Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša, da je mogoče tožniku očitati premajhno pazljivost, ko je pri merjenju globine jarka hodil preblizu roba, ko je hodil po zgornji, namesto po spodnji, strani jarka in ko med hojo s podplata ni odstranjeval nabrane zemljine. Povsem prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vedel, kakšen je teren (saj je tisti dan tam že hodil), in da je kot dolgoletni gradbeni delavec vedel, da se zemlja na takšnem terenu lepi na čevlje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo prispevek vsake stranke k nastalem škodnem dogodku: odgovornost tožnika 60%, tožene stranke pa 40%.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v 40%, prispevek tožnika pa znaša 60%.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki, ki predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremeni oz. podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse z ustrezno stroškovno posledico).

O pritožbi tožnika:

3. Tožnik navaja, da je delal na težkem terenu, ki je bil moker, drseč, blaten, s precejšnjim naklonom. Meni, da je bilo delo, ki ga je opravljal, samo po sebi nevarno, zato bi morala biti podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. V primeru, da bi delodajalec izdelal oceno tveganja in v zvezi z njo opozoril delavce, na kaj morajo biti pozorni, kako se morajo varovati pri delu, verjetno ne bi bil poškodovan. Dejstvo, da v spisu ni ocene tveganja, je po mnenju tožnika vsekakor prispevalo k njegovi poškodbi. Prav tako je pomembno, da v spisu ni dokumentacije medicine dela, ali je bil tožnik sposoben za svoje delo in da pred začetkom del na gradbišču ni bil izdelan varnostni načrt. Tožnik ni mogel upoštevati varnostnih ukrepov, saj jih sploh ni bilo. Opozarja tudi, da je izvedenec dvomil, če je delodajalec dal tožniku ustrezna navodila glede odstranjevanja nečistoč s podplata. Tožnik ocenjuje, da je odgovornost tožene stranke najmanj 50%, z vidika procesne ekonomije (nižja sodna taksa) pa je pritožbo vložil le za neprisojenih 9% temelja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je po temelju tožbeni zahtevek utemeljen v višini 49%.

4. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena.

6. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje so logični in popolni, dokazna ocena pa skrbna, natančna ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP).

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obširno in natančno razlago sodišča prve stopnje, zakaj v predmetni zadevi ni podana objektivna odgovornost. Tako sodišče prve stopnje v 34. točki obrazložitve povzema ugotovitve izvedenca varstva pri delu, kakšne so bile razmere na travniku, ob nagibu in vlažnosti, da so seveda obstajala določena tveganja za zdrs in posledični padec, ni pa bila prisotna resna, neposredna, neizogibna nevarnost oz. neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ki bi narekovala posebne varnostne ukrepe s strani delodajalca oz. prepoved dela v takih razmerah ali odklonitev dela s strani tožnika. Pri tem se sodišče prve stopnje v 57. točki obrazložitve sklicuje na sodno prakso in opozarja na več sodnih odločb, iz katerih izhaja, da je bila objektivna odgovornost ugotovljena v primerljivo dosti hujših situacijah, kot je obravnavana. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi bilo ob zadostni skrbnosti delo, ki ga je ob škodnem dogodku opravljal tožnik, samo po sebi varno izvedljivo.

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejstvo, da v spisu ni ocene tveganja, dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil tožnik na medicini dela preverjen, ali je sposoben za svoje delo, in da pred začetkom del na gradbišču ni bil izdelan varnostni načrt. Tudi na vse te navedbe je sodišče prve stopnje prepričljivo odgovorilo. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na 54. in 55. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Bistveno je, da ni šlo za tako zapleteno delovno opravilo, da bi sploh bilo vključeno v manjkajoče dokumente (ocena tveganja, varnostni načrt in preizkus tožnika na medicini dela). Kot je razvidno iz 30. točke obrazložitve niti ni šlo za neko konkretno gradbeno delo, ampak za peš hojo ob izkopanem manjšem jarku ter vizualni pregled jarka in merjenje s kovinskim metrom od zgoraj v sam jarek. Tožnik je torej moral uporabljati samo splošna pravila gibanja na vsakem gradbišču, ki pa so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožniku (dolgoletnemu gradbenemu delavcu) nedvomno znana.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša, da je mogoče tožniku očitati premajhno pazljivost, ko je pri merjenju globine jarka hodil preblizu roba, ko je hodil po zgornji, namesto po spodnji, strani jarka in ko med hojo s podplata ni odstranjeval nabrane zemljine. Povsem prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vedel, kakšen je teren (saj je tisti dan tam že hodil), in da je kot dolgoletni gradbeni delavec vedel, da se zemlja na takšnem terenu lepi na čevlje. Pri tem je pomembno, da je, kadar se zemlja prijemlje, nujnost sprotnega čiščenja podplata pri gibanju na prostem (na vrtu, hoja v naravi) nekaj splošno znanega. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zato niso potrebna kakšna posebna navodila, ki bi v takih okoliščinah narekovala potrebo po čiščenju podplata.

O pritožbi tožene stranke:

10. Tožena stranka v svoji pritožbi oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da ni dokazala, ustreznosti čevljev tožnika v času škodnega dogodka. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da njegovi čevlji niso bili primerni za zaščito pred padcem in v dokaz predložil fotografijo čevljev. Tožena stranka se sklicuje na ugotovitve kasneje opravljene raziskave dogodka, na podlagi katere je varnostni inženir izdal mnenje, v katerem je ugotovil, da je bila osebna varnostna oprema, ki jo je uporabljal tožnik, ustrezna. Opozarja, da je mnenje o ustreznosti obutve podal tudi izvedenec varstva pri delu, da je bila obutev ustrezna, sta potrdila ob zaslišanju tudi tožnik in priča D. G., direktor zavarovanca tožene stranke pa je izpovedal, da so bili tožnikovi čevlji ustrezno kontrolirani in da so se menjali na tri ali štiri mesece. Tožnik sicer res ni strokovnjak s področja varstva in zdravja pri delu, pa vendar je o ustreznosti obutve izpovedoval kot strokovnjak na svojem, gradbenem področju, in je izpovedoval na podlagi svojih izkušenj. S svojo izpovedbo je zanikal tožbene trditve o neprimernosti obutve. Res je, da bi bila delovna oprema vedno lahko boljša, novejša, a to ne more voditi do enostavnega zaključka, da delodajalec tožniku ni zagotovil ustrezne obutve. Po mnenju tožene stranke je vzrok tožnikovi poškodbi v njegovi lastni neprevidnosti.

11. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritrjuje sodišču prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in poudarja (podobno kot v svoji pritožbi), da je delodajalec še precej več odgovoren za škodo tožniku, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

12. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

13. Med pravdnima strankama očitno ni sporno, da je ob škodnem dogodku tožnik uporabljal čevlje, ki so na fotografiji, ki jo je priložil tožbi (priloga A16 zgoraj). Tožnik namreč svoje tožbene navedbe dokazuje ravno s to fotografijo, tožena stranka pa temu ni nasprotovala. Ker neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP), je torej ob izostanku drugih dokazov potrebno šteti, da so na fotografiji čevlji, ki jih je nosil tožnik ob škodnem dogodku – ne glede na to, da so na fotografiji čevlji umazani od belega cementa. Za te pa je izvedenec varstva pri delu ocenil, da so bili, če niso bili iztrošeni, verjetno ustrezni. Tožnik je, ko je bil zaslišan, potrdil, da so bili čevlji »v redu«, prav tako tudi priča D. G. Direktor zavarovanca tožene stranka je potrdil, da se delovni čevlji redno menjajo na 3 ali 4 mesece. Te izpovedbe torej dokazujejo, da čevlji očitno niso bili iztrošeni, vendar pa ne dokazujejo prav ničesar drugega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izpovedbe nikakor ne pomenijo strokovne ocene izpolnjevanja nujnih predpisanih tehničnih standardov. Izvedenec pa v primeru, da čevlji niso iztrošeni, ugotavlja samo, da so verjetno ustrezni. Ker gre v tej zadevi za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je vsekakor delodajalec (oz. tožena stranka kot zavarovalnica) tisti, ki mora dokazati, da je tožniku zagotovil ustrezno varovalno opremo, kar pomeni tudi ustrezno obutev. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da za ugotovitev ustreznosti čevljev ne zadošča ugotovitev verjetnosti, ampak je potrebno obstoj tega dejstva ugotoviti z dokaznim standardom prepričanja. Izvedenec je ugotovil, da so bili čevlji, ki jih je imel ob škodnem dogodku obute tožnik, verjetno ustrezni, natančnejšega odgovora pa ni mogel podati, saj ni imel o čevljih nobene dokumentacije. Tudi po presoji pritožbenega sodišča takšna verjetnost ne zadošča za ugotovitev, da so bili tožnikovi čevlji ustrezni, ampak je potrebno v tem primeru odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu, kar pa pomeni, da tožena stranka s predloženimi dokazili in predlaganimi dokazi ni uspela dokazati, da so bili tožnikovi čevlji ustrezni.

14. V pritožbi tožena stranka opozarja tudi na mnenje službe varstva pri delu K. d.o.o. (priloga B2). Varnostni inženir je opravil raziskavo okoliščin škodnega dogodka in ugotovil, da je bila obutev ustrezna in stanje primerno za uporabo. O tem mnenju je sodišče prve stopnje zavzelo stališče v 42. točki obrazložitve, ko je ugotovilo, da tudi iz navedenega mnenja ni mogoče s stopnjo prepričanja ugotoviti ustreznosti čevljev. Pritožbeno sodišče s to presojo v celoti soglaša. Iz mnenja namreč ni razvidno, na kak način je bila po 14 mesecih od škodnega dogodka preverjena tožnikova obutev in podana zapisana ocena o njeni primernosti, zato mnenje ni prepričljivo.

15. Kot je razvidno iz 9. točke te obrazložitve, je sodišče prve stopnje poleg neustreznosti obutve za vzrok nastali škodni posledici štelo tožnikovo nepazljivost, ko je hodil preveč ob robu jarka, da je hodil po zgornji, namesto po spodnji strani jarka in dejstvo, da med hojo ni odstranjeval nabrane zemljine s podplata. Iz izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je narebren podplat funkcionalen le, če je čist in na njem ni nabrane zemljine (38. točka obrazložitve) in da je vsakomur jasno, da podplat bolj drsi, če je na njem nabrana zemlja, kot če je čist. Po drugi strani pa je bilo ugotovljeno, da je zavarovancu tožene stranke mogoče pripisati krivdno odgovornost, saj ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je tožniku zagotovil razmeram ob škodnem dogodku ustrezno obutev. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo prispevek vsake stranke k nastalem škodnem dogodku: odgovornost tožnika 60%, tožene stranke pa 40%. Pravilna je namreč ugotovitev, da je tožnikov prispevek višji, pri tem se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju celoti sklicuje na logične in jasne ugotovitve sodišča prve stopnje iz 47. do 50. točke obrazložitve. Še zlasti je za ugotovitev višjega prispevka tožnika pomembno, da absolutno varnih čevljev ni in da bi bilo v situaciji, kot je bila ob škodnem dogodku, potrebno čistiti vsake čevlje.

16. Ker niso podani v nobeni od obeh pritožb uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega je pridržana za končno odločbo (165. člen v zvezi s 164. členom ZPP.

1 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP