Jedro

Ker se je upravni organ pri odločitvi skliceval na določbo 2. odstavka 25. člena ZDen, ki se lahko uporablja le v primeru, ko organ ugotovi, da za vrnitev nepremičnine ni podanih ovir za vrnitev nepremičnine v naravi ali če to ni sporno, pri tem pa se ni opredelil do ugovorov zavezane stranke, da za vrnitev predmetne nepremičnine obstaja ovira za vrnitev v last in posest iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, je zmotno uporabil materialno pravo, kar je vplivalo na odločitev v tej zadevi.

Izrek

Zadevi pod opr. št. I U 596/2010 in I U 642/2010 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 596/2010. Tožbama se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-117/2007/33 in št. 490-118/2007/29 z dne 7. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna povrniti drugotožnici stroške v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka, do plačila.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo je z odločbo, št. 490-117/2007/33 in 490-118/2007/29 z dne 7. 4. 2010 odločilo, da se upravičencu do denacionalizacije A.A. za delež 1/3 nepremičnine, ob podržavljenju parc. št. 97 vl. št. 94 k.o. ..., po sedanjem stanju parc. št. 104.S k.o. ..., določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 124.466,60 DEM oziroma 63.638,76 EUR (1. točka izreka), upravičenki B.B. se za delež 1/12 navedene nepremičnine določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 31.116,65 DEM oziroma 15.909,69 EUR (2. točka izreka), upravičenki C.C. se za delež 1/12 navedene nepremičnine določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 31.116,65 DEM oziroma 15.909,69 EUR (3. točka izreka), upravičenki D.D. se za delež 1/12 navedene nepremičnine določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 31.116,65 DEM oziroma 15.909,69 EUR (4. točka izreka), upravičenki E.E. se za delež 1/12 navedene nepremičnine določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 31.116,65 DEM oziroma 15.909,69 EUR (5. točka izreka), ter za denacionalizirana premoženja iz 1. do 4. točke izreka te odločbe postavi skrbnica za poseben primer, to je E.E., ki bo opravljala z dnem do pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnih upravičencih (6. točka izreka) ter da je zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna izročiti obveznice iz 1. do 5. točke izreka te odločbe E.E., v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe (7. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (8. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je v 2. odstavku 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) določeno, da se vrednost stanovanja, stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe ugotovi na način, ki je predpisan s Pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemom točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81, v nadaljevanju Pravilnik), medtem ko določba 4. odstavka 44. člena ZDen določa, da se vrednost stvari, ki je kulturni spomenik ali naravna znamenitost ugotavlja po metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Skladno z določilom 4. odstavka 44. člena v zvezi s 85. členom ZDen je minister za kulturo izdal Pravilnik o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Uradni list RS, št. 24/92, v nadaljevanju Pravilnik o metodologiji), ki se v tej denacionalizacijski zadevi uporablja za določanje dodatne vrednosti spomenika. Če sedanje vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz 1. odstavka 85. člena ZDen, če ta zakon ne določa drugače (6. odstavek 44. člena ZDen). Na podlagi citirane določbe so ministri, pristojni za gospodarstvo, okolje in prostor ter kmetijstvo izdali Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenjih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00, v nadaljevanju Navodilo), ki se v postopku ugotavljanja vrednosti podržavljenega oziroma vračajočega premoženja uporablja kot materialni predpis, če vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti na podlagi predpisov iz 2. in 3. odstavka 44. člena ZDen. Navedeno določbo vsebuje tudi Navodilo že v 1. členu, v 2. členu pa določa, da se vrednost premoženja ugotovi po stanju v času podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. V 16. členu izrecno našteva, da se na podlagi predpisa iz 2. odstavka 44. člena ZDen (to je Pravilnika) ugotavlja tudi vrednost kmetijskih objektov, večjih bivalnih domov, licejev ter poslovnih prostorov v stanovanjskih objektih. V kolikor se vrednosti ne da ugotoviti na podlagi navedenega Pravilnika, pa se objekti ocenjujejo na podlagi Navodila, ki v 18. členu konkretno našteva objekte po namembnosti, med drugim navaja tudi turistične objekte in objekte za uslužnostno dejavnost, kamor upravičena in zavezana tudi uvrščata predmetni objekt. Zadnji razpoložljivi podatek o stanju in namembnosti objekta pred nacionalizacijo je, da je XY leta 1878 v njem uredil stanovanje za logarja in sedem sob za planince. Na podlagi tega podatka je objekt treba šteti za stanovanjsko poslovni objekt, pri čemer je po mnenju upravnega organa vsekakor treba izhajati iz temeljnega načela ZDen, to je poprava krivic brez ustvarjanja novih. Upravičencem je namreč treba vrniti premoženje, ki jim je bilo odvzeto in nič več. Iz cenitve izvedenca 1 ... je razvidno, da uporabljena volumenska metoda (če odmislimo zakonsko določbo, da se po Navodilu nepremičnine ocenjujejo samo takrat, kadar cenitev v skladu s Pravilnikom ni možna) ne prikaže dejanske vrednosti premoženja niti v času vračanja, niti v času podržavljenja. Kar pa zadeva bistveno povečano vrednost nepremičnine, je ta obravnavana v 1., 2. in 4. odstavku 25. člena ZDen. Drugi odstavek določa, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi ne vrne, se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti, vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino, 3. odstavek pa, da se za bistveno povečano vrednost šteje povečanje nad 30 % vrednosti. Bistveno je torej, da se je vrednost nepremičnine povečala za več kot 30 % in to zaradi investicij po podržavljenju. Datumskih omejitev za ugotavljanje vrednosti premoženja v času podržavljenja in vračanja v ZDen ni, obstaja samo termin „ugotavljanje vrednosti nepremičnin v času podržavljenja in na dan izdaje odločbe o denacionalizacije oziroma v času vračanja“. Izvršena vlaganja v nepremičnino tudi nimajo statusa nedopustnega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen, saj ta pride v poštev samo pri takem razpolaganju, ko zavezanec ali upravljalec uresničujeta svojo lastninsko pravico na stvari, ki je predmet denacionalizacije, na način, ki bi lahko onemogočil vračanje v naravi v obsegu zahtevka. Iz tega razloga upravni organ tudi ni mogel upoštevati ugovorov zavezane stranke o obstoju ovir za vračilo v naravi. Ostaja pa dejstvo, da je vrednost nepremičnine povečana in to bistveno, kot je ugotovil izvedenec 2 ... in je znašala v času podržavljenja 282.878,64 DEM, v času vračanja pa 515.753,48 DEM. Glede na takšno stališče upravnega organa je upravičena stranka podala podredni zahtevek v obliki obveznic SOD v primeru, da bi upravičenci morali zavezani stranki povrniti povečano vrednost nepremičnine. Iz mnenja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor z dne 11. 4. 2006 je razvidno, da je koeficient za nepremičnine, o katerih se odloča v tem postopku, določen na 0,32, kar pomeni, da se osnovni vrednosti po stanju v času podržavljenja prišteje še dodatna vrednost po Pravilniku o metodologiji. Po tako opravljenem izračunu znaša vrednost odškodnine za tretjino podržavljenega premoženja 124.466,60 DEM, kot je to ugotovljeno v 1. točki izreka te odločbe, za 1/12 pa znaša 31.116,65 DEM, kot je to ugotovljeno v točkah 2 do 5 izreka te odločbe.

Prvotožeča stranka v tožbi navaja, da je po njenem prepričanju mogoče predmetni objekt smiselno uvrstiti edino med objekte za uslužnostno dejavnost oziroma med turistične in zdravstvene objekte v skladu s 17. in 18. členom Navodila in ga oceniti po tako imenovani volumenski metodi, ne pa po točkovni. Do enakega zaključka je prišel cenilec 1 ..., s strani ministrstva imenovani izvedenec, ki je na obravnavi dne 23. 4. 2009 navedel razloge, ki utemeljujejo uporabo volumenske metode. Cerkev Sv. Bolfenka po njegovem mnenju nikakor ni mogoče uvrstiti med tipe objekta, ki so navedeni v 16. členu Navodila (ki se cenijo po točkovni metodi). Pač pa je po njegovem prepričanju mogoče zadevni objekt uvrstiti med objekte, ki so primeroma našteti v 18. členu Navodila, za katere je predvideno, da se cenijo po volumenski metodi. Med drugim so v 18. členu Navodila po namembnosti definirani tudi turistični in zdravstveni objekti, med katere spadajo tudi penzioni velikosti preko 15 ležišč itd. Imenovani izvedenec se pri svojih ugotovitvah sklicuje na opis, ki ga je na prospektu podal Zavod za turizem Maribor, iz katerega je razvidno, da je XY po letu 1877 v stavbi uredil stanovanje za logarja in sedem sob za planince in da Bolfenk štejemo za najstarejšo planinsko postojanko na Pohorju, ki je beležila do 1000 obiskovalcev letno. Enakega mnenja, torej, da je potrebno pri ocenjevanju objekta Sv. Bolfenka upoštevati predvsem namembnost in način gradnje, ki v navedenem primeru predstavlja objekt za uslužnostno dejavnost ali turistični objekt (planinska postojanka) v smislu 18. člena Navodila, je tudi sodni izvedenec 3 ..., strokovni sodelavec prvotožeče stranke. Tudi po njegovem prepričanju gre za objekt, ki ga ni mogoče ceniti po točkovni metodi, ker ne spada med objekte, ki so našteti v 16. členu Navodila. Iz navedenih razlogov prvotožeča stranka meni, da bi bilo potrebno objekt vrniti v naravi, saj ovire, ki bi po določilih ZDen preprečevale vrnitev objekta v naravi, niso izkazane. Ker je po njenem prepričanju pravilna cenitev izvedenca 1 ... z dne 20. 5. 2006, iz katere izhaja, da je bila vrednost ob podržavljenju 149.798,14 DEM, ob denacionalizaciji pa 150.019,08 DEM (oboje se poveča za koeficient dodane vrednosti v skladu z ugotovitvijo ZVKD je 0,32), pa prav tako ne pride v poštev opcija po 25. členu ZDen, saj ne gre za bistveno povečanje vrednosti. Ker tudi vlagatelji zahteve za denacionalizacijo vztrajajo pri vračanju v naravi in stojijo na stališču, da je v predmetni zadevi na mestu cenitev po volumenski metodi, odškodnino v obveznicah pa zahtevajo šele podrejeno in pod pogojem, da se ugotovi bistveno povečanje vrednosti objekta, prvotožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo spremeni in objekt vrne v last in posest upravičencem, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje ministrstvu.

Drugotožnica v tožbi navaja, da so vlagatelji primarno zahtevali vračilo predmetne nepremičnine v naravi v last in posest, podrejeno pa za primer, da bi morali zaradi povečanja vrednosti nepremičnine zavezani stranki plačati odškodnino, pa plačilo odškodnine v obliki obveznic SOD. Zavezana stranka Mestna občina Maribor je uveljavljala ovire za vračilo objekta po 19. členu ZDen. V kolikor zatrjevane ovire niso podane, pa je zahtevala plačilo odškodnine zaradi razlike v vrednosti objekta in se pri tem sklicevala na poročilo izvedenca 2 ...(izvedenec 2 ...). Odločitev tožene stranke, da je pravilna metoda ocenjevanja točkovna metoda, saj ZDen, kot navaja, nima datumskih omejitev glede ugotavljanja vrednosti premoženja ter da vlaganja zavezane stranke v nepremičnino, izvedena po 7. 12. 1991 v posledici katerih je prišlo do bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine, nimajo statusa nedopustnega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen in posledična zavrnitev primarnega denacionalizacijskega zahtevka je po mnenju drugotožnice napačna in nezakonita. Tožena stranka je zmotno ugotovila dejansko stanje in tudi napačno uporabila materialno pravo. Temeljno načelo ZDen, izraženo v 2. členu, je prioriteta vračanja premoženja v naravi. Šele če vrnitev premoženja v naravi ni mogoča, se podržavljeno premoženje vrača v obliki odškodnine. Predmetni objekt (nekdanja cerkev Sv. Bolfenka), ki je predmet tega postopka, je bil zgrajen leta 1501. Leta 1785 je bila cerkev opuščena in leta 1856 je objekt postal last nekdanjega mariborskega župana, ki je objekt pet let zatem začel prenavljati. S prenovo je nadaljeval XY, ki je leta 1878 v objektu uredil stanovanje za logarja in sedem sob za planince z vpisno knjigo. To funkcijo je objekt opravljal vse do podržavljenja v letu 1945. Objekt je bila leta 1950 uničen v požaru, leta 1971 so bili sanirani zidovi objekta, v času od leta 1981 do 2001 pa notranjost. Bolfenk lahko štejemo za najstarejšo planinsko postojanko na Pohorju, ki je beležila od 600 do 1000 obiskovalcev leto. Zaključek tožene stranke, da je treba objekt šteti za stanovanjsko posloven objekt in da je posledično pravilna metoda ocenjevanja točkovna metoda, je napačen. Na temelju 1. odstavka 16. člena Navodila se vrednost stanovanjske hiše, stanovanja, poslovne stavbe in poslovnega prostora ugotavlja na podlagi predpisov iz 2. odstavka 44. člena ZDen, torej na podlagi Pravilnika. Za ugotavljanje vrednosti drugih objektov, ki jih po namembnosti delimo na industrijske in obrtno proizvodne, objekte za kmetijsko dejavnost, objekte za uslužnostno dejavnost, turistične in zdravstvene objekte (v to spadajo penzioni v velikosti preko 15 ležišč, večje restavracije in samostojna gostišča, kavarne, sanatoriji, zdraviliški objekti, zdravstvene postaje itd.) ter energetske in specialne objekte, je v 17. členu Navodila predpisana volumenska metoda. Ob upoštevanju, da je ob podržavljenju namembnost bila planinski dom, ki je beležil od 600 do 1000 obiskovalcev letno, v katerem je bilo sedem sob s skupnimi ležišči in stanovanje za logarja, je objekt po namembnosti in svojih prevladujočih značilnosti v smislu 17. in 18. člena Navodila spadal med turistične in zdravstvene objekte in je ocenitev bilo potrebno izdelati po volumenski in ne po točkovni metodi. Glede bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine pa drugotožnica navaja, da je tolmačenje določil ZDen tožene stranke brez podlage v zakonu. V postopku denacionalizacije je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da je zavezana stranka vsa vlaganja, zaradi katerih je prišlo do povečanja točkovne vrednosti nepremičnine, izvajala po uveljavitvi ZDen okoli leta 2000. Občina Maribor v svoji vlogi z dne 26. 8. 2008 sama navaja, da je naprej preverila pri Ministrstvu za kulturo ali je vložen zahtevek, po prejemu negativnega ugovora dne 7. 9. 2000 pa je pričela z večjimi vlaganji. Dejstvo pa tudi je, da za vlaganja ni pridobila prav nobenega dovoljenja za gradnjo. ZDen v 1. odstavku 88. člena določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem glede katerega obstoji dolžnost vrnitve. Že Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-72/93 z dne 25. 4. 1995 navedlo, da je zakonodajalec v 1. odstavku 88. člena ZDen z dnem uveljavitve ZDen prepovedal vsakršno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Ustavno sodišče jasno navaja, da je z dnem uveljavitve ZDen prepovedano vsakršno razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve. Investicija zavezane stranke, ki je evidentno presegala obseg vzdrževanja objekta in posledično uveljavljanje ovir za vračilo v obliki plačila odškodnine za ta vlaganja po mnenju drugotožnice pomenijo razpolaganje v nasprotju s 1. odstavkom 88. člena ZDen in se v postopku denacionalizacije neupoštevne. Tožena stranka pa je tudi napačno uporabila materialno pravo, ko je navedla, da v ZDen ni datumskih omejitev za ugotavljanje vrednosti premoženja. Že Vrhovno sodišče RS je v svoji sodbi I Up 435/2002 z dne 17. 2. 2005 navedlo, da iz določbe 2. odstavka 60. člena ZDen izhaja, da so v denacionalizacijskem postopku upoštevana le vlaganja v podržavljeno nepremičnino do uveljavitve ZDen, to je do 7. 12. 1991. Smiselna uporaba 2. odstavka 60. člena ZDen določa tako imenovano datumsko omejitev za ugotavljanje vrednosti premoženja. Iz te zakonske določbe jasno izhaja, da je pri vrednotenju podržavljenega premoženja mogoče upoštevati le vlaganja, ki so bila izvedena do uveljavitve ZDen, to je do 7. 12. 1991. Ker je tožena stranka svojo odločitev oprla na poročilo izvedenca 2 ..., ki je svoje poročilo izdelalo z uporabo napačne metode ocenjevanja in pri tem upoštevala tudi nedopustna vlaganja zavezane stranke, ki so evidentno bila izvedena po uveljaviti ZDen, je dejansko stanje napačno ugotovila in v posledici tega tudi napačno uporabila materialno pravo. Zaradi tega je njena odločba nezakonita. Predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da je bila izbira metode pravilna. Pri tem se sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe. Navaja pa še, da tudi če bi bila bolj ustrezna metoda volumenska, pa je v cenilnem poročilu izvedenca 1 ... nedokumentirano uporabljena kategorizacija objekta v času podržavljenja, kot to določba 19. člen Navodil. Med objekte prve kategorije se namreč lahko uvrstijo le taki, ki imajo za to vse potrebne instalacije, kot so elektrika, vodovod, ogrevanje, kanalizacije, ventilacija in prezračevanje. Iz dokumentacije pa je razvidno, da so bile v objektu le peči na trdo gorivo, brez elektrike, vodovoda itd. Torej bi tak objekt lahko uvrstili le med objekte druge kategorije. Tožena stranka še opozarja, da je stališče Slovenske odškodninske družbe o povečanju za koeficient dodatne vrednosti napačna. Iz Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti in sicer iz 12. člena je nedvomno razvidno, da se pri določanju razlike v vrednosti iz 25. in 26. člena ZDen za nepremičnine, ki so kulturni spomenik, dodatna vrednost ne upošteva. Navaja še, da ZDen v nobenem svojem členu ne nalaga organu, da mora vrednost nepremičnine izračunavati na datum 7. 12. 1991, temveč določa samo termin „ugotavljanje vrednosti v času vračanja“. V kolikor bi zakonodajalec to želel, bi ob sprejetju ZDen-B to izrecno določil, tako pa je datum 7. 12. 1991 zavezal samo najemojemalce, ki so do tega datuma vlagali sredstva v nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije.

Stranka z interesom Mestna občina Maribor v svoji vlogi navaja, da je na podlagi potrdila z dne 7. 9. 2000 Ministrstva za kulturo, da za vrnitev navedene nepremičnine s strani denacionalizacijskih upravičencev ni bil podan zahtevek, v letu 2000 pričela z večjimi vlaganji v prenovo objekta, s čimer se je bistveno povečala njegova vrednost. Iz tega razloga je na podlagi določil 5. odstavka 25. člena ZDen naročila novo cenitev, iz katere je razvidno, da se je vrednost nepremičnine od dneva nacionalizacije do cenitve v letu 2008 povečala za kar 82 %. Meni, da je odločitev tožene stranke pravilna.

Drugotožnica v pripravljalni vlogi še navaja, da je to, da naj bi bila cenitev izvedenca 1 ... neustrezna zaradi napačne kategorizacije objekta, novota, ki v upravnem postopku ni bila izpostavljena, pa tudi sicer si tožena stranka napačno razlaga kategorizacijo v smislu 19. člena Navodila, saj v drugo kategorijo spadajo objekti, ki so zgrajeni iz gradiva in s slabše opremljenimi instalacijami (oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno). V konkretnem primeru ni sporno, da gre za masivno zgrajen objekt in tudi danes omogoča stalno rabo. Po stališču Vrhovnega sodišča so vlaganja kogarkoli (najemnika ali zavezanca) v podržavljeno nepremičnino, ki je predmet postopka denacionalizacije, po 7. 12. 1991 pri ugotavljanju današnje vrednosti nepremičnine neupoštevna. Investicijska vlaganja v objekt v takšnem obsegu, kot je to storila Mestna občina Maribor, v posledici katerih je prišlo do 82 % povečanja vrednosti objekta in ki so tudi takšne narave, da bi moralo biti izdano gradbeno dovoljenje (ki pa ni bilo izdano), so po tolmačenju Ustavnega sodišča nedopustna razpolaganja v smislu 1. odstavka 88. člena ZDen, saj se z njimi vpliva na vrnitev ali obliko vrnitve nepremičnine. Vlaganja zavezane stranke, izvedena po 7. 12. 1991, so zato neupoštevna tudi zaradi izrecne kršitve prepovedi iz 88. člena ZDen. Zavezana stranka zaradi svojih vlaganj, izvršenih po 7. 12. 1991, v nobenem primeru ne bo oškodovana. Napram upravičencem jih bo zaključku postopka denacionalizacije v okviru reševanja zahtevkov po 2. odstavku 72. člena ZDen lahko uveljavljala v pobot. K 1. točki izreka: Sodišče je v zadevi opr. št. I U 596/2010 in I U 642/2010 združila zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi določbe 1. odstavka 42. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 - odl. US, 107/09 - odl. US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker se z obema tožbama izpodbijana isti upravni akt. K 2. točki izreka: Tožbi prvotožeče stranke in drugotožeče stranke sta utemeljeni.

Sodišče pritrjuje stališču tožečih strank, ki se izkazuje tudi v sodni praksi, da je temeljno načelo denacionalizacije, izraženo v 2. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odl.US, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 65/98, 67/98-sklep US, 76/98-odl.US, 60/99-odl.US in 66/00, v nadaljevanju ZDen), da je prvenstveno potrebno vrniti podržavljeno premoženje v naravi, če ne obstajajo v zakonu taksativno naštete ovire za takšno obliko vračila. Takšna oblika vračanja je v javnem interesu, saj se tako popolneje popravijo krivice, hkrati pa se ne obremenjujejo skladi in Republika Slovenija (tako v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-147/93 z dne 19.1.1995). V obravnavanem primeru ni sporno, da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo prvenstveno zahtevali vrnitev predmetne nepremičnine v naravi. Zavezana stranka za takšno obliko denacionalizacije, občina Maribor, je v postopku uveljavljala obstoj ovire za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če bi se z vrnitvijo bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

Upravni organ se je pri izpodbijani odločitvi skliceval na določbo 2. odstavka 25. člena ZDen, po kateri se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi ne vrne, se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine oziroma se vrne pod pogojem, da se za razliko v vrednosti plača odškodnino. Ker se je upravni organ pri odločitvi skliceval na citirano določbo, ki se lahko uporablja le v primeru, ko organ ugotovi, da za vrnitev nepremičnine ni podanih ovir za vrnitev nepremičnine v naravi ali če to ni sporno, pri tem pa se ni opredelil do ugovorov zavezane stranke, da za vrnitev predmetne nepremičnine obstaja ovira za vrnitev v last in posest iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, je zmotno uporabil materialno pravo, kar je vplivalo na odločitev v tej zadevi.

V ponovnem postopku se bo moral upravni organ najprej opredeliti do tega ugovora zavezane stranke. Določbo 25. člena ZDen bo lahko uporabil šele, če se bo postavil na stališče, da v obravnavanem primeru ovir za vrnitev predmetne nepremičnine ni podanih. Pri ugotavljanju povečane vrednosti predmetne nepremičnine je tudi po presoji sodišča, glede na prevladujoče značilnosti objekta (24. člen Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenjih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00, v nadaljevanju Navodilo), glede na znane podatke, da je bilo v objektu v času nacionalizacije stanovanje za logarja in sedem sob za planince in da ga lahko štejemo kot najstarejšo planinsko postojanko, bolj primerno objekt opredeliti kot turistični objekt in ne kot stanovanjsko-poslovni objekt, kot ga je opredelil upravni organ. Glede na takšno opredelitev pa je treba objekt v skladu z Navodilom vrednotiti po t.i. volumenski metodi. Če organ meni, da cenitev izvedenca 1 ..., ki je bila izdelana v predmetnem upravnem postopku, ni pravilna, ga mora pač pozvati, da jo popravi, seveda pa jo bo potrebno tudi valorizirati.

Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da so v denacionalizacijskem postopku upoštevna le vlaganja v podržavljeno nepremičnino do uveljavitve ZDen, to je do 7.12.1991, kar je posledica prepovedi iz 88. člena ZDen, po kateri z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Glede na to, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je Občina Maribor z vlaganji v predmetno nepremičnino pričela v letu 2000, torej skoraj 10 let po uveljavitvi ZDen, jih v tem postopku ni mogoče upoštevati, kot pravilno opozarjata tožeči stranki. Bo pa Občina Maribor v primeru vrnitve predmetne nepremičnine denacionalizacijskim zavezancem v last in posest povrnitev svojih vlaganj oziroma škodo, ki ji je nastala zaradi vlaganj, od zavezancev lahko uveljavljala pred sodiščem splošne pristojnosti.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo. Prvostopno odločbo je odpravilo ter po tretjem in v smislu četrtega odstavka tega člena zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Stroške je v določenem roku dolžna plačati tožena stranka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.