Jedro

Po 27., 28. in 31. členu zakona o socialnem varstvu se pri ugotavljanju višine denarnega dodatka štejejo vsi dohodki in prejemki, ki jih je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka posameznik in njegov družinski član dejansko prejel. Sem štejejo ne le pokojnina, marveč tudi vsi morebitni poračuni povečanja pokojnine za pretekla obdobja, ki so bili izplačani v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za denarni dodatek.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodne takse se ugodi in se tožnik v celoti oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 28.12.1992, s katero je organ prve stopnje tožniku na njegovo zahtevo dodelil denarni dodatek v znesku 5.150,00 tolarjev za čas od 1.12.1992 do 1.5.1993. Tožena stranka je ocenila, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje, da so tožnikovi mesečni prejemki v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahteve za denarno pomoč znašali skupaj za tri mesece 17.826,00 tolarjev, v katerih je vštet tudi poračun pokojnine. Tožnik je namreč v pritožbi zatrjeval, da mu pripada večji znesek denarne pomoči, ker bi po njegovem mnenju moral pristojni organ za izračun denarne pomoči vzeti podatek o višini mesečne pokojnine, brez upoštevanja razlike za povečanje pokojnine za nazaj (poračuna). Po mnenju tožnika bi kot podlago za izračun višine denarnega dodatke moral organ upoštevati zneske pokojnine skupaj za tri mesece 13.334.- tolarjev, in ne 17.826.- tolarjev. Tožena stranka je pritožbene ugovore zavrnila z utemeljitvijo, da se med dohodke v smislu 28. člena spredaj navedenega zakona šteje tudi poračun k pokojnini oziroma vse dohodke in prejemke, ki jih je posameznik in njegov družinski član pridobil v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka. Kaj se šteje za dohodek po zakonu o socialnem varstvu, je tožena stranka tožniku pojasnila s povzetkom vsebine 27. in 28. člena zakona o socialnem varstvu.

Tožnik v pravočasno vloženi tožbi pove, da prejema pokojnino po nalogu Republiškega fonda. V bistvu ponovi svoje stališče, kakor ga je uveljavljal že v pritožbi zoper odločbo o dodeljeni denarni pomoči. Mnenja je, da se poračuna pokojnine za nazaj pri odmeri višine denarne pomoči ne bi smelo upoštevati. Če bi namreč tožniku Republiški fond izplačeval denar, ki je tožniku pripadal na podlagi preindeksacije oziroma valorizacije, in to v času, ko mu je pripadal, ne bi prišlo do razlik. Mnenja je, da poračun pokojnine za tri mesece ne bi smel biti upoštevan v skupnem znesku pokojnine, ker to kaže neresnično stanje, oziroma navaja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Mnenja je, da mu pripada še razlika v znesku denarne pomoči, ki bi skupaj za šest mesecev znesla 9.204.- SIT s pripadajočimi obrestmi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in podrejeno, da o stvari samo odloči. Hkrati tožnik prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih in upravnih taks, ker je v slabem premoženjskem stanju, o čemer prilaga potrdilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik, ki je samski in brez svojcev ter brez premoženja, je dne 1.2.1992 pristojni organ zaprosil za dodelitev denarnega dodatka.

Denarni dodatek je po 19. in 20. členu zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, štev. 54/92) vrsta socialnovarstvene dajatve. Po 25. členu je do denarnega dodatka upravičena oseba, ki si začasno ne more zagotoviti sredstev za preživetje po merilih iz 26. člena tega zakona iz razlogov, na katere ne more vplivati. Po 26. členu istega zakona pa je posameznik upravičen do denarnega dodatka, če mesečni dohodek na družinskega člana ne doseže višine, ki znaša za odrasle osebe 52 % zajamčene plače. Po 27. členu zakona o socialnem varstvu se v dohodek štejejo dediščine, darila in vsi dohodki in prejemki posameznika in njegovih družinskih članov, ki so viri dohodnine, kakor tudi osebni prejemki, ki niso obdavčljivi, razen dodatka za pomoč in postrežbo, prejemkov za oskrbo v tuji oziroma rejniški družini, otroškega dodatka in družbenih pomoči otrokom, štipendije in dohodki od občasnega dela invalidov, ki so vključeni v institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena (tega zakona) in jih pridobijo izven kriterijev redne zaposlitve. V skladu z 31. členom zakona o socialnem varstvu se višina denarnega dodatka določi kot razlika med dohodki na družinskega člana, ugotovljenimi na način iz 27. člena in zneskom, določenim po merilih za denarni dodatek iz 26. člena istega zakona. Po 35. členu zakona o socialnem varstvu se denarni dodatek dodeli za čas, največ za obdobje šestih mesecev.

Tožena stranka je pravilno kot neutemeljene ocenila tožnikove pritožbene pripombe zoper odločbo organa prve stopnje, ter ocenila, da je organ prve stopnje pravilno uporabil določbe 27., 28. in 31. člena zakona o socialnem varstvu. Tožniku je natančno predstavila navedene zakonske določbe ter v skladu z njimi tudi pravilno ugotovila dejansko stanje. Po navedenih zakonskih določbah se pri ugotavljanju višine denarnega dodatka štejejo vsi dohodki in prejemki, ki jih je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahtevka posameznik in njegov družinski član dejansko prejel. Med prejemke, ki jih je posameznik prejel v navedenem obdobju, zato štejejo ne le pokojnina za posamezni tekoči mesec, marveč tudi vsi morebitni poračuni povečanja pokojnine za pretekla obdobja, ki so bili izplačani v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za denarni dodatek.

Ne glede na to, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo (4.8.1993) odločala zgolj o utemeljenosti pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje, pa bi po podatkih spisov mogla ugotoviti, da je tožniku bila denarna pomoč povečana z dopolnilno odločbo organa prve stopnje z dne 15.3.1993, ki je bila vročena tudi toženi stranki. Vendar pa to dejstvo ni moglo vplivati na drugačno odločitev tožene stranke.

Po navedenem tožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila predpise in skladno s tem pravilno odločila o pritožbi. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, štev. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, štev. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, štev. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.

Sodišče je tožnika na njegov predlog na podlagi 1. odstavka 13. člena zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, štev. 30/78, 10/80, 36/83, 46/86, 34/88, 1/90 in 14/91) v celoti oprostilo plačila sodne takse iz razlogov, iz katerih je bil tožniku priznan denarni dodatek po zakonu o socialnem varstvu. Za oprostitev plačila upravnih taks pa je pristojen organ, pred katerim je bil uveden postopek.