Jedro

Tožeča stranka se utemeljeno pritožuje, da je odločitev o stroških postopka iz drugega odstavka izreka izpodbijanega sklepa neobrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s to odločitvijo navedlo le pravno podlago zanjo.

Ker pa je višje sodišče ugotovilo, da je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti s pomočjo stroškovnika tožene stranke, ki se nahaja v spisu in na katerem je sodišče prve stopnje označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo, je razloge izpodbijanega sklepa dopolnilo samo, saj je to v skladu z načelom ekonomičnosti postopka in v prid pravici tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. S tem je višje sodišče odpravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zato ni ugodilo pritožbenemu predlogu tožeče stranke, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek in tožeči stranki v plačilo naložilo 279,00 EUR stroškov postopka v 15 dneh.

2. Zoper drugi odstavek izreka sklepa – odločitev o stroških postopka, se je iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico za toženo stranko, podrejeno pa izpodbijani sklep spremeni tako, da določi nov znesek stroškov postopka tožene stranke.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. O pritožbi zoper sklep je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da po razveljavitvi sklepa o izvršbi in odstopu zadeve pravdnemu sodišču tožeča stranka tožbe ni dopolnila v postavljenem roku. Po poteku roka za plačilo sodne takse je sodišče prve stopnje obvestila, da tožbo umika. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP.

6. Višje sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka utemeljeno pritožuje, da je odločitev o stroških postopka iz drugega odstavka izreka izpodbijanega sklepa neobrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s to odločitvijo navedlo le pravno podlago zanjo, in sicer prvi odstavek 158. člena ZPP.

7. Izpodbijani sklep je zato v tem delu obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj glede izpodbijane odločitve sploh nima razlogov in torej tudi ne razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo niti, katere priglašene stroške oziroma nagrado je priznalo toženi stranki ter v kakšni višini. Višje sodišče zato verjame tožeči stranki, da le iz izreka ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zneska stroškov, ki ga je dolžna plačati.

8. Ker pa je višje sodišče ugotovilo, da je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti s pomočjo stroškovnika tožene stranke, ki se nahaja v spisu in na katerem je sodišče prve stopnje označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo, je razloge izpodbijanega sklepa dopolnilo samo (to izhaja iz nadaljevanja), saj je to v skladu z načelom ekonomičnosti postopka in v prid pravici tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. S tem je višje sodišče odpravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prim. šesto alinejo 358. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 347. člena ZPP) in zato ni ugodilo pritožbenemu predlogu tožeče stranke, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. Iz stroškovnika tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 9 spisa) izhaja, da je sodišče prve stopnje za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi 6. točke tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT1) toženi stranki priznalo 300 točk oziroma 180,00 EUR, kar je pravilno. Pritožnica ne pojasni konkretno, iz katere številke OT naj bi izhajalo, da se v primeru, da vrednost predmeta v gospodarskih sporih ne presega 3.000,00 EUR, prizna 200 odvetniških točk. Prva postavka tar. št. 18 OT v gospodarskih sporih (za katero se prizna 200 odvetniških točk) namreč sega do 3.000 točk oziroma le do 1.800,00 EUR, medtem ko vrednost spornega predmeta v tej zadevi znaša 2.562,00 EUR oziroma 4.270 točk (ena je vredna 0,60 EUR), zato je pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen. Skupaj z 2% pavšalnim zneskom po tretjem odstavku 11. člena OT (kar je 6 odvetnikih točk) nagrada in stroški tako znašajo 183,60 EUR, z 22% DDV pa 224,00 EUR. Temu je sodišče prve stopnje prištelo še sodno takso, ki jo je tožena stranka plačala za ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 55,00 EUR, skupaj torej 279,00 EUR.

10. Drugih pritožbenih razlogov tožeča stranka ni navedla. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, skupaj s to obrazložitvijo pa tudi zakonita. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Uradni list RS 2-24/2015 z dne 9. 1. 2015.