Jedro

Pavšalno nestrinjanje z zaključki že postavljenega izvedenca kot razlog za postavitev novega izvedenca ne predstavlja obrazloženega dokaznega predloga, oziroma dokaznega predloga, ki bi sodišče zavezoval k vsebinski presoji ali bo ta dokaz izvedlo ali ne.

Izrek

Zahtevi obsojenih D. in Z.T. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po členu 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obsojenca dolžna plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, vsak po 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo D. in Z.T. za kriva storitve kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 1. odstavku 137. člena KZ, D.T. pa še kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v okviru katerih je bila D.T. določena enotna kazen 6 mesecev zapora, Z.T. kazen 3 mesecev zapora ter obema preizkusni dobi 3 let. Višje sodišče je pritožbe obdolženega D.T., njegovega zagovornika ter zagovornika obdolženega Z.T. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolžencema so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila obsojenca (skupni) zahtevi za varstvo zakonitosti, obsojeni D.T. pa jo je še dopolnil. Sodišču očitata kršitve določb ZKP, kršitev KZ in kršitev Ustave. Iz vsebine vlog izhaja, da predlagata razveljavitev obeh izpodbijanih odločb. Vrhovna državna tožilka A.M., spec. v odgovoru na zahtevi, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da sta zahtevi neutemeljeni. Sodišče namreč obsojencema ni kršilo pravice do obrambe, saj iz sodb jasno izhaja, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim dokaznim predlogom. Argumenti so pretehtani in vložnikovo vztrajanje na nujnosti izvedbe teh dokazov pomeni le njuno drugačno oceno dejanskega stanja, ki je po mnenju vložnikov bilo tudi nepopolno ugotovljeno. Povedano velja predvsem za predlog o zaslišanju novega izvedenca za pregled oblačil, pa tudi za zaslišanje prič. Neutemeljeno je nadalje tudi stališče D.T. glede kršitve 9. odstavka 227. člena ZKP, ki se nanaša na zaslišanje obdolženca ne pa priče (F.N.), pri zaslišanju katere je bil sam navzoč in ji je celo postavljal vprašanja (zapisnik o glavni obravnavi z dne 17.6.1999 na list. št. 101). Obsojenčeva grajanja dela policistov pa sodijo v koncept zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se z ugotovitvami in zaključki sodišča, sprejetimi na podlagi izvedenih dokazov, nikakor ne moreta strinjati.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Očitane kršitve določb ZKP v zahtevah so:

1. Kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP: a) S tem, ko sodišče ni postavilo novega izvedenca medicinske stroke in ni zaslišalo policistov, zdravnika T.G. in matere obsojencev ter si ni ogledalo krampa in lopate oziroma orodja, uporabljenega pri kaznivem dejanju opisanem v točki 1, je obsojencema kršilo pravico do obrambe.

b) O pritožbi obsojenega D.T. je odločalo pristransko sodišče. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč z odločbo I Ips 197/2001 razveljavilo odločbo Višjega sodišča v Kopru z dne 10.1.2001, ker je to sodišče prvič odločalo le o pritožbah zagovornikov obeh obsojencev ter pri tem spregledalo pritožbo obsojenega D.T., ne glede na to pa je v ponovnem sojenju odločal o vseh pritožbah isti senat, katerega želja pa je vsekakor bila, da ponovno odloči enako kot je v prvem sojenju to je, zavrne pritožbe.

2. Kršitev 9. odstavka 227. člena ZKP – ker na zaslišanju priče F.N. ni bil prisoten zagovornik obsojenega D.T. Add 1/a. Kot izhaja iz obrazložitev odločb nižjih sodišč (zadnji odstavek na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje in 1. odstavek na strani 4 sodbe pritožbenega sodišča) je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, ker jih je ocenilo kot očitno take, da ne morejo biti uspešni.

V skladu s 1. odstavkom 18. člena ZKP sme sodišče samo odločati o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, po drugi strani pa je dolžno obdolžencu zagotoviti izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče mora torej v dokaznem postopku zagotoviti strankam pravico predlagati dokaze ter možnost izjaviti se o dokaznih predlogih nasprotne stranke, kar pa na drugi strani zavezuje sodišče, da te dokaze tudi izvede. Vendar pa dolžnost do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče tako ne bo izvajalo neobrazloženih dokazov in tudi ne dokazov, ki niso pravno relevantni oziroma za katere bo, kot je to storilo v obravnavani kazenski zadevi, ocenilo da so očitno takšni, da ne morejo biti uspešni.

Vrhovno sodišče se s presojo nižjih sodišč, da izvedba predlaganih dokazov ni pravno relevantna, v celoti strinja, pri čemer je potrebno še dodati da večina predlaganih dokazov niti ni ustrezno obrazložena. Le pavšalno nestrinjanje z zaključki že postavljenega izvedenca kot razlog za postavitev novega namreč ne predstavlja obrazloženega dokaznega predloga, oziroma dokaznega predloga, ki bi sodišče zavezoval k vsebinski presoji ali bo ta dokaz izvedlo ali ne. Glede predloga po zaslišanju policista, ki je prišel na kraj dejanja naknadno in matere obsojencev (ki prav tako ni bila navzoča med obravnavanim kaznivim dejanjem), ogled krampa ali polkrampa (katerega fotografije so v spisu) in lopate ter zaslišanje zdravnika dr. G. tudi Vrhovno sodišče zaključuje, da so ti predlagani dokazi očitno takšni, da ne morejo biti uspešni, kot sta to pravilno ugotovili že nižji sodišči. Isto velja tudi za postavitev izvedenca glede poškodb na hlačah oškodovanke, saj okoliščina, ali so bile hlače poškodovane z ostrim ali s topim delom krampa, ni pomembna za odločitev ali je obsojeni D.T. dejanje storil ali ne, niti ne vpliva na izbiro kazenske sankcije oziroma odmero kazni. Okoliščine, pomembne za odločitev (da je obsojeni D.T. s krampom ali polkrampom večkrat udaril S.P. tako, da je utrpela lahko telesno poškodbo) je sodišče z vso zanesljivostjo ugotovilo. Postavitev izvedenca sodno medicinske stroke, ki naj bi pojasnil ali je možno s krampom povzročiti sledi poškodb, kot jih je utrpel S.P., ker naj bi po mnenju obsojencev kramp oškodovancu nedvomno povzročil mnogo hujše poškodbe, po presoji Vrhovnega sodišča, prav tako kot to ugotavlja sodišče prve stopnje ne more omajati ugotovljenega dejanskega stanja. Obsojencu se namreč ni očitalo, da je nameraval povzročiti oškodovancu poškodbe temveč je bil spoznan za krivega le storitve ogrozitvenega kaznivega dejanja oziroma povzročitve konkretne nevarnosti, pri kateri storilec seže po nevarnem orodju in kaže da ga bo uporabil. Kaznivo dejanje je dokončano že s samim posegom po tem orodju. Jasno pa je, da se še s tako nevarnim orodjem, če nimaš namena nekoga poškodovati, temveč mu le groziti z zamahom lahko povzroči glede na vrsto orodja neznatne praske, udarnine oziroma podplutbe, vreznine, ipd.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da pri izvajanju dokazov niso bile kršene določbe ZKP v škodo obsojencev, s tem ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zaradi česar tudi ni podana kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Add 1/b. Res je, da je bila odločba Višjega sodišča, s katero je prvič odločalo o pritožbah (tedaj le o pritožbah zagovornikov obeh obsojencev, ne pa o pritožbi obsojenega D.T.) razveljavljena in je v ponovljenem sojenju (tedaj o vseh treh pritožbah) odločal isti senat, vendar pa s tem sodišče ni kršilo določb ZKP, temveč je ravnalo v skladu s Sodnim redom, ki določa, da se zadeva, ki je bila razveljavljena z odločbo višjega sodišča dodeli sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva. Izpodbijana sodba pritožbenega sodišča je tudi argumentirano obrazložena, oziroma vsebuje razloge o vseh relevantnih dejstvih in ji ni mogoče očitati arbitrarnosti, ki bi lahko kazala na kakršnokoli pristranskost. Sicer pa tudi obsojeni D.T. v zahtevi razen očitka golega dejstva, da je o zadevi dvakrat odločalo isto sodišče, ne ponuja nikakršnih okoliščin, iz katerih bi izhajal kakršenkoli dvom v pristranskost članov senata pritožbenega sodišča. Glede na navedeno zahteva tudi v tem delu ne more biti uspešna.

Add 2. Tudi ta kršitev ni podana in na način kot kršitev obrazlaga obsojeni D.T. tudi ne bi mogla biti. V zahtevi navedena določba ZKP se namreč nanaša na zaslišanje obdolženca in ne na zaslišanje priče. Kolikor pa obsojenec meni, da bi moral biti zagovornik navzoč na glavni obravnavi, opravljeni dne 17.6.1999, ko je bila zaslišana priča F.N., oziroma da je bil v zvezi s tem prikrajšan v svoji obrambi, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z 2. odstavkom 442. člena ZKP, saj je ocenilo, da zagovornikov razlog za izostanek ni opravičljiv (termin za ta narok je bil namreč usklajen na prejšnji glavni obravnavi, obveznosti zagovornika v drugih postopkih so torej nastopile naknadno in bi v tistih (drugih) zadevah moral zagovornik angažirati substituta), obsojenec pa si drugega zagovornika ni priskrbel oziroma je celo to možnost izrecno odklonil. Ne glede na navedeno pa je bila izpovedba te priče na glavni obravnavi, opravljeni dne 27.3.2000, v soglasju s strankami prebrana, oziroma je bil dokaz z izpovedbo priče (pa čeprav posredno) izveden tudi v navzočnosti obsojenčevega zagovornika.

Z nadaljnjimi navedbami v zahtevah, da izpodbijana pravnomočna sodna odločba temelji zgolj na domnevah, da na dva metra širok vhod ne moreš postaviti štiri metre širokega traktorja počez, da je ves proces posledica zgubljene pravde, da sta si izpovedbi oškodovancev S. in S.P. v nasprotju ipd., pa obsojenca izpodbijata le s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje, oziroma uveljavljata razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Glede navedb obsojencev v zahtevah, da v obravnavani zadevi ni šlo za kramp temveč za sapon, pa je potrebno poudariti, da je sodišče v sodbi navedlo tudi da gre za polkramp in da je fotografija tega orodja tudi v spisu, tako da identiteta orodja, ki je bilo uporabljeno v obravnavani kazenski zadevi sploh ni sporna. Sicer pa je tako kramp kakor polkramp orodje, s katerim se telo lahko hudo poškoduje.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevah uveljavljene kršitve določb procesnega zakona ter da sta zahtevi deloma vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi česar ju je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na v izreku te odločbe citiranih določbah ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost obravnavane kazenske zadeve ter premoženjske razmere obeh obsojencev, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).