šele ob neuspeli prisilni privedbi odrediti pripor. Takšno stališče je napačno. Praviloma sodišče skuša doseči navzočnost obtoženca z odreditvijo privedbe na naslednji narok in šele, če ta ni uspešna, odredi pripor. To pa ne pomeni, da bi vsakič moralo postopati na ta način, še zlasti, ko je ob predhodnih primerih neudeležbe, kot v konkretni zadevi, že uporabilo možnost prisilne privedbe. Prvostopno sodišče je zato ravnalo prav, ko je odredilo pripor, brez ponovnega odrejanja prisilne privedbe.

9. Pri presoji, ali se obtoženec _„očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo“,_ je treba vse ugotovljene okoliščine presojati v medsebojni povezanosti, pri čemer je pomembno, da je bil obtoženec na glavno obravnavo v redu povabljen, pa nanjo ni prišel oziroma jo je zapustil, iz celote ugotovljenih dejstev, ne samo glede posameznega naroka, pa mora biti razvidno, da se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno (točka 2), da je obtoženi B. B. prisostvoval na glavni obravnavi 24. 8. 2021 in bil na njej zaslišan, glavni obravnavi 25. 8. 2021 in 16. 8. 2021 pa sta se opravili v njegovi nenavzočnosti, ker njegova navzočnost ni bila nujno potrebna (kar kaže tudi na presojo obstoja tega pogoja glede na vsakokrat predvideno izvedbo dokazov). Na glavno obravnavo 31. 8. 2021 obtoženi ni pristopil, zato se glavna obravnava obravnava ni opravila, saj je senat ocenil, da ni pogojev za sojenje v nenavzočnosti. Istega dne je bila za obtoženega B. B. odrejena prisilna privedba, ki ni bil izsleden in posledično ni bil priveden na glavno obravnavo. Zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi 7. 9. 2021 je bila prav tako odrejena prisilna privedba, ki ni bila realizirana, kljub temu pa je obtoženi B. B. na glavno obravnavo pristopil. Pogoji za odreditev pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP so, ob predstavljeni kronologiji neuspešnih poskusov zagotovitve obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, bili 7.9.2021 nedvomno izpolnjeni, ko je po presoji senata, da ni pogojev za sojenje v nenavzočnosti obtoženega B. B., ta kljub temu narok 7. 9. 2021 po prvi prekinitvi zapustil oziroma na nadaljevanje obravnave ob 14.50 uri ni pristopil. Posledično se glavna obravnava 7. 9. 2021 ni mogla nadaljevati in je bilo treba priče, ki so pristopile na glavno obravnavo odsloviti. Prav tako je bila preklicana glavna obravnava razpisana za 8. 9. 2021. 10. Brezuspešne so tudi pritožbene navedbe zagovornika obtoženega, ki se nanašajo na ravnanje sodišča na glavni obravnavi 16. 9. 2021. Presoja nujnosti udeležbe se vedno nanaša na posameznega konkretnega obtoženega. Iz zapisnika navedenega naroka pa je razvidna še nadaljnja razlika, da so obtoženi svojo odsotnost opravičevali (z okoliščinami povezanimi z epidemijo Covid-19).

11. Oba pritožnika izpostavljata tudi, da je obtoženi bil odsoten z glavne obravnave zaradi zdravstvenih težav njegove hčerke. Obtoženi je svoji pritožbi priložil tudi zdravniško dokumentacijo, ki potrjuje njegove navedbe, da je 7. 9. 2021 bil s svojo hčerko na infekcijski kliniki zaradi njene okužbe s salmonelo, rota virusom in nora virusom. Senat prvostopnega sodišča ob določitvi o priporu zoper obtoženega te informacije ni imel. Gre za okoliščino, ki bi lahko bila razlog za opravičeno odsotnost obtoženega B. B., vendar je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, glavno obravnavo zapustil že po prvi prekinitvi oziroma ni prišel na nadaljevanje obravnave ob 14.50 uri, niti ne po naslednji prekinitvi oziroma ob nadaljevanju obravnave ob 16.20 uri. Iz zapisnika o glavni obravnavi 7. 9. 2021 je razvidno, da je njegov zagovornik, odvetnik C. C., po telefonu govoril z obtoženim, ki pa ni navajal bolezni hčerke kot razloga za svoj odhod, pač pa, da na glavno obravnavo ne bo več prišel. Zagovornik obtoženega sicer navaja, da je šele neprihod obtoženega ob 16.20 uri predsednik senata štel za neopravičen izostanek, vendar ob tem spregleda, da zaslišanje priče D. D. še ni bilo končano, ob nadaljevanju zaslišanja ob 16.20 uri, pa kot rečeno obtoženi svojega odhoda ni opravičil, pač pa le izjavil, da na glavno obravnavo ne bo več prišel. 12. Kritične presoje tudi ne vzdržijo navedbe zagovornika, da so navedbe v izpodbijanem sklepu, da je bila priča, ki je bila zaslišana 7. 9. 2021 v neposredni korelaciji z B. B., netočne oziroma nepravilne, navedbe sodišča pa posplošene in nespecificirane. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (točka 3) je jasno razvidno, da gre za dokaze, ki so bili osnova za začetno aktivnost policije oziroma državne tožilke, v zvezi z izdajanjem odredb oziroma dovoljenj za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, ki se nanašajo na celotno združbo, glede na očitek obtoženemu B. B., da je sodeloval z E. E. v vlogi vodje združbe, pa je razumna ugotovitev, da gre za verigo dokazov, ki se nanašajo tudi nanj.

13. Časovne okoliščine, ki jih v zaključku pritožbe navaja obtoženi, so za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa nepomembne, saj je odreditev pripora povezana z obstrukcijskim obnašanjem obtoženca s katerim poskuša ovirati učinkovito izvedbo kazenskega postopka v povezavi z izvajanjem tistih dokazov, glede katerih je senat sprejel odločitev, da je obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna, ne pa celote kazenskega postopka.

14. Sodišče druge stopnje torej ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, zato je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.