Jedro

Toženec se iz razloga, ker mu Splošni pogoji, ki so edini določali odškodninsko odgovornost leasingojemalca, če leasingodajalec odstopi od pogodbe, niso bili izročeni, ob podaji pisne poroštvene izjave ni mogel zavezati tudi k plačilu odškodnine za primer, da bi leasingodajalec odstopil od pogodbe, saj mu takšna obveznost leasingojemalca ni bila poznana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da spremenjena glasi:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: “1. Tožena stranka A. K. je dolžna plačati tožeči stranki znesek 9.947,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 11. 2007 dalje do dneva plačila, vse v 15 dneh da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje.”

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki A. K. povrniti 7.209,76 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi A. K. povrniti 385,55 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, sama pa krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo še o spornem tožbenem zahtevku do prvotno druge tožene stranke A. K. (v nadaljevanju: tožena stranka oziroma toženec), in sicer: (I.) odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 9.947,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 11. 2007 dalje do dneva plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe; ( II.) odločilo, da je v točki I izreka navedeno obveznost dolžna tožena stranka izpolniti nerazdelno s toženo stranko V. Š. po sodbi tukajšnjega sodišča P 484/2008 z dne 1. 6. 2015; ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi strani 1.225,55 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje (III.).

2. Tožena stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila zaradi kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in sodišču prve stopnje pošlje zadevo v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče glede na dejstvo, da je pravilno ugotovilo, da Splošni pogoji tožencu niso bili izročeni in ga zato ne zavezujejo, to dejstvo upoštevati pri presoji zahtevka. Tožena stranka poudarja, da je samo v šestem odstavku 13. člena splošnih pogojev določeno, da leasingojemalec odgovarja tudi za škodo, če leasingodajalec predčasno odstopi od pogodbe, v Pogodbi o finančnem leasingu (v nadaljevanju: Pogodba) namreč te določbe ni. Iz sodne prakse pa jasno izhaja, da so v primeru, ko odškodnino v primeru odstopa od pogodbe določajo ravno splošni pogoji, le-ti nedvomno pomembni za položaj poroka. Tožena stranka na tem mestu citira del obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 135/2008, kar bo predstavljeno v nadaljevanju obrazložitve. Ker toženi stranki splošni pogoji, ki so edini določali odškodninsko odgovornost leasingojemalca, če leasingodajalec odstopi od pogodbe, niso bili izročeni, se torej ob podaji pisne poroštvene izjave ni mogla zavezati tudi k plačilu odškodnine za primer, da bi leasingodajalec odstopil od pogodbe, saj ji takšna obveznost leasingojemalca ni bila poznana. Če bi bila takrat s temi pogoji seznanjena, poroštvene izjave niti ne bi podala. Ker torej ob podaji poroštvene izjave takšna obveznost tožene stranke (plačilo odškodnine) ni bila vsebinsko identificirana, poroštvena izjava v te delu ne učinkuje. Tožena stranka navaja, da tudi višja sodišča v podobnih primerih odločajo v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča (sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 866/2011). Zato trdi, da je sodišče z odločitvijo, ki bistveno odstopa od sodne prakse, poseglo v ustavno pravno varovan položaj tožene stranke. Takšna odločitev namreč pomeni samovoljen oziroma arbitraren odstop od sodne prakse ter posledično kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin tožene stranke, in sicer kršitev enakega varstva pravic, ki ga ureja 22. člen ter kršitev enakosti pred zakonom, ki jo ureja drugi odstavek 14. člena Ustave RS. V kolikor pa sodišče temelj za obveznost tožene stranke kot poroka plačati odškodnino tožeči stranki črpa v 9. členu Pogodbe, pa je tožena stranka ugovarjala in trdila, da je Pogodba s takšno določbo v povezavi z določbo 3. člena Pogodbe nična, saj omogoča leasingodajalcu ekonomski rezultat, kot je prepovedan v okviru prepovedi legis commissoriae, to je, da upnik prejme stvar, ki je več vredna od njegove terjatve. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in obrazložilo, da je Pogodba o finančnem leasingu po vsebini “sale and lease back” pogodba. Na podlagi 3. in 9. člena Pogodbe leasingodajalec v primeru odstopa od pogodbe ostane lastnik predmeta leasinga, poleg tega pa mu mora leasingojemalec v celoti plačati svojo obveznosti po leasing pogodbi, na podlagi česar je leasingodajalec nesporno obogaten, kar pa je v nasprotju s kogentno določbo prvega odstavka 132. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in je takšna pogodba zato nična. Tožena stranka tudi poudarja, da niti Pogodba niti Splošni pogoji ne vsebujejo klavzul, ki varujejo dolžnika pred zlorabo in zaradi katerih bi bila pogodba lahko veljavna. Na podlagi navedenega je odločitev sodišča, ki toženi stranki kot poroku nalaga plačilo odškodnine, nepravilna, saj je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Podrejeno, v kolikor bi pritožbeno sledilo stališču sodišča prve stopnje, pa tožena stranka graja tudi odločitev sodišča glede višine odškodnine. Trdi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo v delu, kjer je odločalo o ugovoru tožene stranke za zmanjšanje odškodnine zaradi opustitve ukrepov na strani tožeče stranke, ki bi lahko zmanjšali škodo, zaradi česar je nepravilno ugotovilo višino škode. Sodišču očita, da ni pravilno presojalo določbe 22. člena Splošnih pogojev, ki določa, da bo leasingodajalec zoper leasingojemalca podal kazensko ovadbo, v kolikor le-ta po pozivu ne bo vrnil predmeta leasinga. Sodišče je zaključilo, da opustitev podaje kazenske ovadbe ne more predstavljati takšne kršitve, ki bi lahko vplivala na prenehanje obveznosti druge pogodbene stranke ali porokov. Za primer, da ovadba ni podana, po navedbah sodišča v pogodbi in Splošnih pogojih ni določene nobene posledice. Sodišče bi ob odločanju o višini škode ob pravilni uporabi materialnega prava moralo presojati sledeče okoliščine, za katere je toženec ves čas postopka zahteval, da se presodijo. Presojati bi moralo okoliščino, da bi tožeča stranka kot subjekt gospodarskega prava, ki se poklicno ukvarja s sklepanjem leasing pogodb, morala postopati v skladu z merili dolžne profesionalne skrbnosti in v takšni situaciji, ko leasingojemalka ni vrnila vseh predmetov leasinga, bi takšno postopanje terjalo, da tožeča stranka poda kazensko ovadbo in glede na pridobljene informacije nato tudi ustrezno ukrepa. Ker ni postopala tako, je sama odgovorna za škodo, ki ji je zaradi tega nastala, saj bi s prodajo predmetov leasinga glede na nesporno ugotovljeno vrednostjo le-teh v celoti pokrila svojo škodo, presežek pa bi morala vrniti leasingojemalki. Zgoraj navedeno narekuje sklep, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšala škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbenih obveznosti leasingojemalke, zato bi sodišče moralo zahtevek tožeče stranke zavrniti. Sodišče bi na podlagi ocene tržne vrednosti vse opreme, ki je bila predmet leasinga, to je 30.140,00 EUR, moralo ugotoviti, da znesek, ki bi ga tožeča stranka ob postopanju s potrebno profesionalno skrbnostjo iz naslova kritne prodaje vse opreme, ki je bila predmet leasinga, pridobila, presega vtoževano terjatev (odškodnino). Ker ni storila vsega, kar od nje zahteva profesionalna skrbnost in Splošni pogoji, to je, da bi do vse opreme, ki je bila predmet leasinga, prišla, je sama odgovorna za škodo, ki ji je zaradi tega nastala. Tožena stranka poudarja, da je tožeča stranka še vedno lastnica opreme, ki leasingojemalki ni bila odvzeta in bi bila tako v primeru neupoštevanja vrednosti te opreme pri določanju višine odškodnine tožeča stranka neupravičeno obogatena. 22. člen Splošnih pogojev je pomembna varovalka tudi za toženo stranko kot poroka in neupoštevanje te določbe v okviru odločanja o (ne)skrbnosti tožeče stranke oziroma o njenih razumnih ukrepih, ki bi zmanjšali škodo, pomeni napačno uporabo materialnega prava, zaradi česar je sodba tudi iz tega razloga nepravilna. Če bi namreč sodišče pravilno tolmačilo 22. člen Splošnih pogojev in merila dolžne profesionalne skrbnosti, bi moralo ugotoviti, da je tožeča stranka z opustitvijo vložitve kazenske ovadbe opustila ukrep, ki bi zmanjšal škodo. Na podlagi navedenega bi moralo sodišče upoštevati vrednost vse opreme, ki je bila predmet Pogodbe in jo izvedenec ocenil na 30.140,00 EUR ter ta znesek odšteti od zahtevane odškodnine in posledično zavrniti zahtevek tožeče stranke, saj vrednost opreme presega terjatev tožeče stranke. Nadalje v pritožbi tožena stranka navaja, da sodišče pri nadaljnji presoji, ali Pogodba vsebuje tudi klavzule, ki varujejo dolžnika pred zlorabo in zaradi katerih bi bila pogodba lahko veljavna, pravilno ugotovilo, da Pogodba ne vsebuje nobene takšne klavzule, napačno pa je uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da določba šestega odstavka 13. člena Splošnih pogojev predstavlja takšno klavzulo, ki varuje dolžnika pred zlorabo in zaradi katere pogodba in poroštvena izjava nista nični. Določba šestega odstavka 13. člena Splošnih pogojev, ki določa, da je leasingojemalec dolžan leasingodajalcu povrniti odškodnino, ki je nastala zaradi predčasnega odstopa od Pogodbe, ta odškodnina pa je enaka razliki med sedanjo vrednostjo še nezapadlih in neplačanih najemnin in odkupne opcije ter doseženo tržno vrednostjo odvzete oziroma vrnjene opreme, ne predstavlja takšne klavzule, ki bi varovala dolžnika pred zlorabo oziroma bi preprečevala zlorabo upnika. Take varovalke, ki bi preprečevala cilj prepovedi legis commissoriae, predstavljajo klavzule, ki določajo, da upnik lahko obdrži lastninsko pravico nad stvarjo potem ko jo je ocenil nekdo tretji (na primer sodni cenilec ali ko je bila njena vrednost ugotovljena na podlagi splošnih cenikov ob dospelosti in po tržni vrednosti, morebitni presežek vrednosti nad terjatvijo pa mora izročiti dolžniku, ali pa, da mora upnik prodati stvar sam ali s posredovanjem koga drugega (agencija, sodišča in podobno) in se poplačati iz izkupička, morebitni presežek pa izročiti dolžniku. Iz 3. člena pogodbe je prav nasprotno in povsem jasno razvidno, da leasingodajalec ostane lastnike predmeta leasinga tudi v primeru predčasnega prenehanja veljavnosti pogodbe, ne glede na razlog in ne glede na že vplačana delna plačila leasingojemalca. Sporna določba šestega odstavka 13. člena Splošnih pogojev pa ne vsebuje mehanizma za obvezno objektivno določitev prodajne cene in pogojev prodaje oziroma objektivno oceno njene vrednosti. Tudi ne vsebuje določila, da je leasingodajalec prodaji sploh zavezan. Tožnikova poslovna praksa pa je stvar njegovih poslovnih odločitev, ki se lahko neodvisno od volje leasingojemalcev kadarkoli spremeni. Obveznost prodaje namreč nikakor ne izhaja iz določbe, da je odškodnina enaka razliki med sedanjo vrednostjo še nezapadlih in neplačanih najemnin in odkupne opcije ter doseženo tržno vrednostjo odvzete oziroma vrnjene opreme. Sporna določba Splošnih pogojev tudi ne predpisuje mehanizma objektivne določitve vrednosti opreme, ki ostaja v lasti leasingodajalca. Iz navedene določbe Splošnih pogojev je celo razvidno, da se pri določitvi odškodnine upošteva le tržna vrednost odvzete oziroma vrnjene opreme, ne pa vse opreme, ki je bila predmet leasinga. Sporna določba tudi ne vsebuje nobenih določb, ki bi leasingodajalca zavezovale k povrnitvi presežka vrednosti predmeta leasinga nad terjatvijo do leasingojemalca. Tudi iz ravnanj tožeče stranke je nesporno razvidno, da sporna določba šestega odstavka 13. člena Splošnih pogojev ne vsebuje mehanizmov, ki bi varovali cilj prepovedi legis commissoriae, temveč ravno nasprotno, omogoča leasingodajalcu ekonomski rezultat, ki je prepovedan v okviru prepovedi legis commissoriae, to je, da upnik prejme stvar, ki je več vredna od njegove terjatve. Na podlagi vsega navedenega bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugoditi ugovoru tožene stranke, sta pogodba in poroštvena izjava tožene stranke nični ter iz tega razloga v celoti zavrniti tožbeni zahtevek, ki temelji na ničnih poslih. Sodišče pa je odločitev sprejelo na podlagi napačne uporabe materialnega prava, zato je odločitev nepravilna. Sodišče bi, glede na izdelano izvedensko mnenje, moralo samo zaključiti, da tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme glede višine škode, ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko prejete posamezne zneske z datumi in način pokrivanja zapadlih obveznosti. Kljub navedenemu je v celoti sledilo izdelanemu izvedenskemu mnenju in samo izračunalo višino škode. Za ugotavljanje višine škode je bil torej izveden informativni dokaz z izvedencem, ki pa ne more in ne sme nadomestiti trditvene podlage, ki bi jo moral pravočasno zagotoviti tožnik. Zaradi nepravilne uporabe 7. člena ZPP je upoštevanje nezatrjevanih dejstev odločilno vplivalo na izpodbijani del sodbe, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izven trditvene podlage tožeče stranke oziroma celo v nasprotju z njo (vročitve o odstopu od pogodbe, kot jo je tožeča stranka zatrjevala in dokazala, ni štelo kot veljavne) je tudi ugotavljalo, ali in kdaj je do odstopa od pogodbe s strani tožeče stranke prišlo, s čimer je prav tako zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je nepravilno uporabilo 7. člen ZPP, takšno ravnanje pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišču tožena stranka tudi očita, da je napačno zaključilo, da ugovor ničnosti ni utemeljen in s tem napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je namreč v postopku podala ugovor ničnosti pogodbe zaradi njene navideznosti in ugovor ničnosti navedene pogodbe in poroštvene izjave zaradi nasprotovanja temeljnim načelom obligacijskega prava, to je načelu vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij, in kar globoko posegata v temeljna moralna načela. Sodišče je na podlagi napačne uporabe materialnega prava zaključilo, da Pogodba o leasingu ni fiktivna (tč. 12), v točki 16 pa je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da tožencu ni bilo znano, da je predmet leasinga hčerkina že obstoječa oprema, napačno pa je uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in trditvene podlage tožene stranke zaključilo, da sta zmota in prevara napaki volje, zaradi katerih lahko pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, zahteva razveljavitev pogodbe, toženec pa Pogodbe in poroštvene izjave ni izpodbijal, zato zgolj z ugovorom neveljavnosti ne more uspeti. Tožena stranka po povzetku svojih navedb v vlogi z dne 7. 2. 2015 navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da trditve tožene stranke držijo, in sicer da je tožencu hči dejala, da bo na podlagi Pogodbe pridobila nove stroje, tudi sama je namreč izpovedala, da je sprva nameravala pridobiti nove stroje, kasneje pa si je premislila, česar pa tožencu ni povedala, pravilno je tudi ugotovilo, da sta tožnik in leasingojemalka sklenila pogodbo sale and lease back. Napačno pa je sodišče na podlagi določil 1. in 3. člena Pogodbe zaključilo, da na podlagi teh določb ni mogoče zaključiti, da sta tožnik in leasingojemalka želela le zunanji videz pogodbe o leasingu. Pogodba o finančnem leasingu, kot je bila sklenjena v konkretnem primeru, je bila po vsebini in torej tudi navzven tipična pogodba o finančnem leasingu. Iz pogodbe same tožena stranka, četudi jo je prebrala en dan po podpisu, ni mogla razbrati, da gre za posel “sale and lease back“, kar sta tožnik in leasingojemalka dejansko hotela in tudi realizirala. Tega pa v Pogodbi nista zapisali, saj je očitno, glede na to, kar je glede vsebine posla sporočila tožencu in kar je sodišče tudi ugotovilo, hoteli, da postane posel “sale and lease back“ prikrit in da pri tožencu kot poroku ustvarita zmotno predstavo, da bo k poslu pristopil kot porok. Očitno je bilo leasingojemalki kot hčerki toženca jasno, da takšnemu poslu kot porok ne bi pristopil. V nasprotnem primeru bi pravo vsebino posla “sale and lease back“ zapisali v pogodbo ter na takšen način tožencu kot poroku omogočili, da se seznani s pravo vsebino posla, kateremu je pristopil kot porok. Tožeča stranka trdi, da je tako navedla dejstva, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije in ne razveljavitve Pogodbe in poroštvene izjave, kot je to napačno zaključilo sodišče. Sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepravilno ugotovilo, da Pogodba ni fiktivna in nična, ter posledično, da poroštvena izjava ni nična. Tožena stranka je tudi trdila, da sta obe nični, ker nasprotujeta morali. V skladu s prvim odstavkom 86. člena OZ pa je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična in ne izpodbojna. Pogodba in posledično poroštvena izjava, ki je akcesorne narave, sta nični ne samo zaradi nasprotovanja temeljnim načelom obligacijskega prava, to je načelu vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij, pač pa predvsem zato, ker globoko posegata v temeljna moralna načela. Tako kršitev pa je treba sankcionirati z ničnostjo in ne morebiti s katero od milejših sankcij v skladu z načelom stopnjevanja sankcij, to je izpodbojnostjo, kot je to zmotno zaključilo sodišče. Prav zaradi teh nemoralnih ravnanj tožnika in leasingojemalke je bila tožencu tudi odvzeta možnost izpodbijane Pogodbe in poroštvene izjave, saj je za drugačno naravo Pogodbe izvedel šele na podlagi izdelanega izvedenskega mnenja v tem postopku, ko je že potekel objektivni triletni rok, v katerem je mogoče zahtevati razveljavitev pogodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je vtoževano denarno terjatev, za katero zatrjuje poroštvo tožene stranke, utemeljevala s trditvami o nastanku premoženjske škode zaradi uresničitve odstopnega upravičenja. Vtoževala je torej odškodnino zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Tožena stranka utemeljeno poudarja, da je samo v šestem odstavku 13. člena Splošnih pogojev določeno, da leasingojemalec odgovarja tudi za škodo, če leasingodajalec predčasno odstopi od Pogodbe, saj v Pogodbi te določbe ni. Tožena stranka zato pravilno navaja, da je tožeča stranka vtoževala odškodnino zaradi kršitve pogodbene obveznosti na podlagi določbe šestega odstavka 13. člena Splošnih pogojev, ne pa izpolnitev po pogodbi.

6. Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo kot ti (prvi odstavek 120. člena OZ). Splošni pogoji pogodbe morajo biti objavljeni na običajen način (drugi odstavek 120. člena OZ). Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Če se splošni pogoji in posebni dogovori ne ujemajo, veljajo slednji (4. odstavek).

7. Tožeča stranka je zatrjevala, da so bili tožencu Splošni pogoji, ki so sestavni del Pogodbe, znani; če pa mu pogodbena določila niso bila jasna, bi se moral pred podpisom pogodbe pozanimati. Toženec je nasprotno trdil, da ni bil seznanjen s Splošnimi pogoji, zato ga kot poroka ne zavezujejo. Sodišče prve stopnje je zaključilo (tč. 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožencu Splošni pogoji niso bili izročeni in ga zato ne zavezujejo (tretji odstavek 120. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V 7. točki obrazložitve pa je obrazložilo, da porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po njegovi krivdi, če ni dogovorjeno drugače ter zaključilo, da je bila obveznost, na katero se poroštvo nanaša jasno opredeljena v Pogodbi, saj je v njej opredeljena glavnica 41.640,91 EUR, opredeljeno je, da znaša mesečni obrok 807,02 EUR, da je število obrokov 48 in da so obroki sestavljeni iz glavnice in obresti, navedena pa sta tudi parametra, k sestavljata obrestno mero. V 17. točki obrazložitve pa zaključilo, da dejstvo, da tožencu Splošni pogoji niso bili izročeni in da ga zato ne zavezujejo, ne utemeljujejo (niti) razlogov za zaključek, da toženec kot porok nima obveznosti, ki so posledica tožnikovega odstopa od Pogodbe zaradi leasingojemalkine kršitve. Tožena stranka slednji zaključek sodišča prve stopnje utemeljeno izpodbija.

8. Zakonska določba o pisnosti poroštvene izjave (1013. člen OZ) varuje poroka pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Pri tem pa pisnost pomeni, da mora biti opredeljena tudi obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje. Obveznost je opredeljena, če razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze (pri čemer je za vsebino standarda opredeljenosti obveznosti pomembno tudi, ali je porok gospodarski subjekt ali pa posameznik.(1) V poroštveni izjavi je toženec izjavil, da kot fizična oseba pristopa k Pogodbi o finančnem leasingu št. 2960/LO z dne 1. 8. 2005 kot solidarni nerazdelni plačnik in porok ter da za izpolnjevanje obveznosti iz citirane pogodbe jamči z vsem svojim premoženjem poleg leasingojemalca. V tej poroštveni izjavi obveznost toženca, ki jo tožeča stranka vtožuje, evidentno ni vsebinsko identificirana. Glede na to, da višino odškodnine v primeru odstopa od Pogodbe, kar je predmet tožbenega zahtevka, določajo ravno (in edino) Splošni pogoji (šesti odstavek 13. člena Splošnih pogojev)(2), so Splošni pogoji v konkretni zadevi, kot upravičeno navaja pritožnik, nedvomno pomembni za položaj poroka. Izročitev splošnih pogojev toženi stranki kot poroku - posamezniku je pomembna za obstoj poroštvene obveznosti. Porok kot posameznik se ni dolžan sam pozanimati o vsebini splošnih pogojev, kot se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sodbi citirani pod opombo 1. Pritožbeno sodišče se zato strinja, da se toženec iz razloga, ker mu Splošni pogoji, ki so edini določali odškodninsko odgovornost leasingojemalca, če leasingodajalec odstopi od pogodbe, niso bili izročeni, ob podaji pisne poroštvene izjave ni mogel zavezati tudi k plačilu odškodnine za primer, da bi leasingodajalec odstopil od pogodbe, saj mu takšna obveznost leasingojemalca ni bila poznana. Ker torej ob podaji poroštvene izjave takšna obveznost tožene stranke (plačilo odškodnine) ni bila vsebinsko identificirana, poroštvena izjava v tem delu ne učinkuje. Zahtevek tožeče stranke je zato neutemeljen.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo že iz zgoraj navedenega razloga, ni bilo potrebno presojati še ostalih pritožbenih navedb.

10. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožeče stranka v pravdi zoper toženca ni uspela, zato mu mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti priznane pravdne stroške, ki znašajo 7.209,76 EUR (odmera stroškov v tej višini pritožbeno ni bila izpodbijana). V primeru zamude s plačilom stroškov pa je tožena stranka upravičena tudi do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožeča stranka v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti priznane pritožbene stroške, in sicer priglašene stroške zastopanja po odvetniku (redno pravno sredstvo po tar. št. 21/1 OT 625 točk, poročilo stranki po tar. št. 39/3 OT 50 točk, 2 % materialni stroški po 13. členu OT in 22 % DDV na odvetniško storitev) v skupnem znesku 385,55 EUR, sama pa mora kriti svoje stroške v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 135/2008. Op. št. (2): Šesti odstavek 13. člena Splošnih pogojev za pogodbe o finančnem leasingu opreme in vozil glasi: „Prav tako je leasingojemalec dolžan leasingodajalcu povrniti odškodnino, ki je nastala zaradi predčasnega odstopa od pogodbe. Ta odškodnina je enaka razliki med sedanjo vrednostjo še nezapadlih in neplačanih najemnin in odkupne opcije, ter doseženo tržno vrednostjo odvzete oziroma vrnjene opreme.“