Jedro

Kadar bi bil prosilec v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, tam zaradi predvidljivih življenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, druga država članica njegove prošnje za priznanje statusa begunca ne sme zavreči kot nedopustne na podlagi člena 33(2)(a) Direktive o postopkih.

Tožena stranka je v ponovnem postopku ravnala v skladu z napotki iz navedene sodbe I U 1650/2024 in (1) presojala tožnikove individualne okoliščine, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav, (2) se opredelila do predloženih informacij v upravnem postopku, (3) pridobila tri odgovore bolgarskih oblasti glede tožnikovega položaja ter (4) proučila nove informacije o stanju v Bolgariji in z njimi seznanila tožnika. Dokazna ocena tožene stranke, da tožnik ni izkazal obstoja upoštevnega posebej visokega praga resnosti, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve uvodoma izhaja, da tožnik 15. 7. 2024 ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ni izkazal svoje istovetnosti. Po preverjanju v centralni evidenci Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je bila tožniku 10. 5. 2021 že priznana mednarodna zaščita v Republiki Bolgariji, kar so potrdili tudi pristojni organi Bolgarije z dopisom z dne 25. 7. 2024.

3.Tožena stranka je tožnika na drugem osebnem razgovoru (29. 8. 2024) seznanila z ugotovitvijo, da ima v Bolgariji priznano subsidiarno zaščito. V zvezi s tem je iz tožnikovih izjav razvidno, da so imeli zaposleni v Bolgariji do njega slab odnos. Uradne osebe so bile arogantne in mu niso dovolile delati, zato je bil v slabem finančnem položaju in mu je moral pomagati brat, ki je v Sloveniji. Tožnik je prišel v Bolgarijo mladoleten in mu niso dovolili prostega gibanja izven kampa. Zunaj kampa je lahko bil med osmo uro zjutraj in 20. uro zvečer. Lahko se je učil bolgarskega jezika, vendar na tečaju ni bilo učiteljev. Na vprašanje, kaj pomeni aroganten odnos uradnih oseb, je tožnik odgovoril, da je to slab odnos in da je v Sloveniji drugače, saj so tukaj vsi prijazni in z njim ravnajo lepo. Od Bolgarije je prejel nek dokument, ki ga je izgubil na poti v Slovenijo, vendar se spomni, da je bil njegova veljavnost tri leta. Ko je bil mladoleten, je v Bolgariji prosil za združitev z družino, vendar mu tega niso dovolili zaradi vojne v Siriji in ker Bolgarija v Idlibu nima konzulata. Prejel je dovoljenje za prebivanje in potni list, ki ju je ob prihodu v Slovenijo zavrgel, ker ne želi biti vrnjen v Bolgarijo, saj se tam ni dobro počutil. V Bolgariji ne bi mogel živeti, saj tam nima nikogar, v Sloveniji pa ima brata, ki mu pomaga. V Bolgariji so ga po priznanju statusa subsidiarne zaščite vrgli na ulico in mu niso pomagali pri integraciji v družbo. Odpeljali so ga v mesto Vidin, kjer mu niso ponudili ničesar. Pri preživetju so mu pomagali prijatelji iz Sirije.

4.Tožnikov pooblaščenec je ob sklicevanju na informacije navedel, da je Bolgarija leta 2020 sprejela zakon, v skladu s katerim je osebam odvzeta mednarodna zaščita, če dokumentov ne podaljšajo v 30 dneh od preteka. Subsidiarna zaščita se v Bolgariji podeli za nedoločen čas, vendar pa se osebni dokumenti osebam s subsidiarno zaščito izdajo z veljavnostjo treh let. Ker iz Eurodac izpiska izhaja, da je bila tožniku priznana subsidiarna zaščito 10. 5. 2021 in je navedeni triletni rok že potekel, je po pooblaščenčevem mnenju možno, da tožnik v Bolgariji nima več mednarodne zaščite.

5.Tožnik je 29. 8. 2024 predložil informacije o stanju v Bolgariji, iz katerih je razvidno, da Bolgarija po več mednarodnih virih tudi v letih 2023 in 2024 prosilcem za mednarodno zaščito in osebam s priznano mednarodno zaščito ne zagotavlja minimalnih pogojev za dostojno življenje. Že deset let v državi ni delujočih integracijskih programov, razen ene občine, ki je v letu 2023 sklenila le nekaj integracijskih pogodb, država ne nudi nobene sistemske podpore pri nastanitvi, zaposlitvi, učenju jezika, socialni vključitvi ali dostopu do zdravstvenih in socialnih storitev. Zato so upravičenci do zaščite pogosto potisnjeni v revščino, socialno izključenost in negotovost, kar neposredno omejuje njihovo zmožnost preživetja. Več mednarodnih organov ugotavlja, da imajo prosilci in prejemniki zaščite v Bolgariji resne težave pri dostopu do osnovnih pravic. Begunci pogosto ne morejo odpreti bančnih računov, kar jim preprečuje zakonito zaposlitev in prejemanje nadomestil, zdravstvene ustanove pa jim zagotavljajo pomanjkljive informacije o njihovih pravicah. Odbor Združenih narodov za odpravo rasne diskriminacije opozarja na vztrajno pomanjkanje dostopa do izobraževanja, zdravstvene oskrbe, nastanitve, psihološke podpore in socialnih storitev, kar velja zlasti za ranljive osebe. Poročila navajajo razširjenost ksenofobije, rasno diskriminacijo in nasilje nad migranti, prosilci za mednarodno zaščito, begunci ter manjšinskimi skupnostmi, pri čemer organi pregona pogosto uporabljajo prekomerno silo, medtem ko so primeri zlorab redko učinkovito preiskani in sankcionirani. Razmere na mejah ter v sprejemnih centrih dodatno kažejo na sistemske kršitve temeljnih pravic. Poročila dokumentirajo sistematične "push-backe", omejevanje dostopa do azilnih postopkov, puščanje oseb in otrok v težkih razmerah brez hrane, vode ali zavetja, ter nezadostno identifikacijo ranljivih oseb. Centri so pogosto prenatrpani, z neustreznimi higienskimi in zdravstvenimi pogoji, otroci brez spremstva so nameščeni v mešane spalnice brez ustrezne zaščite ali dostopa do izobraževanja in rehabilitacijskih aktivnosti. Zakonodaja od leta 2020 dalje uvaja možnost prenehanja statusa zaščite, če oseba v 30 dneh ne obnovi osebnega dokumenta. Gre za ureditev, ki je v nasprotju s Konvencijo o beguncih in je v zadnjih letih povzročila prenehanje zaščite več tisoč osebam. Evropska sodišča so zato začela ustavljati predaje v Bolgarijo, saj obstaja resna nevarnost, da bi osebe ob vrnitvi izgubile status, ostale brez zaščite in bile izpostavljene tveganju vračanja v izvorno državo. V praksi so močno ovirani postopki združevanja družin, saj bolgarski konzularni uradi pogosto ne izdajajo dokumentov ali prosilcem ne omogočijo oddaje vlog. Omenjene ugotovitve so skladne z ocenami o slabem stanju pravne države, razširjeni korupciji, pomanjkanju neodvisnosti sodstva in težavah pri preiskovanju kaznivega ravnanja uradnikov, kar dodatno zmanjšuje možnosti učinkovitega varstva pravic. Na podlagi navedenih informacij mednarodni in evropski organi ocenjujejo, da Bolgarija trenutno ne zagotavlja pogojev, ki bi prosilcem za mednarodno zaščito ali osebam z priznano mednarodno zaščito omogočali varno, dostojno in stabilno življenje, ampak jih izpostavlja visoki stopnji negotovosti, tveganju nehumanega ravnanja in možnosti izgube zaščite.

6.Tožena stranka je tožnikovo prošnjo ob sklicevanju na isto pravno podlago zavrgla že s sklepom z dne 16. 9. 2024, ki ga je Upravno sodišče odpravilo s sodbo I U 1650/2024-11 z dne 8. 10. 2024 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

7.Ob upoštevanju stališč Upravnega sodišča je tožena stranka v zvezi s tožnikovim statusom 11. 11. 2024 poslala dopis pristojnemu organu Republike Bolgarije. Iz odgovora z dne 20. 11. 2024 izhaja, (1) da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji vložil 21. 1. 2021, (2) da mu je bila subsidiarna zaščita priznana 10. 5. 2021, (3) da ni bil izgnan z območja te države, (4) da je zanj pristojna bolgarska Generalna uprava za mejno policijo, Ministrstvo za notranje zadeve in (5) da subsidiarna zaščita v Republiki Bolgariji ni časovno omejena ("nima določenega datuma poteka").

8.Iz dne 19. 9. 2025 prejetega odgovora Republike Bolgarije izhajajo enaki podatki glede veljavnosti subsidiarne zaščite kot v prejšnjem odgovoru. Iz zadnjega dopisa bolgarskih migracijskih organov z dne 24. 9. 2025 pa je še razvidno, da tožniku status mednarodne zaščite ni bil preklican in mu ni prenehal ter da veljavnost priznane zaščite ni časovno omejena.

9.Tožena stranka je s tožnikom 22. 10. 2025 opravila tretji osebni razgovor, na katerem ga je seznanila z vsebino navedenih odgovorov in ugotovitvijo, da ima v Bolgariji za nedoločen čas priznano subsidiarno zaščito. Iz tožnikovih izjav je v bistvenem razvidno, da je bil ob prihodu v Bolgarijo leta 2021 mladoleten. Najprej je bival v zaprtem kampu Busmantsi, nato pa v kampu odprtega tipa v Sofiji, kjer je bil zdravstveno pregledan in mu je bil 10. 5. 2021 priznan status subsidiarne zaščite. Po tem je bil nastanjen v kamp Vidin, kjer je bival štiri mesece, nato še mesec dni pri prijateljih v Sofiji, preden je zapustil državo. V Bolgariji so ga delno finančno podpirali sorodniki, denar je prejemal fizično. Omenil je omejitve pri prostem gibanju v kampih in težave pri dostopu do šolanja in tečajev jezika. Po pridobitvi statusa je imel omejeno podporo, socialni delavci so bili prisotni pri vsakem odhodu iz kampa, po polnoletnosti pa je postal neodvisen. V Bolgariji ni mogel urediti združitve družine, ker v Siriji ni bolgarskega konzulata. Pogoji v kampih so pogosto težki, socialna in finančna podpora je omejena, mnogi prosilci so po pridobitvi statusa zapustili državo. Tožnik je potrdil, da je njegov status subsidiarne zaščite v Bolgariji še vedno veljaven, čeprav ni podaljšal dokumentov, in da je po prihodu z Malte in Bolgarije prišel v Slovenijo 14. 7. 2024 zaradi brata.

10.V razgovoru so bila tožniku predstavljena nekatera poročila o stanju v Bolgariji1. Iz spletne strani IOM Bolgarija je razvidno, da je organizacija v letih 2019-2020 v sprejemnih centrih Voenna Rampa in Ovča Kupel v Sofiji vzpostavila dve varnostni coni za mladoletnike brez spremstva, ki iščejo mednarodno zaščito. Njun namen je zagotoviti varno okolje ter socialno, pravno, psihološko in zdravstveno podporo, tolmačenje ter izobraževalne in kulturne aktivnosti. Projekt naj bi obenem krepil zmogljivosti bolgarskih azilnih in migracijskih organov, financiran pa je bil iz Norveškega finančnega mehanizma 2014-2021. Te ugotovitve po tožnikovi izjavi ne odražajo resničnega stanja.

11.Iz Poročila AIDA za Bolgarijo (2020 Update) izhaja, da je ta država pred letom 2021 spremenila zakon o azilu in beguncih, da bi zagotovila pravno zastopanje mladoletnikov brez spremstva v azilnem postopku. Zdaj jih zastopa registriran in z vidika največje otrokove koristi usposobljen odvetnik pri Nacionalnem uradu za pravno pomoč. Spremembe so odgovor na pretekle postopkovne nepravilnosti in vključujejo podporo pri prehodu mladoletnikov v odraslost (dostop do trga dela, status, združitev družine). Glede tega je tožnik izjavil, da je imel odvetnika v postopku pridobitve statusa, nato pa ga ni več srečal.

12.Tožniku je bila predstavljena tudi spletna stran Bulgarian Council on Refugees and Migrants (BCRM), ki je objavljena na spletni strani refugee.bg kot del informacij, ki jih BCRM pripravlja za osebe z mednarodno zaščito v Bolgariji. Iz navedene spletne strani izhaja, da Bolgarija v Siriji, vključno z regijo Idlib, nima svojega konzulata ali veleposlaništva. Zato družinski člani mladoletnika brez spremstva, ki je pridobil mednarodno zaščito v Bolgariji, ne morejo osebno oddati prošnje za združitev družine. Za dovoljenje morajo potovati v drugo državo z bolgarsko diplomatsko misijo (npr. Turčija ali Libanon), kar povzroča velike logistične m finančne težave ter pogosto onemogoča postopek v praksi. Tožnik je izjavil, da ga je o tem obvestil njegov odvetnik po pridobitvi statusa in da sam ni formalno zaprosil za združitev družine.

13.Tožena stranka je tožniku predstavila tudi 24. 9. 2025 prejet dopis bolgarskega urada, ki potrjuje, da tožnikov status subsidiarne zaščite ni bil preklican ali prenehal in da mu je bila zaščita dodeljena za nedoločen čas. Glede tega je tožnik izjavil, da nima komentarja.

14.Tožniku je bilo prikazano tudi poročilo AIDA za leto 2024, iz katerega je razvidno, da v Bolgariji v letih 2023 in 2024 ni bilo primerov prenehanja statusa mednarodne zaščite zaradi opustitve obnovitve bolgarskih identifikacijskih dokumentov, in da je Okrožno sodišče v Haagu s sodbo z dne 13. 6. 2024 presodilo, da je dopustna vrnitev upravičencev v Bolgarijo, ker imajo tam že priznan status. Iz omenjene sodbe izhaja, da je sirski državljan s priznano mednarodno zaščito v Bolgariji, zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Nizozemskem. Nizozemski organi so njegovo prošnjo razglasili za nedopustno, saj že uživa zaščito v Bolgariji. Tožnik je najprej odgovoril, da nima komentarja, nato pa dodal, da so mu prijatelji sporočili, da še vedno odvzemajo zaščito in deportirajo ljudi v Sirijo, vendar sam v to ni prepričan.

15.Iz nadaljnjih tožnikovih izjav je razvidno, da ni osvojil bolgarskega jezika, saj tečaj, na katerega se je vpisal, zaradi pomanjkanja učiteljev ni potekal. Šolanje in pomoč pri zaposlitvi mu nista bila na voljo, saj ni znal jezika, zavod za zaposlovanje ni imel prostih delovnih mest, nevladne organizacije pa mu niso mogle pomagati. Preživel je z dvajsetimi evri za hrano in dodatno pomočjo sorodnikov, ki jim še ni vrnil dela dolga. Izrazil je skrb glede vrnitve v Bolgarijo, predvsem zaradi pomanjkanja nastanitve in splošne negotovosti.

Tožnikovi pooblaščenci so 2. 11. 2025 predložili komentar na informacije, s katerimi je bil prosilec soočen na tretjem osebnem razgovoru, in dodatne informacije o stanju v Bolgariji. Iz komentarja izhaja, da Bolgarija praktično nima vzpostavljenega celovitega sistema integracije beguncev. Od leta 2013 je država izvajala politiko "ničelne integracije", pri čemer je bil prvi nacionalni program za integracijo ustavljen že konec leta 2013, od takrat pa upravičenci do mednarodne zaščite niso imeli sistemske podpore pri vključevanju. Zato je njihov dostop do socialnih, ekonomskih in zdravstvenih pravic močno omejen, kar povečuje tveganje za brezdomstvo in socialno izključenost. Pravna ureditev je sicer obstajala, vendar se ni izvajala in je bila omejena na prostovoljno sodelovanje občin, ki pa ga praktično ni bilo. Nekaj podpore je nudila civilna družba, lokalne iniciative in programi Evropske unije, vendar gre za posamezne in zelo omejene primere. Resen problem so osebni dokumenti in registracija prebivalstva. Upravičenci do mednarodne zaščite ne morejo pridobiti osebnih dokumentov, dokler niso registrirani v civilni nacionalni zbirki, za kar je potreben naslov stalnega prebivališča. Praksa, da prosilci za mednarodno zaščito ne smejo navesti naslova sprejemnega centra kot stalnega prebivališča, otežuje dostop do stanovanj in socialne pomoči. Šele nedavna sprememba zakonodaje decembra 2024 je deloma olajšala registracijo za nove upravičence. Dostop do socialne pomoči je teoretično zagotovljen, a v praksi zelo otežen. Upravičenci se pogosto soočajo z dolgimi in zapletenimi postopki, ki zahtevajo podporo tolmača ali socialnega posredovanja, kar ni sistemsko urejeno. Pogoji prebivališča in registracije ter omejena razpoložljivost financ in storitev dodatno otežujejo uresničevanje socialnih pravic, vključno z nastanitvijo in dostopom do programov zaposlovanja ali jezikovnega izobraževanja. Kljub formalni zakonodaji in nekaterim lokalnim ali evropskim projektom, Bolgarija ostaja država z zelo omejenimi sistemskimi mehanizmi za integracijo beguncev, kar povzroča številne pravne in praktične ovire ter povečuje ranljivost teh oseb.

Iz nadaljnjega komentarja je razvidno, da se osebe z mednarodno zaščito v Bolgariji soočajo s številnimi praktičnimi ovirami pri vključevanju v družbo. Dostop do zasebnega stanovanjskega trga je omejen, saj morajo imeti registriran naslov, ki je pogoj za najem ali nakup stanovanja, vendar je težko najti najemodajalce, ki bi sprejeli take osebe. Socialna stanovanja so praviloma dostopna le dolgotrajnim prebivalcem, v nekaterih primerih (v Sofiji, Plovdivu in Varni) mora imeti vsaj en član gospodinjstva bolgarsko državljanstvo. Zaradi pomanjkanja nacionalnega programa vključevanja je sodelovanje občin pri zagotavljanju nastanitve in zaposlitve za begunce praktično neuspešno. Dostop do trga dela je formalno zagotovljen, vendar brez registriranega naslova begunci ne morejo prijaviti statusa iskalca zaposlitve, kar omejuje možnost pridobitve dela in socialnih prejemkov. Brez osebnega dokumenta je onemogočen dostop do bančnih računov, socialne zaščite in osnovnih storitev. Upravno in pravno okolje je za prosilce za mednarodno zaščito in mladoletnike brez spremstva do maja 2021 nudilo omejeno podporo, pravno zastopanje je bilo neustrezno, sprejemni centri pa pogosto neprimerni in prenatrpani. Kljub izboljšavam po letu 2021 ostajajo kapacitete za varno namestitev otrok brez spremstva omejene, socialna podpora je velikokrat odvisna od tolmačev in posrednikov, življenjski pogoji pa pogosto neustrezni, z omejenim dostopom do zdravstva, ustrezne prehrane in izobraževanja. Na splošno pravni in administrativni pogoji za vključevanje priznanih beguncev, prosilcev za mednarodno zaščito in otrok brez spremstva v Bolgariji še vedno povzročajo visoko tveganje socialne izključenosti, brezdomstva in izkoriščanja, kar vpliva na njihov dostop do osnovnih pravic in storitev.

Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da je bila tožniku v Bolgariji priznana subsidiarna zaščita in da je prejel dokumente z veljavnostjo treh let, ki jih je izgubil na poti v Slovenijo. Po priznanju subsidiarne zaščite naj bi tožnika premestili v mesto Vidin, kjer naj ne bi prejel nobene pomoči pri integraciji, zato je preživel s pomočjo sorodnikov. Poudaril je, da se v Bolgariji ni počutil dobro in da v Sloveniji, kjer je bistveno bolj spoštljivo obravnavan, živi njegov brat, ki mu pomaga.

Tožena stranka poudarja, da je v ponovnem postopku v zvezi s tožnikovim statusom v Bolgariji večkrat stopila v stik s tamkajšnjimi pristojnimi organi, ki so v odgovorih z dne 20. 11. 2024, 19. 9. 2025 in 24. 9. 2025 potrdili, (1) da je Bolgarija tožniku 10. 5. 2021 priznala subsidiarno zaščito na podlagi prošnje z dne 21. 1. 2021 in (2) da tožnikov status subsidiarne zaščite ni bil nikoli preklican in mu ni prenehal, saj zaščita v Bolgariji nima "datuma poteka". Zato ima tožnik po presoji tožene stranke v Bolgariji še vedno veljavno subsidiarno zaščito.

V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje glede tožnikovih navedb v zvezi z bivanjem v Bolgariji.

Tožena stranka ni verjela tožnikovim navedbam, da kot mladoletnik brez spremstva ni smel prosto zapuščati kampa, saj je obenem navajal tudi, da je kamp zapuščal v prisotnosti socialnih delavcev, ki so ga spremljali povsod, kar je bilo omejeno na čas med 8.00 in 20.00. Ta ukrep bolgarskih oblasti je po mnenju tožene stranke treba razumeti kot skrb za mladoletne osebe, ki v Bolgariji niso imele spremstva odraslega sorodnika ali drugega skrbnika.

Glede zatrjevanih težav v zvezi z integracijo ter dostopom do trga dela in tečaja jezika, se tožena stranka sklicuje na poročilo Bolgarskega helsinškega odbora z dne 27. 3. 2025, da je dostop do trga dela v Republiki Bolgariji samodejen in brezpogojen, v tem pogledu ni razlike med begunci in upravičenci do subsidiarne zaščite. Dostop do trga dela ni omejen na določene sektorje in ni pogojen z dodatnimi preizkusi. Upravičenci do mednarodne zaščite se soočajo z običajnimi ovirami v zvezi s pomanjkljivim znanjem jezika in s tem povezanim pomanjkanjem ustrezne državne podpore za poklicno usposabljanje. V izvorni državi pridobljene poklicne kvalifikacije na splošno niso priznane. Leta 2024 je bilo v Bolgariji izdanih 1074 potrdil za prost dostop do trga dela prosilcem za mednarodno zaščito, ki so se želeli preživljati med obravnavo svojih prošenj za mednarodno zaščito. Od teh so bili prek programov zaposlovanja zaposleni le 3 prosilci za mednarodno zaščito in 10 oseb s priznano mednarodno zaščite, ostali pa so delo našli samostojno in na lastno pobudo. Hkrati je bilo prek programov zaposlovanja zaposlenih skupno 272 oseb z začasno zaščito. Osebe s priznano subsidiarno zaščito lahko zakonito delajo, prijaviti se morajo pri Zavodu za zaposlovanje in skleniti zaposlitveno pogodbo, imajo dostop do javnih storitev, registracije za zdravstveno varstvo in nekaterih socialnih prejemkov ali stanovanjskih ukrepov, vendar je dostop do socialnih transferjev (višina in pogoji) odvisen od konkretne vrste pomoči in posameznih upravnih pravil.

Pravico do dela imajo mladoletni upravičenci, vendar je minimalna starost za zaposlovanje v Bolgariji 16 let. Izjeme so možne (petnajstletniki lahko opravljajo lažja dela), delo mladoletnikov je strogo urejeno (prepoved nevarnih in napornih del, krajši delovni čas, potreben zdravniški izvid in pooblastila ter včasih dovoljenje inšpektorata za delo). Navedeno pomeni, da mladoletna oseba s subsidiarno zaščito lahko dela, če izpolnjuje starostne in druge zahteve po bolgarskem pravu.

Osebi s subsidiarno zaščito se izda osebni dokument, običajno z veljavnostjo treh let, s čimer pridobi določene pravice, podobne kot v zvezi z dovoljenjem za bivanje.

Sprememba zakona o civilni registraciji v Bolgariji omogoča, da osebam s priznanim statusom begunca ali subsidiarno zaščito, ob prvi registraciji v nacionalni registracijski bazi ni treba navesti stalnega naslova, ampak lahko pridobijo uradni "servisni naslov", ki ga dodeli občina, kjer imajo običajno prebivališče. Ta naslov omogoča registracijo, pridobitev identifikacijske številke EGN in osebnih dokumentov, s čimer dostop do osnovnih pravic (stanovanje, socialna pomoč, zdravstvena zaščita in zaposlitev) ni več onemogočen. Servisne naslove morajo občine dodeliti do 8. 10. 2025.

Iz Poročila AIDA je razvidno, da sprememba ne pomeni vzpostavitve celovitega integracijskega programa za upravičence do mednarodne zaščite, saj sistemske podpore za vključevanje ostajajo omejene ali neobstoječe. Implementacija je odvisna od občin, kar pomeni, da se lahko izvajanje po državi razlikuje. Kljub uvedbi servisnega naslova ostajajo praktične ovire, kot so težave pri najemu stanovanja, pridobivanju socialne pomoči, tolmačenju in socialnem posredovanju.

Dodatne informacije o implementaciji so navedene tudi v poročilu Varuha človekovih pravic Bolgarije za leto 2024 (omenja ga Bulgarian Helsinki Committee (BHC) v svojem poročilu Human Rights in Bulgaria in 2024), ki potrjuje objavo spremembe 8. 10. 2024 z začetkom veljavnosti 10. 12. 2024, vendar opozarja, da v praksi še vedno obstajajo težave, saj morajo upravičenci zapustiti centre in v 14 dneh navesti naslov v občini, kar je pogosto zahtevno zaradi pomanjkanja najemnih pogodb ali lastnega naslova. Poročilo izpostavlja tudi pojav neavtorizirane "prodaje naslovov", kar kaže na sistemske pomanjkljivosti pri implementaciji.

Lokalni projekti, kot sta Pot do socialne vključenosti v Sofiji (julij-november 2025) in Sofijska razvojna zveza - Podpora razvoju okvira integracijske politike, so pokazali, da se določba aktivno uvaja vsaj na pilotni ravni, z razvojem informacijskih gradiv, sestankov z begunci in povezovanjem z delodajalci. Kljub temu še vedno ni javno dostopnih podatkov o številu dodeljenih servisnih naslovov ali uspešnosti registracije po vsej Bolgariji. Sprememba zakona je bila sicer uradno sprejeta in je začela veljati decembra 2024, implementacija je v teku, vendar so praktične ovire in sistemske pomanjkljivosti še vedno prisotne, zato so lokalni podporni ukrepi ključni za učinkovito uveljavitev pravice do registracije za osebe z mednarodno zaščito.

Tožena stranka ugotavlja, da se je v zadnjih dveh letih v Bolgariji kljub odsotnosti državnega integracijskega programa vzpostavilo več lokalnih praks, ki ponujajo konkretno podporo beguncem s priznanim statusom. Najpomembnejši napredek je dosežen v občini Sofija, kjer občinska razvojna agencija Sofia Development Association vodi urad za informacije in storitve za državljane tretjih držav. Deluje kot središče, kjer lahko begunci po pridobitvi statusa dostopajo do pravne pomoči, svetovanja o zaposlitvi, tečajev bolgarščine in pomoči pri iskanju stanovanja. V okviru projekta je občina razvila lokalni okvir za vključevanje beguncev, ki omogoča koordinacijo med občinskimi službami, organizacijami civilne družbe in UNHCR. Model, ki je v Sofiji že dobro uveljavljen, se vse pogosteje omenja kot vzorčni primer za druge občine.

Iz poročila Bolgarskega helsinškega Komiteja za Bolgarijo za leto 2024 je razvidno, da je pomemben napredek tudi izvajanje spremembe zakona o registraciji prebivalstva, sprejete konec leta 2024. Zakon omogoča, da se osebe, ki so pridobile status begunca ali subsidiarne zaščite, lahko prijavijo na uradni naslov za vročanje, če nimajo stalnega prebivališča, kar je v sodelovanju z občinami v Sofiji prva začela izvajati organizacija Foundation for Access to Rights (FAR). Projekt "Access Address” je pomagal številnim beguncem pri prvem vpisu v register prebivalstva in pridobitvi osebnih dokumentov, kar je predpogoj za uveljavljanje socialnih in delovnih pravic. To je pomemben korak, saj so bile prav težave pri prijavi stalnega naslova ena največjih ovir pri vključevanju beguncev v bolgarski pravni in socialni sistem.

Zelo pomembno vlogo ima tudi Caritas Sofia, ki že več let izvaja program jezikovnega in poklicnega usposabljanja za begunce. Program vključuje tečaje bolgarščine, poklicna izobraževanja, delavnice življenjskih veščin in socialno mediacijo, ki pomaga pri navezovanju stikov z delodajalci in iskanju nastanitve. V teh programih je sodelovalo več sto beguncev, mnogi med njimi so se po zaključku usposabljanja zaposlili ali trajno naselili v državi. Caritas Sofia je članica mreže Compass Network of Protection and Inclusion Centres, ki jo skupaj vodita UNHCR in IOM. Mreža deluje v šestih bolgarskih mestih in zagotavlja celovite storitve za begunce, vključno s pravno podporo, psihološko pomočjo, svetovanjem pri zaposlitvi in vključevanjem otrok v izobraževalni sistem.

Po presoji tožene stranke Bolgarija v zadnjih letih izvaja več ukrepov za podporo integraciji beguncev. Sredi leta 2024 je UNHCR vzpostavil mrežo Compass Network of Protection and Inclusion Centres, preko katere je bilo vključenih več tisoč beguncev. Ti centri nudijo jezikovne tečaje, psihosocialno podporo, svetovanje ter pomoč pri vključevanju v lokalno skupnost in trg dela. Oktobra 2024 je bila spremenjena zakonodaja o civilni registraciji, kar omogoča osebam brez stalnega naslova prijavo uradnega naslova za vročanje, s čimer lahko pridobijo identifikacijsko številko in osebni dokument. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) poroča, da so v letu 2025 vidni znaki sistematične podpore vključevanju, kot so olajšano pridobivanje dovoljenj za delo in digitalizacija postopkov. Prosilcem za mednarodno zaščito so na voljo različni programi podpore, kot so nastanitev, dostop do zdravstvenega varstva, jezikovni tečaji in vključitev na trg dela. Posebni ukrepi veljajo za ranljive skupine (mladoletniki brez spremstva, hudo bolni, žrtve nasilja), medtem ko so delovno sposobni odrasli prosilci odgovorni za lastno oskrbo in lahko prostovoljno izkoristijo splošne programe podpore.

Bolgarija in Slovenija imata podobne prakse. Samostojni odrasli prosilci niso odvisni od stalne državne podpore, ranljive skupine pa dobijo dodatno zaščito in pomoč. Sistem vzpostavlja ravnovesje med osebno odgovornostjo in podporo tistim, ki jo nujno potrebujejo. Glede na navedeno bi tožnik v Bolgariji zagotovo prejemal pomoč pri različnih integracijskih ukrepih in pri zaposlovanju ali učenju jezika, kar je odvisno tudi od osebne angažiranosti posameznika. Tožnik je zapustil Bolgarijo približno pet mesecev po pridobitvi statusa, zato je prezgoden zaključek o neuspešni integraciji in s tem povezani krivdi bolgarskih pristojnih organov. Gre namreč za precej kratko obdobje, ko še marsikateremu državljanu posamezne države članice ne uspe dobiti službe, poleg tega ni jasno, ali je tožnik aktivno iskal službo in ali se je želel udeleževati tečajev jezika, pa mu je bilo to onemogočeno. Tožnik je priznal, da je imel kot mladoletnik zakonitega zastopnika, tolmača, dostop do osnovnih storitev v kampih, vključno z nastanitvijo, hrano, osnovno socialno podporo ter prejemkom 20 evrov na teden in začasne bolgarske potovalne dokumente. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da je imel tožnik v kratkem obdobju, ki ga je preživel v Bolgariji po pridobitvi statusa, na voljo dovolj podpore pri integraciji, zato ne držijo njegove navedbe, da v tej državi ni vzpostavljenega s tem povezanega državnega programa. Tožena stranka poudarja, da je tožnik polnoletna, delovno sposobna oseba, ki lahko sama skrbi za svoje osnovne življenjske potrebe, bivanje, prehrano in dostop do zdravstvene oskrbe. Poleg tega ima možnost pridobitve zaposlitve in podporo družine, kar prav tako zmanjšuje njegovo odvisnost od državne pomoči. Vsak integracijski program v posamezni državi članici je časovno omejen, po tem času pa se od begunca ali osebe s subsidiarno zaščito pričakuje aktivno sodelovanje in angažiranje pri urejanju svojega življenja (zaposlitev, nastanitev ipd.).

Poleg tega je pomembno, da je tožnik v zelo kratkem času po pridobitvi statusa subsidiarne zaščite zapustil Republiko Bolgarijo, kar nakazuje na njegovo sposobnost, da lahko samostojno organizira svoje življenje in se odloči za mobilnost znotraj Evropske unije. Tožena stranka dodaja, da opozarjanje na arogantno vedenje uradnikov ne pomeni kršitve človekovih pravic in ne ovira tožnikove zmožnosti za življenje v Bolgariji. Da je tožnik za to sposoben, navsezadnje dokazuje tudi dejstvo, da se je po bivanju in delu na Malti za en mesec vrnil v Bolgarijo in si uredil nastanitev (pri prijateljih).

Tožena stranka ni sledila tožnikovim navedbam glede slabe prakse Bolgarije, ker tam kot mladoletnik ni imel možnosti do združitve z družino, saj je celo na tretjem osebnem razgovoru izjavil, da ni uradno zaprosil za združevanje družine. Postopek združitve družine se v vseh državah članicah Evropske unije začne na zahtevo osebe s statusom begunca ali subsidiarne zaščite, pri čemer za izdajo odločbe o združitvi z družino ni pogoj, da mora biti družina v državi, kjer ima zadevna država članica konzulat ali ambasado. Vzorčen primer je Slovenija, ki nima ambasade ali konzulata v številnih državah po svetu (tudi v Siriji), pa se postopki združevanja iz teh držav vseeno izvajajo. Možne so določene težave pri transferju družinskih članov, če prebivajo v težje dostopnih državah, vendar so rešljive s pomočjo mednarodnih organizacij (UNHCR, IOM). To glede postopkov združevanja družine potrjujejo tudi proučene informacije, iz katerih izhaja, da v Bolgariji upravičenci do subsidiarne zaščite lahko zaprosijo za združevanje družine. Zakonodaja in praksa glede pravice do združitve družine ne razlikujeta bistveno med osebami s statusom begunca in osebami s priznano subsidiarno zaščito.

Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati osebnih okoliščin, zaradi katerih v njegovem primeru ne bi smel biti uporabljen koncept nedopustne prošnje v smislu prve alineje 51. člena ZMZ-1. Tožnik ima v Republiki Bolgariji priznan status subsidiarne zaščite od 10. 5. 2021, kar mu zagotavlja zaščito pred vrnitvijo v izvorno državo in dostop do vseh pravic, ki iz tega statusa izhajajo. Dejstvo, da mu je dokument v zvezi z veljavnim dovoljenjem že potekel in da tožnik ni podaljšal veljavnosti tega dokumenta, ne pomeni, da v Bolgariji ni več upravičen do subsidiarne zaščite, saj so bolgarski migracijski organi potrdili, da mu subsidiarna zaščita ni bila preklicana in mu ni prenehala.

Tožbene navedbe

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Uvodoma tožnik ponavlja na svoje izjave, ki jih je podal na osebnih razgovorih, opravljenih 29. 8. 2024 in 22. 10. 2025. Nato se sklicuje na v upravnem postopku predložene informacije o Bolgariji, iz katerih je razvidno, da je v tej državi politika "ničelne integracije" ter omejen dostop do socialnih, delavskih in zdravstvenih pravic. S tega vidika opozarja, da je bila v Bolgariji leta 2020 s spremembo zakona uvedena dodatna klavzula, ki omogoča prenehanje ali preklic mednarodne zaščite, če imetniki statusa v 30-dnevnem obdobju ne obnovijo pretečenih bolgarskih osebnih dokumentov ali jih zamenjajo, če so izgubljeni, ukradeni ali uničeni. Navedeno je v nasprotju s Konvencijo o beguncih iz leta 1951, saj taka ureditev uvaja dodaten razlog za prenehanje statusa. Zato so nacionalna sodišča v nekaterih evropskih državah ustavila transferje upravičencev do zaščite v Bolgarijo.

Tudi Odbor Združenih narodov za odpravo rasne diskriminacije je v letu 2023 izrazil zaskrbljenost (1) zaradi odsotnosti celovitega integracijskega programa ter težav pri dostopu migrantov, beguncev in oseb z mednarodno zaščito do osnovnih storitev, kot so izobraževanje, zaposlitev, nastanitev, socialna pomoč in zdravstveno varstvo, ter (2) zaradi poročil o ksenofobiji, diskriminaciji in prekomerni uporabi sile organov kazenskega pregona.

Tožnik se sklicuje na v upravnem postopku prav tako predloženo poročilo Ministrstva za zunanje zadeve ZDA (USDOS) za leto 2023 z dne 23. 4. 2024, iz katerega izhaja, da banke beguncem pogosto zavračajo odprtje bančnih računov, kar jim otežuje dostop do zakonite zaposlitve in denarnih nadomestil. Poleg tega opozarja, da so begunci v Bolgariji pogosto prejeli pomanjkljive informacije glede svojih pravic pri dostopu do zdravstvenih storitev.

Iz že predloženega poročila Bolgarskega helsinškega odbora za leto 2024 izhaja, da je Bolgarija od leta 2013 do leta 2024 izvajala politiko ničelnega vključevanja. Po prizadevanjih UNHCR, Sveta za begunce in Rdečega križa so okrožja Vitosha in Oborishte (v občina Sofija) v letih 2021 in 2022 zagotavljala podporo pri vključevanju, ki naj bi vključevala stroške najemnine in pristojbino za tečaje bolgarskega jezika, vendar pa je leta 2023 imelo korist od tega le 22 posameznikov, leta 2024 pa le 8. Dokumenti, ki so izdani prosilcem za azil in imetnikom začasne zaščite, se ne štejejo za osebne dokumente. Identifikacija na podlagi veljavnega dokumenta pa je predpogoj za uveljavljanje skoraj vseh predvidenih osebnih pravic, zlasti v zvezi s stanovanjem, socialno podporo ali pomočjo, zdravstvenim zavarovanjem, oskrbo in dostopom do zaposlitve. Za registracijo v nacionalni podatkovni zbirki pa mora vsak posameznik med drugim navesti stalno prebivališče, kar od konca leta 2016 ne more biti sprejemni center.

Poročilo UNHCR iz aprila 2025 navaja, da se begunci z mednarodno in začasno zaščito še vedno soočajo s številnimi pravnimi in praktičnimi ovirami pri dostopu do svojih ekonomskih in socialnih pravic, kar ovira njihovo vključevanje. Od leta 2014 ne deluje noben mehanizem za vključevanje beguncev. Revidirani Odlok o sporazumih o integraciji iz leta 2017 med upravičenci do mednarodne zaščite in občinami, ki sodelujejo prostovoljno, ne zagotavlja finančne podpore za integracijo. Sporazumi o vključevanju so bili sklenjeni le s premeščenimi prosilci za azil in preseljenimi begunci, ki jih financira EU, za izvajanje odloka pa niso bila dodeljena nobena državna sredstva. Begunci se soočajo s pravnimi in praktičnimi ovirami pri uveljavljanju posebnih pravic, zlasti v zvezi s stanovanjem in socialno pomočjo. Ko dobijo status, so pogosto izpostavljeni tveganju brezdomstva, dostop do socialnih stanovanj pa je težaven zaradi omejene razpoložljivosti in občinskih zahtev glede prebivališča. Poleg tega je javno dojemanje beguncev v zadnjih letih vse bolj negativno, sovražni govor, diskriminacija in lažne zgodbe pa še dodatno spodkopavajo možnosti za vključevanje beguncev.

Iz že predloženega poročila Avstrijskega centra za raziskave in dokumentacijo o državah izvora in azilu (v nadaljevanju ACCORD) z dne 30. 4. 2024 ravno tako izhaja, da je tveganje brezdomstva za osebe z mednarodno zaščito zelo visoko, zlasti zaradi oteženega dostopa do registracije na zavodu za zaposlovanje. Pogoj za sklenitev najemne pogodbe so veljavni osebni dokumenti, katerih izdaja pa ni mogoča brez navedbe kraja stalnega prebivališča. Razmere je poslabšalo še dejstvo, da Bolgarija upravičencem prepoveduje, da v ta namen navedejo naslov sprejemnega centra, v katerem so bivali med azilnim postopkom.

V nadaljevanju tožnik meni, da aktualne informacije o Bolgariji, ki jih je tožena stranka proučila v ponovnem postopku, še vedno podpirajo tožnikove navedbe o položaju osebam s priznano mednarodno zaščito v Bolgariji, zato tožniku v primeru vrnitve v Bolgarijo grozi nevarnost, da bo izpostavljen položaju skrajne materialne revščine ali drugim okoliščinam, ki nasprotujejo 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik ob sklicevanju na svoje izjave v upravnem postopku in predložene informacije glede prenehanja mednarodne zaščite, opozarja, da je svoj osebni dokument zgubil, v vsakem primeru pa je njegova veljavnost potekla. Ker dokumenta v 30-dnevnem roku ni obnovil, obstaja velika verjetnost, da mu bo po vrnitvi v Bolgarijo prenehala subsidiarna zaščita. S tem bo kršeno načelo nevračanja, saj bo tožnik predan izvorni državi. Zaradi navedene zakonske spremembe drugačnega stališča ne omogoča niti dopis pristojnih bolgarskih organov.

Glede na navedeno tožnik meni, da bi morala tožena stranka presoditi, da mu ob vrnitvi v Bolgarijo grozi skrajna materialna revščina oziroma druge okoliščine, ki bi lahko pomenile kršitev 3. člena EKČP ter načela nevračanja.

V predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da bi mu nastala težko popravljiva škoda, če bi se izpodbijani sklep začel izvrševati pred pravnomočno odločitvijo o tožbi, saj v tem primeru obstaja možnost verižne vrnitve v izvorno državo Sirijo. Meni, da z zadržanjem izvršitve izpodbijanega sklepa toženi stranki ne bo nastala škoda.

Odgovor na tožbo

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Poudarja, da tožnik ni izkazal, da bi bil ob vrnitvi v Bolgarijo izpostavljen skrajni materialni revščini oziroma razmeram, ki bi dosegale prag nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Je namreč polnoletna oseba, ki je zmožna za delo in ima možnost pridobivanja dohodka in s tem zagotavljanja osnovnih življenjskih potreb. Poleg tega razpolaga s podporno mrežo sorodnikov, kar dodatno zmanjšuje tveganje morebitne materialne ogroženosti.

Novejša poročila ne potrjujejo tožnikovih navedb o prenehanju subsidiarne zaščite le zaradi opustitve obnovitve osebnih dokumentov ali njihove izgube. Bolgarija je konec leta 2024 spremenila zakonodajo o civilni registraciji, ki osebam z mednarodno zaščito omogoča pridobitev servisnega naslova brez izkazovanja stalnega prebivališča, kar omogoča registracijo, pridobitev identifikacijske številke in osebnih dokumentov ter dostop do osnovnih pravic. Čeprav poročila (AIDA, BHC) opozarjajo na praktične in lokalno različne težave pri izvajanju ter na odsotnost celovitega državnega integracijskega programa, se zakonodaja dejansko izvaja, zlasti na lokalni ravni (predvsem v Sofiji). Poleg tega je iz navedenih dopisov pristojnih bolgarskih organov razvidno, da ima tožnik v Bolgariji še vedno veljavno subsidiarno zaščito.

V zadnjih letih so se okrepile tudi lokalne integracijske prakse in projekti (Sofia Development Association, FAR - "Access Address”, Caritas Sofia, mreža Compass pod okriljem UNHCR in IOM), ki beguncem nudijo pravno pomoč, učenje jezika, podporo pri zaposlovanju in nastanitvi. OECD in UNHCR poročata o vidnih znakih sistematične podpore v letih 2024 in 2025, zlasti glede dostopa do dela in administrativnih postopkov. Poleg tega je treba vzeti v obzir, da je tožnik polnoleten in delovno sposoben, ter da je Bolgarijo zapustil približno pet mesecev po priznanju subsidiarne zaščite, v tem času pa je imel dostop do nastanitve, osnovne oskrbe, pravne pomoči, tolmača in dokumentov. Zato bi bil prenagljen zaključek, da integracija ne bi bila uspešna ali da so v Bolgariji sistemske kršitve.

Glede na to, da predmet upravnega postopka ni bila vrnitev tožnika v Bolgarijo, tožena stranka nasprotuje tudi predlogu za začasno odredbo.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A3 ter A5 do A9), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno (med drugim), če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica EU, razen če gre za osebe iz VI. poglavja tega zakona. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1, torej oseba, ki izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite in je bila sprejeta v Republiko Slovenijo na podlagi kvote. Odločitev temelji na nespornem dejstvu, da je tožniku subsidiarno zaščito kot eno izmed oblik mednarodne zaščite priznala že Republika Bolgarija.

S citirano določbo je bil v slovenski pravni red prenesen vsebinsko enak člen 33(2)(a) Procesne direktive II. V zvezi z razlago te določbe pa je Sodi
61
0de Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Ibrahim (zdru
7eene zadeve C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17) sprejelo stali
61
0de, da mora sodi
61
0de, ki odlo
0da o pravnem sredstvu zoper odlo
0dbo, s katero je bila nova pro1nja za mednarodno za1cito zavreena kot nedopustna, kadar ima na voljo elemente, ki jih je prosilec predloeil, da bi dokazal obstoj resne nevarnosti, da bo v dreavi
0dlani
07i, ki mu je
7ee priznala subsidiarno za1cito, izpostavljen ne
0dloveskemu ali poni
7eujo
0demu ravnanju v smislu
0dlena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), na podlagi objektivnih, zanesljivih, natan
0dnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upo
61tevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, prou
0diti resni
0dnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splo1ne bodisi se nana
61ajo na nekatere skupine oseb (88. to
0dka obrazlo1itve). Zato morajo navedene pomanjkljivosti, da bi se zanje uporabil
0dlen 4 Listine, ki ustreza
0dlenu 3 EK
0cP ter katerega vsebina in obseg sta torej, kot dolo
0da
0dlen 52(3) Listine, enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju dolo
0da navedena konvencija, dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoli
61
0dine zadeve (89. to
0dka obrazlo1itve). Ta posebej visoki prag resnosti naj bi bil dose
7een,
0de bi brezbri
7enost organov dreave
0dlani
07e povzro
0dila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomo
0di, neodvisno od svoje volje in osebne izbire zna1la v poloeaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnej1ih potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogro
7eeno njeno telesno ali du1evno zdravje ali bi se zna1la v stanju poslab1anja razmer, ki ni zdrueljivo s
0dlovekovim dostojanstvom (90. to
0dka obrazlo1itve). Povedano druga
0de - kadar bi bil prosilec v dreavi
0dlani
07i, ki mu je
7ee priznala subsidiarno za1cito, tam zaradi predvidljivih
7eivljenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti ne
0dloveskega ali poni
7eujo
0dega ravnanja v smislu
0dlena 4 Listine, druga dreava
0dlani
07e njegove pro1nje za priznanje statusa begunca ne sme zavre
0di kot nedopustne na podlagi
0dlena 33(2)(a) Direktive o postopkih (101. to
0dka obrazlo1itve).

Tožnik je z navedenimi izjavami v upravnem postopku (povzetek je v točkah 3 in od 9 do 15 obrazložitve te sodbe), po presoji sodišča izkazoval posebne okoliščine z vidika citirane sodbe SEU, saj je smiselno uveljavljal, da se je zaradi brezbrižnosti bolgarskih organov neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašel v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (slabo finančno stanje, kljub priznanemu statusu subsidiarne zaščite neurejeno bivanje ter odsotnost socialne pomoči in pomoči pri vključevanju v bolgarsko družbo). Svoje izjave je že v upravnem postopku dokazoval s predloženimi informacijami, na katere se ponovno sklicuje v tožbi. Iz njih je razvidno, da za posameznike v Bolgariji s priznano mednarodno zaščito niso načrtovani, financirani ali dostopni nobeni integracijski ukrepi ali aktivnosti in da Bolgarija že od leta 2013 sledi politiki "ničelne integracije", od takrat dalje so vsi upravičenci do mednarodne zaščite brez vsakršne integracijske podpore. Te osebe imajo v Bolgariji izjemno omejen dostop do najosnovnejših socialnih, delavskih in zdravstvenih pravic. Poleg tega naj bi v Bolgariji oseba izgubila status mednarodne zaščite, če v 30 dneh ne bi zamenjala s tem povezanih izgubljenih dokumentov.

Vendar pa je tožena stranka v ponovnem postopku ravnala v skladu z napotki iz navedene sodbe I U 1650/2024 in (1) presojala tožnikove individualne okoliščine, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav, (2) se opredelila do predloženih informacij v upravnem postopku, (3) pridobila tri odgovore bolgarskih oblasti glede tožnikovega položaja ter (4) proučila nove informacije o stanju v Bolgariji in z njimi seznanila tožnika. Dokazna ocena tožene stranke, da tožnik ni izkazal obstoja upoštevnega posebej visokega praga resnosti, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene3. Ob upoštevanju s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki, katerih bistvo je sklicevanje na že v upravnem postopku predložene informacije, ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Svojo odločitev je tožena stranka tako oprla na posodobljene, objektivne in verodostojne informacije, zlasti na dopise bolgarskih oblasti, poročila AIDA, IOM in druge mednarodno priznane vire, ki odražajo stanje po letu 2024 (povzetek je razviden iz točk od 7 do 14 in od 18 do 36 obrazložitve te sodbe), pri čemer tožnik ni določno prerekal ugotovitev v izpodbijanem sklepu (1) glede posodobljenih statističnih podatkov o dostopu do trga dela in izvajanju integracijskih ukrepov na lokalni ravni (22. in nadaljnje točke obrazložitve te sodbe) in glede svoje sposobnosti samostojne organizacije življenja (povzetek je razviden iz 33. in 34. točke obrazložitve te sodbe), kar oboje nakazuje na zaključek, da v Bolgariji ne bo povsem odvisen od javne pomoči4. Ker tožnik ni določno nasprotoval niti presoji tožene stranke glede (1) vzpostavitve "servisnega naslova" (povzetek je razviden iz 25. točke obrazložitve te sodbe), (2) posodobljenih statističnih podatkov in poročil v zvezi s prakso odvzema statusa subsidiarne zaščite v Bolgariji (povzetek je razviden iz 14. in ostalih točk obrazložitve te sodbe) in (3) dopisov bolgarskih oblasti (povzetek je razviden iz 7., 8. 13. in 19. točke obrazložitve te sodbe), po presoji sodišča ni izkazal niti, da bo Bolgarija kršila načelo nevračanja. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da je pravica, ki jo je tožnik pridobil v Bolgariji, pravica do mednarodne zaščite, ki vključuje tudi pravico do subsidiarne zaščite. Ta pa glede na navedeno ne preneha z zatrjevanim potekom veljavnosti listine, ki to pravico izkazuje, ampak je le vzpostavljena dodatna obveznost podaljševanja veljavnosti te listine. Takšna obveznost pa po presoji sodišča ne predstavlja posega v pridobljeno pravico.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebino je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.5 Ta standard pa bi bil v obravnavani zadevi dosežen le, če bi odločitev o nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito pomenila tudi odločitev o tožnikovi vrnitvi v Republiko Bolgarijo in če bi tožnik izkazal, da bi bil s tem izpostavljen zatrjevani nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Vendar pa izpodbijani sklep ne pomeni take odločitve, saj ni razvidna iz njegovega izreka in ni predvidena z ZMZ-1.6 Že zato, ker je treba o tožnikovi vrnitvi v Republiko Bolgarijo odločati v morebitnem postopku izdaje odločbe o vrnitvi po Zakonu o tujcih (ZTuj-2),7 tožnikove navedbe ne zadostujejo za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

-------------------------------

1 Spletna stran Mednarodne organizacije za migracije (IOM) v Bolgariji, https://bulgaria.iom.in/support-unaccompanied-minors-seeking-international-protection: Poročilo AIDA Bolgarija - posodobitev za leto 2020, ki ga je pripravil Bolgarski heksinški odbor in uredil European Council on Refugees and Exiles (ECRE); https:/www.euaa.europa.eu/easo-asylum-report-2021/513 legal-representsation-and-designating-legal-guardian.

2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

3 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: "O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka."

4 Glej navedeno 90. točko obrazložitve sodbe v zadevi Ibrahim.

5 Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020.

6 Skladno z desetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 je določitev 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, med drugim predvidena le v primeru zavrnitve prošnje v rednem postopku (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1) ali zavrnitve prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). Tudi iz razlage 51. člena ZMZ-1 je razvidno, da je predaja po izvršljivem sklepu možna le v primeru, ko se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (drugi odstavek 51. člena ZMZ-1).

7 Táko stališče je razvidno tudi iz navedene sodbe I Up 290/2016 (12. in 13. točka obrazložitve).