Jedro

Revident z zatrjevanjem groženj, ki so se začele po prejemu prvostopenjske davčne odločbe, ne navaja opravičljivega razloga, zakaj je v postopku pred izdajo odločbe zatrjeval drugače kot v tožbi. Sodišče prve stopnje teh navedb zato utemeljeno ni upoštevalo in mu zaradi njihovega preverjanja ni bilo treba razpisati glavne obravnave.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Kranj, DT 0610-15/2012-5 (07-220-07) z dne 3. 10. 2012. Z njo je prvostopenjski davčni organ zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dohodkov iz dejavnosti ter davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) tožniku dodatno odmeril: akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti od 1. 5. 2010 do 31. 12. 2010 v znesku 2.290,87 EUR in obresti v znesku 69,85 EUR, za obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 4. 2011 pa v znesku 5.265,40 EUR in 135,42 EUR obresti; DDV za davčno obdobje julij 2010, februar 2011 in april 2011 z obrestmi v skupnem znesku 22.896,31 EUR. Naložil mu je, da navedene zneske plača v tridesetih dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov, na katere se sklicuje kot na razloge sodbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Med drugim izrecno zavrača tožbene navedbe, da naj bi šlo pri spornih prodajah vozil za dogovorjen način prodaje, pri katerem naj bi tožnik le posodil svoje ime. Omenjene navedbe so tožbene novote, tožnik pa zanje ni pojasnil razlogov iz 52. člena ZUS-1. 3. Tožnik (revident) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, toženki pa naloži povračilo stroškov revizijskega postopka.

4. Toženka na revizijo ni obrazloženo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v obravnavani zadevi presega 20.000,00 EUR (prim. 1. točko obrazložitve te sodbe).

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami motornih vozil, da je torej opravljal dejavnost, zaradi katere je zavezanec za plačilo odmerjenih davčnih obveznosti. Podlaga za tako ugotovitev davčnega organa in na kateri temelji izpodbijana sodba, so bile naslednje okoliščine: v obdobju od 5. 2. 2010 do 3. 6. 2011 je kupil in nato po kratkem času (nekaj dnevih do enega meseca in pol) prodal štiri vozila in s tem ustvaril razliko v ceni, ki je njegov dohodek; na tožnika so se glasili vsi računi; kot lastnik je na podlagi sklenjenih komisijskih pogodb vozila odstopal komisionarju, da opravi posredovanje pri njihovi prodaji. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja še, da je tožnik v postopku pred izdajo odločbe navajal, da rad menja vozila in da so bila namenjena njegovi osebni uporabi, šele v tožbi pa, da je pred petimi leti spoznal imenovani osebi (v nadaljevanju A.A. in B. B. ) in da mu je A. A. predlagal, naj pomaga pri uvozu motornih vozil tako, da bo posodil svoje ime. Omenjene tožnikove navedbe je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote.

8. Za revidenta ni sporno, da je v tožbi podal nove navedbe, ne strinja pa se, da ni obrazložil, zakaj jih ni uveljavljal prej. Pojasnjuje, da je bil žrtev dobro organizirane kriminalne združbe, ki jo trenutno preiskujejo državni organi za pregon kriminala. Člani te združbe so mu zagrozili z napadom na življenje in telo, če bo o čemerkoli govoril oziroma če ne bo ravnal, kot mu je naročeno. Šele po zagotovilih policistov, da ga bodo ustrezno zaščitili, je povedal, kako in kaj se je v resnici dogajalo. Sodišče prve stopnje je imelo možnost preveriti te navedbe, saj je navedel dokaze, vendar glavne obravnave ni razpisalo, ampak je odločilo na seji, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji. Meni, da bi moralo sodišče razumeti njegovo stisko, nenavajanje dejstev in dokazov v upravnem postopku pa že po naravi stvari pripisati njegovemu strahu, kar je bilo izpostavljeno tudi v tožbi.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZUS-1, ki urejajo obseg sodne presoje v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in s tem povezane prekluzije, da v tožbi ‒ razen ob izpolnitvi predpisanih pogojev – ni dopustno navajati novih dejstev in dokazov.

10. Sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Vendar pa stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek istega člena). Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

11. Iz navedenih določb izhajajo omejitve možnosti navajanja novot v upravnem sporu, pri čemer je na tožniku breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedel že v postopku do izdaje upravnega akta.

12. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo navedbe o revidentovi udeležbi oziroma prispevku pri preprodaji vozil kot nedovoljene tožbene novote v smislu omenjenih določb ZUS-1. Njegovih navedb v tožbi, s katerimi oporeka svojemu položaju davčnega zavezanca, namreč ni mogoče razumeti na način, kot ga predstavlja v reviziji, in sicer da v upravnem postopku ni razkril svoje dejanske vloge zaradi strahu pred A. A. in B. B.. V tožbi je namreč pojasnil, da je odločbo davčnega organa prve stopnje odnesel omenjenima osebama in da je A. A. rekel, da bo zadevo uredil, a ker se kasneje ni več oglašal, je revident rekel B. B., da bo odšel na policijo, B. B. pa mu je začel groziti, da bodo z njim fizično obračunali. V tožbi je še navedel, da je v sodelovanje privolil na vztrajno prepričevanje A. A. in njegova zagotovila, da je stvar zakonita.

13. Iz tožbenih navedb torej izhaja, da naj bi se grožnje revidentu začele šele po prejemu prvostopenjske davčne odločbe in da je ‒ kar je poudarilo sodišče v izpodbijani sodbi – v določenem časovnem obdobju pristal na dogovorjeni način dela, ne pa, da je bil v to prisiljen. V tem pogledu so revizijske navedbe, da je bil žrtev dobro organizirane kriminalne združbe, za odločitev v zadevi neupoštevne. Ker revident s trditvami o kasnejših grožnjah in z njimi povezanim strahom ne navaja opravičljivega razloga, zakaj je v postopku pred izdajo odločbe zatrjeval drugače kot v tožbi, sodišče prve stopnje teh navedb pravilno ni upoštevalo. Glede na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 mu zaradi njihovega preverjanja tako tudi ni bilo treba razpisati glavne obravnave. Po omenjeni določbi lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona).

14. Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek istega člena). Vrhovno sodišče se zato ni opredelilo do navedb o tem, da iz spisovnega gradiva izhaja, da revident ni nikoli kupil vozil, da jih ni preprodajal oziroma da ni opravljal nobene dejavnosti, ker da bi v nasprotnem primeru že organ prve stopnje izkazal finančni tok in da iz listinske dokumentacije izhaja, da tožnik ni nikoli razpolagal z denarjem za njihov nakup (je fizični delavec, ki je v času zaposlitve prejemal plačo manjšo od 1.000,00 EUR, službo pa je izgubil, potem ko se je kot prostovoljni gasilec poškodoval v naravni nesreči - žledolomu). S takimi navedbami revident namreč nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje.

15. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

16. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.