Jedro

Gola trditev, ki ni oprta na noben dokaz oziroma ni taka, da je po naravi ne bi bilo mogoče dokazati, ne more zadoščati za sklepanje o skrbnosti toženkinega ravnanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za dopolnitev ugovora. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 19. 12. 2016 pri toženki vložil ugovor zoper registracijo znamke, ki pa ni bil popoln, zato ga je toženka dne 3. 1. 2017 pozvala, naj ga dopolni s pooblastilom in plačilom pristojbine v roku 3 mesecev od vročitve poziva. Hkrati ga je opozorila, da bo v primeru, če ugovor ne bo dopolnjen v roku, štela, da ugovor ni bil vložen. Ta poziv je bil tožnikovemu zastopniku vročen dne 5. 1. 2017, kar pomeni, da je rok potekel dne 5. 4. 2017. Tožnik v tem času ni poslal pooblastila, niti ni plačal pristojbine za ugovor.

2. Dne 19. 4. 2017 je tožnik po zastopniku vložil zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi, ki ji je priložil plačilo pristojbine za ugovor ter pooblastilo. Toženka je odločila, da se nadaljevanje postopka po zamudi ne dovoli in da se šteje, da tožnikov ugovor ni bil vložen. Tožnik je nato vložil zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, v kateri je navedel, da je originalno pooblastilo poslal svojemu zastopniku pravočasno, torej dne 15. 3. 2017, vendar je bila pošta pomotoma poslana na Slovaško in jo je zastopnik prejel šele 11. 4. 2017, torej po poteku roka za dopolnitev ugovora.

3. Toženka meni, da tako dejansko stanje ne ustreza kriterijem iz prvega odstavka 68. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) in prvega odstavka 104. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožnik ni svojih navedb z ničemer izkazal oziroma jih ni podprl z ustreznimi dokazi, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti za skrbno ravnanje v smislu navedene zakonske določbe, tožnik pa poleg tega, da v postavljenem roku ni predložil pooblastila, v tem roku ni plačal niti pristojbine za ugovor. Toženka zato meni, da tožnik ni navedel nobene okoliščine, ki bi opravičevala njegovo zamudo pri dopolnitvi ugovora s pooblastilom in plačilom pristojbine, zato zahteva za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je svojemu zastopniku v postopku ugovora pooblastilo po pošti poslal že 15. 3. 2017, torej več kot 20 dni pred rokom, vendar pa je pošta, ki je bila pravilno naslovljena, pomotoma potovala na Slovaško, od koder je bila vrnjena pošiljatelju, ki jo je nato ponovno poslal v Slovenijo. Naslovniku je bila vročena šele 11. 4. 2017, torej po poteku roka za vložitev. Vsakdo, ki posluje v mednarodnem okolju, ve, da pošta, poslana iz tretje države, naslovljena na naslovnika v Sloveniji, občasno zaide prav Slovaško, na kar pošiljatelj nima nikakršnega vpliva. Tožnik je dolžno skrb izkazal s pravočasnim pošiljanjem pooblastila, opozarja pa še, da že skenirano pooblastilo zadostuje za izpolnitev zahteve po pooblastilu, "marsikje" pa specialno pooblastilo sploh ni potrebno. Tožnikov zastopnik je imel pooblastilo v obliki navodil po elektronski pošti, vendar toženka glede na poziv k dopolnitvi ugovora tega ni upoštevala. Poleg tega ni upoštevala, da bo tožnik zaradi nastale situacije trpel nesorazmerne posledice, saj bo zaradi zamujenega formalnega dejanja izgubil možnost uveljavljanja svoje pravice, in to kljub temu, da je ugovor vložil pravočasno. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in dovoli vrnitev postopka v prejšnje stanje, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po prvem odstavku 68. člena ZIL-1 sme stranka v postopku pred Uradom iz upravičenih razlogov zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, če kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla pravočasno izvršiti obveznosti, ki jih je Urad zahteval v skladu s tem zakonom (…). Po drugem odstavku istega člena se zahteva za vrnitev v prejšnje stanje vloži v 3 mesecih, šteto od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, hkrati z zahtevo pa je treba opraviti zamujeno dejanje in plačati pristojbino.

8. Med strankama ni sporno, da tožnik ni pravočasno izvršil obveznosti v zvezi z dopolnitvijo ugovora, ki mu jih je naložil organ, niti to, da je v zvezi s tem pravočasno vložil zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje ter hkrati z zahtevo opravil zamujeno dejanje in plačal pristojbino. Sporno pa je, ali je v svoji zahtevi ustrezno izkazal skrbno ravnanje, ki so ga zahtevale okoliščine, iz tožbenih navedb pa je mogoče sklepati tudi, da je sporno, ali je obveznost, ki jo je organ naložil tožniku, sploh v skladu z ZIL-1. 9. Toženka je svojo odločitev oprla na okoliščino, da tožnik svojih navedb o okoliščinah, v katerih je prišlo do zamude, ni oprl na noben dokaz oziroma drugače izkazal, zato se do ustrezne skrbnosti njegovega ravnanja sploh ni mogla opredeliti. Pri tem tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa kot iz upravnih spisov izhaja, da je toženka v skladu s tretjim odstavkom 68. člena ZIL-1 tožnika pred izdajo tega sklepa pisno seznanila z razlogi za zavrnitev zahteve in mu omogočila, da se o teh razlogih izreče. Tudi tožnik ne trdi, da se o razlogih za zavrnitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje ne bi mogel izreči, niti po seznanitvi s temi razlogi pa ni svojih navedb oprl na nobene dokaze oziroma jih kako drugače izkazal. Te navedbe so zato tudi po presoji sodišča ostale na ravni golih trditev, sodišče pa pripominja še, da tožnikove trditve že po naravi niso take, da jih ne bi bilo mogoče relativno zlahka dokazati, nenazadnje na način, na katerega je tožnik izvedel, kaj naj bi se z njegovo pošiljko sploh zgodilo (o čemer pa prav tako ne pove ničesar). Sodišče se zato strinja s toženko, da ni imela dejanske podlage za odločanje o ustrezni skrbnosti tožnikovega ravnanja.

10. Toženka se v zvezi s tem sklicuje tudi na prvi odstavek 104. člena ZUP, ki se ga v predmetnem postopku uporablja po prvem odstavku 6. člena ZIL-1. Po tej določbi mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Glede na relativno natančno opredelitev pravil za vrnitev v prejšnje stanje v 68. členu ZIL-1 sodišče sicer meni, da ni izpolnjen pogoj, ki je v prvem odstavku 6. člena ZIL-1 predpisan za subsidiarno rabo določb ZUP, namreč, da ZIL-1 ne bi imel ustreznih določb. Vendar pa to v ničemer ne spreminja prejšnje presoje pravilnosti toženkinega stališča, da gola trditev, ki ni oprta na noben dokaz oziroma ni taka, da je po naravi ne bi bilo mogoče dokazati, ne more zadoščati za sklepanje o skrbnosti toženkinega ravnanja.

11. Poleg tega ima toženka prav, da ugovor ne bi bil ustrezno dopolnjen niti ob predložitvi pooblastila, saj bi moral tožnik poleg tega poravnati tudi pristojbino, česar v roku prav tako ni storil. Pri tem ima tožnik sicer prav, da zgolj s plačilom pristojbine vloga prav tako ne bi bila popolna, vendar to že po naravi stvari ne more pomeniti upravičenega razloga za zamudo roka. Ne gre namreč za okoliščino, ki bi tožniku kakorkoli preprečevala izpolnitev naložene obveznosti, temveč za njegovo presojo, ali je izpolnitev te obveznosti smiselna.

12. Tožnik sicer izrecno ne obrazlaga pomena tožbenih navedb o veljavnosti skeniranega pooblastila oziroma pooblastila v obliki navodil po elektronski pošti, mogoče pa je te tožbene navedbe razumeti v smislu, da mu zamujena obveznost predložitve pooblastila ni bila naložena v skladu z ZIL-1 oziroma podzakonskimi predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Vendar pa ne iz povsem splošnih tožbenih navedb, ne iz izpodbijanega sklepa, in tudi ne iz upravnih spisov, ne izhaja, da bi toženka tožniku naložila predložitev pooblastila v kakršnikoli specifični obliki. Ker tožnik ob tem ne zatrjuje, da bi pred iztekom roka pooblastilo predložil v kakršnikoli obliki, s takimi navedbami ne more uspeti, za drugačno oziroma širšo presojo pa skopa trditvena podlaga v tožbi sodišču ne daje podlage.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanj ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, tožnik sicer meni, da toženka dejanskega stanja ni ustrezno raziskala, vendar ob tem ne v postopku pred toženko, ne v upravnem sporu, ni ponudil nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče dejansko stanje ugotoviti popolneje oziroma drugače. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.