Jedro

Vsakokratna odločitev o tem, ali bo delodajalec zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja za tujca, je v prosti presoji delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v skupnem znesku 1.065.428,00 SIT z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe, do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 143.190,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku osmih dni. Tožeča stranka uveljavlja plačilo odškodnine v višini razlike med nadomestilom, ki ga je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki prejemala kot brezposelna oseba na Zavodu za zaposlovanje RS, in prejemki, ki bi jih dobila, če bi delala. Prvostopenjska zavrnilna sodba temelji na zaključku, da tožena stranka s tem, ko za tožečo stranko po 17.9.1999 ni zaprosila za delovno dovoljenje na vlogo delodajalca, ni ravnala protipravno. Sodišče je verjelo izpovedbi priče G.V., da pri toženi stranki ni bilo zadosti dela, zato niso zaprosili za izdajo delovnega dovoljenja za tožečo stranko tudi po letu 1999, nadalje da so delavce - tujce opozarjali, da lahko pridobijo osebna delovna dovoljenja in pa, da niso sklenili dogovorov, da bodo vsakič znova pridobili delovno dovoljenje, ko bo prejšnje poteklo. Tožena stranka se v pogodbi o zaposlitvi z dne 15.4.1992 ni mogla zavezati, da bo za tožečo stranko pridobila delovno dovoljenje na vlogo delodajalca, saj je Zakon o zaposlovanju tujcev (ZZT - Ur. l. RS, št. 33/1992 in nadaljnji), ki je uredil pridobivanje delovnih dovoljenj za tujce, pričel veljati šele po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, t. j. dne 19.7.1992. Sicer pa se tožena stranka k temu ni mogla zavezati tudi zato, ker je izdaja delovnih dovoljenj v pristojnosti Republiškega zavoda za zaposlovanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, potrdilo prvostopenjsko sodbo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Izpostavilo je, da je bilo s sodbo I Pd 291/1999 v zvezi s sodbo Pdp 1350/2000 z dne 5. julija 2001 pravnomočno ugotovljeno, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo, zato v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti. Sicer pa je ZZT prepustil prosti presoji delodajalca, ali bo ta za tujca, čeprav zaposlenega za nedoločen čas, po izteku delovnega dovoljenja za določen čas ponovno zaprosil za izdajo dovoljenja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. R.M. je po uveljavitvi ZZT tožeči stranki zagotovila ohranitev delovnega razmerja za nedoločen čas, tako da bo podjetje redno vlagalo prošnje za izdajo delovnega dovoljenja za določen čas na vlogo delodajalca. Dokazani so vsi elementi škodnega delikta, zato ni bilo pogojev za zavrnitev tožbenega zahtevka. Podano je krivdno ravnanje tožene stranke, ki zaradi svojih interesov ni izpolnila obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in vložila prošnje za izdajo delovnega dovoljenja za tožečo stranko tudi za leto 1999. Ker tožena stranka ni podala vloge, tožeča stranka ni mogla niti dobiti delovnega dovoljenja. Tožena stranka se je zavedala, da bo zaradi nevložitve prošnje tožeči stranki prenehalo delovno razmerje po samem zakonu. Slednji je nastala škoda v višini razlike med pričakovano plačo in nadomestilom na Zavodu RS za zaposlovanje. Dokazana je tudi vzročna zveza med krivdnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Tožena stranka naj bi ne vložila prošnje zato, ker "trenutno" ni bilo zadosti dela za tožečo stranko, dejanski razlog pa je slabo zdravstveno stanje tožeče stranke. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali da sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje zaradi dopolnitve dokaznega postopka z zaslišanjem direktorja tožene stranke in priče R.M..

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je neutemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Pri svoji presoji je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP), zaradi česar revizije ni dopustno vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revidentov predlog za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje zaradi dopolnitve dokaznega postopka z zaslišanjem direktorja tožene stranke in priče R.M. je zato neutemeljen.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tujec, kar je bila tudi tožeča stranka, je lahko v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZZT sklenil delovno razmerje ali opravljal delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožena stranka po 17.9.1999 za tožečo stranko ni zaprosila za delovno dovoljenje, ker ni bilo več potreb po njenem delu. Z zatrjevanjem, da tožena stranka ni vložila prošnje zaradi slabega zdravstvenega stanja tožeče stranke, revident uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa dejstvo, zakaj tožena stranka ni ponovno zaprosila za izdajo delovnega dovoljenja, za odločitev v obravnavani zadevi sploh ni pomembno. Sodišče je namreč pravilno razlogovalo, da je vsakokratna odločitev o tem, ali bo delodajalec zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja za tujca, v njegovi prosti presoji: prvi in drugi odstavek 6. člena ZZT med drugim določata, da se delovno dovoljenje izda na vlogo delodajalca za določen čas, ki ne more biti daljši od enega leta, vendar pa ni predpisano, da je delodajalec dolžan takšno vlogo poslati Republiškemu zavodu za zaposlovanje, ki je pristojen za izdajo delovnih dovoljenj, in sicer ne glede na to, ali je imel delodajalec z delavcem sklenjeno delovno razmerje za določen ali nedoločen čas in ali so dani pogoji za izdajo delovnega dovoljenja po določilih drugega odstavka 5. člena ZZT (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 51/96 z dne 28. januarja 1997).

Revizija napačno zatrjuje, da tožeča stranka ni mogla dobiti delovnega dovoljenja, ker tožena stranka ni podala vloge. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZZT se lahko delovno dovoljenje izda tudi na vlogo tujca (osebno delovno dovoljenje), torej bi ga lahko zahtevala tudi tožeča stranka sama, vendar pa bi bila tudi izdaja tega delovnega dovoljenja odvisna od dejanskih potreb po delu tožeče stranke. Vlogi za izdajo delovnega dovoljenja mora biti namreč priložena izjava delodajalca, da bo s tujcem sklenil delovno razmerje oziroma pogodbo o delu (četrti odstavek 6. člena ZZT), kot je bilo ugotovljeno v postopku pa potreba po delu tožeče stranke pri toženi stranki ni več obstajala.

Ker tožene stranke ni obvezovala dolžnost vnovič zaprositi za izdajo delovnega dovoljenja, je s pretekom časa, za katerega je bilo izdano zadnje delovno dovoljenje, tožeči stranki delovno razmerje pravno veljavno prenehalo na podlagi samega zakona (16. člen v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 13. člena ZZT). Navedbe revidenta, ki v zvezi z neizdajo delovnega dovoljenja vztraja pri obstoju elementov škodnega delikta na strani tožene stranke, so zato neutemeljene, uveljavljani odškodninski zahtevek pa materialnopravno pravilno zavrnjen. Revizijsko sodišče pa še dodaja, da je poleg navedenega izdajo zavrnilne sodbe mogoče utemeljiti že na podlagi ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bila s pravnomočno sodbo dokazana zakonitost prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki, zato v njenem ravnanju ni mogoče ugotoviti protipravnosti, kar je eden od zahtevanih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti.

Ker z revizijo uveljavljan razlog ni podan, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.