Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub ugovoru tožene stranke o sodni pristojnosti nadaljevalo s postopkom, je v bistvu ugotovilo, da spada sporna zadeva v pristojnost sodišča R Slovenije in da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani kot sodišče za delovne spore stvarno pristojno za rešitev predmetnega spora. Glede na tako odločitev sodišču prve stopnje posebnega sklepa o utemeljenosti ugovora glede pristojnosti ni bilo treba izdati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo nezakonito. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa da izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo zavrne oz. da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, vse na stroške tožnika. V obrazložitvi pritožbe navaja, da v tem primeru sploh ni šlo za delovno razmerje, ker glede na 254. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pogodbeno razmerje ni imelo za posledico zavarovalne dobe, to pa pomeni, da niso dane predpostavke za predmetno pravdo. O tem ugovoru, katerega je tožena stranka navajala že v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje ni odločalo. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti prenehanja delovnega razmerja tožnika upoštevati 47. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ki ureja delo pri dveh delodajalcih, ne pa 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ki sicer tudi določa načine in pogoje prenehanja delovnega razmerja delavca pri delodajalcu. Razen tega je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožene stranke, ki bi izkazovali pravilnost zaključkov v izpodbijanem sklepu o prenehanju delovnega razmerja. Nadalje je sodišče prve stopnje storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je z vmesno sodbo odločilo o zahtevku, na katerega se tožba ni glasila, pa tudi izrek izpodbijane sodbe je v nasprotju z zadnjim odstavkom obrazložitve, ko sodišče prve stopnje nakazuje na nepristojnost za razrešitev spornega primera v celoti. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da v sporni zadevi ni šlo za delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko in da bi moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o tem ugovoru. Iz odgovora tožene stranke na tožbo izhaja, da je tožena stranka ugovarjala sodno pristojnost delovnega sodišča v R Sloveniji, ker tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki in predlagala, da se sodišče prve stopnje izreče za nepristojno in tožbo zavrže. 1. odst. 18. čl. ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. V primeru, če sodišče ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče R Slovenije, se na podlagi 3. odst. 18. čl. ZPP po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča R Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila. Iz navedenih določb izhaja, da izda sodišče v zvezi z vprašanjem pristojnosti sklep takrat, ko se izreče za nepristojno. Če pa sodišče ugotovi, da je pristojno za reševanje konkretne zadeve, začne ali nadaljuje s predpisanim postopkom, ne da bi o tem izdalo še posebno odločbo o pristojnosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub ugovoru tožene stranke o sodni pristojnosti nadaljevalo s postopkom, je v bistvu ugotovilo, da spada sporna zadeva v pristojnost sodišča R Slovenije in da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani kot sodišče za delovne spore stvarno pristojno za rešitev predmetnega spora. Glede na tako odločitev sodišču prve stopnje posebnega sklepa o utemeljnosti ugovora pristojnosti tožene stranke ni bilo treba izdati. Po stališču pritožbenega sodišča je sicer odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s sodno in stvarno pristojnostjo tudi vsebinsko pravilna. Iz razpoložljive listinske dokumentacije namreč izhaja, da je tožnik bil v delovnem razmerju pri toženi stranki in da v tem postopku izpodbija odločitve tožene stranke, na podlagi katerih mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tako je iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28.5.1991 (A 1) razvidno, da sta tožnik in tožena stranka sklenila delovno razmerje za nedoločen čas z delovnim časom, krajšim od polnega, da je tožena stranka tožniku za opravljeno delo izplačala osebni dohodek (A 8), da je tožena stranka ocenjevala tožnikovo delovno uspešnost (A 10), pri čemer je delovna uspešnost sestavni del plače, plača pa je eden temeljnih elementov delovnega razmerja in da je bil tožniku izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.9.1998, potrjen z odločbo drugostopenjskega organa z dne 17.11.1998, ki jih izpodbija v tem postopku. Na podlagi navedenih listin je bil tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča v delovnem razmerju pri toženi stranki in sicer z delovnim časom, krajšim od polnega, kar pa na sodno pristojnost sodišča R Slovenije oz. stvarno pristojnost delovnega in socialnega sodišča kot sodišča, pristojnega za delovne in socialne spore, ne vpliva. Po stališču pritožbenega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je na podlagi dopolnjenega 254. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96) šteti, da tožnik ni bil v delovnem razmerju s toženo stranko. Obstoj delovnega razmerja je namreč potrebno presojati ob upoštevanju delovnopravnih predpisov (Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakon o delovnih razmerjih) ne pa na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ureja sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v R Sloveniji. Pri tem je potrebno ugotoviti, da citirani člen ZPIZ delovnega razmerja niti ne omenja, temveč opredeljuje, katere osebe lahko pridobijo oz. uveljavijo posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane vmesne sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Po 1. odst. 315. čl. ZPP lahko izda sodišče sodbo, s katero odloči samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba), če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo. Iz navedene določbe izhaja temeljna predpostavka za izdajo vmesne sodbe, ki je v tem, da je v teku pravda oz. individualni delovni spor, v okviru katerega tožnik sodišču predlaga, da toženo stranko obsodi na dajatev določenega zneska oz. drugih nadomestnih stvari. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 15.9.1998 in odločbe z dne 17.11.1998 kot nezakonitih, ugotovitev da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja naprej z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, tožena stranka pa ga je dolžna pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, na katerem je bil razporejen pred napadenima odločitvama o prenehanju delovnega razmerja in mu povrniti vso zapadlo in neizplačano plačo za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in sicer v zneskih, katere bi prejel, če do spornega prenehanja ne bi prišlo, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, povrnila pa naj bi mu tudi njegove pravdne stroške. Del tožbe, ki se nanaša na razveljavitev sklepa in odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ima značilnosti oblikovalne tožbe, del tožbe v zvezi z ugotovitvijo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja, je potrebno opredeliti kot ugotovitveno tožbo, medtem ko ima del tožbe glede preostalega dela vtoževanega tožbenega zahtevka značilnosti dajatvene tožbe. Po stališču pritožbenega sodišča za nobenega od naštetih delov tožbe z ozirom na vtoževani tožbeni zahtevek in ob upoštevanju 315. čl. ZPP vmesne sodbe ni mogoče izdati. Dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev sklepa in odločbe tožene stranke namreč ni mogoče deliti na podlago in znesek zahtevka, prav tako tudi ne ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka. Del tožbe v zvezi z tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke, da tožnika pozove nazaj na delo, ga razporedi na prejšnje delovno mesto in mu povrne neizplačane plače, ima sicer značilnost dajatvene tožbe, vendar višina tega dela tožbenega zahtevka ni specificirana, poleg tega pa tožena stranka v postopku te opisno opredeljene višine niti ni izrecno izpodbijala. Po mnenju pritožbenega sodišča bi lahko sodišče prve stopnje, kolikor bi ugotovilo, da je zrel za razsojo le del tožbenega zahtevka, ob upoštevanju določb 314. čl. ZPP izdalo delno sodbo, s katero bi npr. odločilo le o oblikovalnem oz. ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razbrati, da je sodišče prve stopnje štelo odločitvi organov tožene stranke, s katerima je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, za nezakoniti, kar pomeni, da bi prvostopenjsko sodišče, kolikor bi ugotovilo, da je to v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka, ob upoštevanju 314. čl. ZPP lahko izdalo kvečjemu delno sodbo, s katero bi odločilo vsaj o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev izpodbijanih odločitev tožene stranke. Ker pa sodišče prve stopnje takega izreka, kot ga predvideva 314. čl. ZPP ni oblikovalo, temveč je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito, je s tem podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, katere v postopku pred pritožbenim sodiščem ni mogoče sanirati. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ponovno odločiti o celotnem tožbenem zahtevku oz. o njegovem delu, če bo ob upoštevanju načela ekonomičnosti in pospešitve postopka ugotovilo, da je za končno odločitev zrel le del tožnikovega tožbenega zahtevka. V dokaznem postopku bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, na podlagi katere določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in ali so obstajali zakoniti pogoji za to prenehanje ter v odvisnosti od te ugotovitve odločiti o preostalem delu tožbenega zahtevka.