Jedro

Tožnik je podpisal sporazum, na podlagi katerega je potrdil prejem denarnega zneska in se odpovedal vsakršnim odškodninskim zahtevkom nasproti toženi stranki iz naslova obravnavane nezgode pri delu (prometne nesreče). Sporazum je veljaven in sklenjen brez napak volje in ni bil napisan na s strani tožnika vnaprej „bianco“ podpisanem papirju. Tožena stranka je tožniku v sporazumu dogovorjen denarni znesek izplačala. Tožnik se je s sporazumom, sklenjenim pol leta po nezgodi, ko je po končanem zdravljenju že opravljal svoje delo voznika, odpovedal vsem odškodninskim zahtevkom nasproti toženi stranki. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za obravnavani škodni dogodek, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine (zaradi nesreče pri delu) v višini 34.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.647,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku po temelju, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je štelo, da je sporazum z dne 2. 7. 2009, na podlagi katerega naj bi tožnik potrdil prejem 10.000,00 EUR in se odpovedal odškodninskim zahtevkom nasproti toženi stranki iz naslova obravnavane nesreče pri delu, verodostojen, tožnik pa naj bi denar kot odškodnino tudi v resnici prejel. Kljub drugačnemu zatrjevanju tožnika je sodišče prve stopnje verjelo toženi stranki, da tožnik pri toženi stranki ni podpisal praznega lista papirja, katerega bi kasneje tožena stranka uporabila za to, da nanj naknadno napiše sporazum. V tem delu je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Sporazum z dne 2. 7. 2009 je ponarejen. Tožnik nikoli ni prejel denarja - gotovine od tožene stranke kot odškodnine za škodni dogodek z dne 12. 12. 2008, saj je vsa nakazila od tožene stranke vedno prejemal na transakcijski račun, z izjemo manjših zneskov gotovine za plačevanje sprotnih stroškov na poteh po Evropi. Tožena stranka je razpolagala z več bianco podpisi tožnika, ki jih je ob več priložnostih uporabila za različne namene, kot na primer za prošnje za izdaje vizumov in podobno, enega od takih bianco podpisanih listov pa je tožena stranka uporabila in nanj naknadno zapisala besedilo sporazuma. Ni mogoče, da je sporazum resničen, saj je datiran na dan 2. 7. 2009, ko tožnika sploh ni bilo v Sloveniji. Tudi tožena stranka je to priznala in navedla, da naj bi se podpis sporazuma in domnevno izplačilo izvedla šele 4. 7. 2009. Tožnikov podpis v spodnjem delu lista je daleč spodaj glede na besedilo, kar je povsem neživljenjsko, saj se tožnik sicer podpisuje neposredno pod zapisanim besedilom, tako da je sporazum neverodostojen že na prvi pogled.

Tožnik opozarja tudi na okoliščine, v katerih je bil navedeni sporazum predložen, ki kažejo na to, da veljaven sporazum ni bil sklenjen in da je bil pripravljen kasneje, zgolj za namene predmetne pravde. Tožnik je toženi stranki 14. 9. 2011 poslal odškodninski zahtevek, ta pa je nato po svojih pooblaščencih odgovorila, da si prizadeva pridobiti zavarovalno polico pri družbi A. oziroma od družbe B. iz Italije. Pooblaščenci tožnika so tedaj toženi stranki odobrili zaprošeni dodatni rok za odgovor, ponovni prošnji za podaljšanje roka pa niso ugodili. Šele nato je tožena stranka odgovorila, da razpolaga s sporazumom (in ga dopisu tudi priložila, kar izhaja iz označbe na dopisu z dne 17. 11. 2011) ter na podlagi tega odškodninski zahtevek zavrnila. Tožena stranka je želela z odlašanjem pridobiti nekaj časa oziroma najverjetneje povzročiti zastaranje oziroma zamudo roka za vložitev odškodninske tožbe. Ni moč verjeti toženi stranki, da bi tako ravnala, če bi bil dejansko sklenjen veljaven sporazum, zlasti ker je imela tožena stranka že pred prejemom odškodninskega zahtevka z dne 14. 9. 2011 skoraj tri leta časa, da bi si pridobila ustrezne zavarovalne police iz tujine, poleg tega pa je bila že prej s strani odvetnika C.C. (z dopisom z dne 18. 12. 2009) obveščena, da bo tožnik od nje terjal odškodnino. Če bi bil v resnici sklenjen in izvršen navedeni sporazum, bi tožena stranka na takšen dopis odvetnika C.C. odgovorila s predložitvijo sporazuma, ne pa da se je odgovoru izogibala. Tudi na odškodninski zahtevek z dne 14. 9. 2011 v primeru, če bi bil sporazum sklenjen, ne bi odgovarjala s prošnjo in aktivnostjo za pridobivanje zavarovalnih polic iz tujine, v obravnavanem primeru pa je celo predlagala intervencijo tretjih oseb v pravdi. Če bi se namreč tožnik veljavno odpovedal svojim odškodninskim zahtevkom tudi nasproti tretjim, potem bi šlo pri aktivni pomoči tožene stranke tožniku za evidentno kaznivo dejanje goljufije, saj bi s tem tožena stranka tožniku navkljub vedenju, da je odškodnina že plačana, pomagala, da ta že plačano odškodnino ponovno terja še od zavarovalnic oziroma prek tretjih oseb.

Tožnik še poudarja, da v primeru, če bi bil sporazum v resnici sklenjen, ni verjetno, da bi tožena stranka uporabila vse mogoče ugovore v predmetni pravdi - da ni odgovorna za nastalo škodo, da gre za soprispevek tožnika, da uveljavlja pobotni ugovor. Ob tem je tožnika želela predstaviti še v najslabši luči, saj mu je očitala, da krade gorivo, da namenoma med vožnjami opravi večje število kilometrov, kot je to dopustno, da vozi vinjen, da je pijanec in tako dalje.

Še najbolj pa je očitno dejstvo, da je tožena stranka šele potem, ko je tožnik listinsko izkazal, da 2. 7. 2009 ni bil v Sloveniji in posledično tudi ni mogel podpisati sporazuma, začela navajati, da je do izročitve denarja prišlo šele 4. 7. 2009, pri čemer o datumu takšne domnevne izročitve na sporazumu ni nobene zabeležke. Ker je tožena stranka sporazum z napačnim datumom že predložila, tega seveda kasneje ni več mogla spreminjati, lahko je le prilagodila svoje izjave. Vsega zgoraj navedenega prvostopenjsko sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo oziroma se o teh argumentih tožnika v obrazložitvi sodbe ni izreklo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni moč preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je verjelo toženi stranki, da je ta 2. 7. 2009 dvignila gotovino v protivrednosti 10.000,00 EUR, denar shranila v blagajno in ga nato čez dva dni izročila tožniku, kar naj bi potrjevalo pričanje zakonite zastopnice tožene stranke D.D. in njenega moža E.E. ter izpoved direktoričinega očeta F.F.. Vse navedene priče imajo interes za izid predmetne pravde in jim že zato ne gre pokloniti vere. Očitno je, da so se pri toženi stranki doma dogovorili, kako bodo izpovedovali in so nato v samo zgodbo želeli vplesti še očeta F.F.. Pri tem pa ima celotna zgodba, ob notranji neskladnosti in namernemu izpuščanju podrobnosti, tudi več pomanjkljivosti, glede katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Nepojasnjeno je ostalo, kako naj bi tožnik prišel več kot 40 kilometrov daleč, zakaj naj bi tožena stranka tožniku plačala znesek v gotovini (pojasnila tožene stranke o tem, da naj bi šlo za izsiljevanje tožnika, so neprepričljiva, saj ravno transakcija prek TRR zagotavlja transparentnost posla in posledično takšno zatrjevano „izsiljevanje“ preprečuje; gotovinska plačila pa tudi sicer niso bila praksa pri toženi stranki) in zakaj naj bi tožena stranka domnevno že dva dni imela pri sebi gotovino v takšnem znesku, pri čemer je vedela, da tožnika ni v RS. Še manj je jasno, zakaj naj bi se tožnik še v letu 2009, če bi odškodnino prejel, obrnil po pomoč k odvetniku C.C.. Ob tem ne gre spregledati tudi s strani tožene stranke neprerekanih navedb tožnika (glej str. 8 in 9 prve pripravljalne vloge tožnika), da je bil tedaj dejansko brez vsakršnih sredstev in da si tedaj ni bil sposoben plačati odvetnika, ki bi lahko dosegel izplačilo odškodnine. Če bi tožnik denar v resnici prejel, se v takšnem brezizhodnem položaju gotovo ne bi znašel. Vse zgoraj navedeno kaže na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, na nelogičnost zaključkov prvostopenjskega sodišča in na nasprotje med razlogi sodbe in listinami, zapisniki ter izvedenimi dokazi (bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Neustrezno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bilo sicer splošno znano, da se pri nekaterih delodajalcih podpisujejo prazni listi papirja, da pa se kot neverjetno ocenjuje, da bi se to zgodilo tudi v tožnikovem primeru. Pri tem se prvostopenjsko sodišče sklicuje na to, da delavci pri toženi stranki niso izpovedali, da bi jim tožena stranka dala v podpis prazne liste papirja. Takšna ugotovitev prvostopenjskega sodišča je protispisna, saj je G.G. izpovedal, da je sam podpisoval neizpolnjene obrazce, H.H. pa je izpovedal, da sam ni podpisal niti pogodbe o zaposlitvi, temveč jo je nekdo drug podpisal namesto njega. Že navedeno kaže na to, da je bila praksa podpisovanja listin pri toženi stranki nenavadna. Priči I.I. in J.J. pa sta izpovedali, da sta podpisali veliko stvari, vendar zagotovo ne moreta trditi, da bi kdaj podpisali prazen list papirja oziroma da se tega ne spominjata. Povsem mogoče je torej, da so navedene priče podpisovale prazne listine, a so to zaradi poteka časa pozabile. V vsakem primeru pa se v predmetni zadevi ne zatrjuje, da so drugi delavci pri toženi stranki podpisovali prazne liste papirja, temveč le, da je tožena stranka razpolagala z bianco podpisi tožnika. O tem pa je jasno izpovedal tožnik, glede katerega prvostopenjsko sodišče ne navede nobenega razloga, zakaj mu ne verjame, toženi stranki pa glede na zgoraj izpostavljeno ne gre pokloniti vere. Ob ocenjevanju verodostojnosti tožene stranke (ter priče E.E., glede katerega je tekom pravde postalo jasno, da igra pomembno vlogo pri poslovanju tožene stranke, poleg tega pa je tudi direktoričin mož in zato zainteresiran za uspeh v pravdi) pa ne gre spregledati tudi njenih številnih neresničnih navedb, ki so se tekom prvostopenjskega postopka dokazano izkazale kot neresnične. Tožena stranka je neresnično zatrjevala, nato pa sta enako izpovedovala tudi zakonita zastopnica tožene stranke in priča E.E., da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu, da je bil seznanjen s pravilnikom o izvajanju notranje kontrole, katerega naj bi razumel, oziroma ki naj bi mu bil podrobno pojasnjen, da naj bi bil tožnik poučen o načinu nakladanja v Romuniji, da njegova prisotnost ob nakladanju ni bila potrebna in je bila celo prepovedana, da je moč povezovati tovor tako, da se oseba ne nahaja na tleh ob tovornjaku, temveč na sami prikolici, da se morata odpirati obe ceradi in ne zgolj ena, da nakladanje ni nevarno zaradi velike površine mesta nakladanja, da tožnik dobro razume slovensko in podobno. Ker vsega tega prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo in ker zadeve zlasti ni obravnavalo celovito (v smislu presoje verodostojnosti tožene stranke in D.D. ter E.E.), je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Ob vsem navedenem bi bilo namreč potrebno ugotoviti, da je predloženi sporazum ničen oziroma neobstoječ, saj ni resničen.

Prvostopenjsko sodišče pa je zagrešilo tudi procesne kršitve, saj ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik, pri tem pa tudi ni pojasnilo, zakaj je dokaze zavrnilo (oziroma o tem v obrazložitvi sploh ni nobenih pojasnil, kar že samo po sebi pomeni, da sodbe ni moč preskusiti). Tožnik je namreč predlagal poizvedbe pri banki K. o prometu na računu tožene stranke za obdobje od 2. 7. 2009 do 31. 12. 2010 ter poizvedbo o tem, katera sredstva tožene stranke so bila uporabljena za izvršeno nakazilo v Španijo dne 2. 7. 2009 (oziroma če je bilo to nakazilo izvedeno z dvignjeno gotovino), prav tako pa, v kakšnih apoenih (bankovcih) je bil dvignjen denar v višini 10.000,00 EUR. Z izvedbo navedenega dokaza bi se lahko potrdila oziroma ovrgla izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, ki je izpovedala, da je šlo za bankovce v apoenih 500 EUR. Tožnik je neizvedbo tega dokaza tudi pravočasno grajal, tekom postopka pa tudi večkrat zahteval izvedbo navedenega dokaza. Prav tako je tožnik v spis predložil CD ploščo z avdio posnetki, ki jih je posnel s svojim telefonom. Tega dokaza prvostopenjsko sodišče javno ni izvedlo, prav tako pa ga ni opredelilo niti v dokaznem sklepu, niti ni v sodbi zapisalo, če ga je izvedlo ali ne. Že navedeno predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Če bi prvostopenjsko sodišče poslušalo navedeni avdio zapis, zlasti posnetek, označen z zaporedno številko 3, od 25. minute dalje, bi lahko ugotovilo, da so se tožnik in tožena stranka (D.D. in E.E.) pogovarjali o tem, kako želi tožnik terjati odškodnino in kako si želi, da bi bile pri toženi stranki spoštovane njegove pravice. Pri tem je tožena stranka izrazila prepričanje, da bi bilo uveljavljanje odškodnine v tujini nevarno za posel in tožniku ni želela pritrditi. Če bi bil v resnici podpisan sporazum, potem do takšnega razgovora nikoli ne bi prišlo. Tudi navedeni posnetek torej dokazuje dejstvo, da sporazum ni bil nikoli podpisan oziroma izpolnjen. Sodišče je dolžno stranki v dokaznem postopku obravnavati enakopravno, navedeno izhaja že iz 1. odstavka 5. člena ZPP. Če sodišče zavrne dokazni predlog tožeče stranke, mora to ustrezno obrazložiti, pri čemer je zavrnitev dokaznega predloga dopustna le, če so za to podani upravičeni razlogi. Ker v izpodbijani sodbi sploh ni nobene obrazložitve o tem, zakaj prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza s poizvedbami pri banki K. in poslušalo CD posnetka avdio zapisov, gre za bistveno kršitev ZPP in sicer kršitev načela kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tožniku namreč v zvezi z navedenimi dokazi ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, prav tako pa odsotnost obrazložitve, zakaj ti dokazi niso bili izvedeni, predstavlja poseg v ustavno zagotovljeno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Tudi ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) je lahko varovana le v primeru, če so tožniku tekom postopka dane možnosti, da dokazuje svoje trditve, kar pa se v predmetni zadevi ni zgodilo. Ker gre za dokaza, ki neposredno dokazujeta tožnikove navedbe o neresničnosti sporazuma, navedeno vprašanje pa je, glede na obrazložitev prvostopenjskega sodišča, tudi ključno za predmetno pravdo, je prvostopenjsko odločitev že zaradi navedenih procesnih kršitev potrebno razveljaviti. Takemu stališču pritrjuje tudi obsežna sodna praksa, vključno z odločbami ustavnega sodišča. Ob tem tožnik opozarja še na to, da je sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da bo odločilo o temelju zahtevka, nato pa je odločilo o zadevi sami. Odločitev prvostopenjskega sodišča tako za tožnika predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo o celotnem zahtevku, ne zgolj o njegovem temelju, čeprav je napovedalo drugače in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je poleg tega tekom pravde zatrjevala tudi, da tožnik toži zato, ker naj bi bil tožen s strani bivše žene in naj bi potreboval denar, glede česar je tožnik listinsko dokazal, da ne drži. Tudi navedenega dokaza prvostopenjsko sodišče ob evidentni kršitvi ZPP ni upoštevalo, navedlo je namreč, da naj bi bil dokaz (odločbe srbskega sodišča) predložen prepozno, vendar pa tega dokaza tožeča stranka ni mogla predložiti že prej, saj poprej tožena stranka takšnih navedb ni dala. Dokaz je bil torej predložen pravočasno, prav gotovo pa ni bilo pravočasno predloženo dokazilo tožene stranke na zadnji obravnavi (delno je šlo za iste listine, ki jih je tožena stranka predložila že prej, delno pa ne - nov je bil izpisek prometa za 2. 7. 2009 in listina, katero sodišče v obrazložitvi poimenuje POR info), kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče pravdni stranki neenako obravnavalo.

Ker je prvostopenjska sodba zmotna in ker bi bilo potrebno zahtevku tožnika ugoditi, vsaj po temelju, je posledično zmotna tudi prvostopenjska odločitev glede stroškov postopka. Te bi bilo namreč potrebno naprtiti v plačilo toženi stranki. Prav tako je tožnik mnenja, da je bil stroškovnik tožene stranke predložen prepozno. Sodišče je namreč zaključilo z obravnavo, tožena stranka pa je stroškovnik predložila naknadno. Ko prvostopenjsko sodišče zaključi z glavno obravnavo, v spis ni več moč naknadno vlagati listin, niti stroškovnika ne. Upoštevanje takšnega stroškovnika tožene stranke je torej nezakonito oziroma predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Ker tožena stranka stroškovnika ni predložila, ji posledično stroškov ni dopustno priznati. Da sodišče nima pooblastila, da stranki odobri rok za predložitev specificiranega stroškovnika po končanju glavne obravnave, izhaja iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 6692/2006 z dne 14. 2. 2007. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da je tožnik sam neverodostojen, saj je sprva trdil, da podpis na sporazumu ni njegov, nato, da je verjetno njegov, nazadnje pa je dejansko potrdil, da je podpis res njegov, vendar naj bi tožena stranka na podpisan prazen list papirja dodala besedilo sporazuma z dne 1. 7. 2009. Poleg tega tožnik niti ni predlagal izvedenca ustrezne stroke, ki bi njegove trditve, da je sporazum slab in očiten ponaredek, potrdil. Sodišče prve stopnje je izvedlo zelo podroben in dolgotrajen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo veliko število prič ravno na predlog tožnika, in sicer prič, za katere bi lahko ocenili, da so vsaj nevtralne, če ne celo nekoliko sovražne do tožene stranke, saj so nekateri iz različnih razlogov prenehali z delom pri toženi stranki. Nobena od prič ni potrdila tega, da bi bila pri toženi stranki redna praksa, da so se vnaprej (verjetno ob zaposlitvi) podpisovali prazni listi papirja s strani delavcev iz razloga, da bi lahko tožena stranka te zlorabila, kot trdi pritožba. Podpisati izpolnjen obrazec, potreben za urejanje dovoljenj za opravljanje dejavnosti oziroma poklic voznika ali zaradi urejanja delovnih dovoljenj, je nekaj povsem drugega kot podpisovanje praznih listov papirja, ki ga tožena stranka ni nikdar zahtevala, kar je dokazni postopek potrdil. Na to okoliščino, kakor tudi na časovno usklajenost dviga gotovine s strani tožene stranke in nahajanje tožnika v Sloveniji v istem časovnem obdobju, je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ki je pravilna in obrazložena v skladu z zakonom. Tožena stranka je že tekom postopka pojasnila, čemu je bila izplačana ravno gotovina. Taka je bila zahteva tožnika. Tožena stranka je zgledno poskrbela za tožnika ob njegovi nezgodi in ga posebno oskrbovala v hotelu, ki ga je sama najela, kar kaže na to, da nikdar ni imela namena tožnika oškodovati. Glede nepravočasnosti predloženega stroškovnika tožena stranka izpostavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo priglasila stroške postopka brez nagrade za narok, kar je priglasila ob zaključku obravnave, le povzetek stroškov je isti dan, ko je bila zaključena obravnava, vložila v spis.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Tudi bistvenih kršitev po 8. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju prav tako uveljavlja pritožba, sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da pri svoji presoji ni upoštevalo oziroma se v obrazložitvi sodbe ni izreklo o argumentih tožnika v zvezi s sklenitvijo sporazuma z dne 2. 7. 2009 o izplačilu odškodnine zaradi nesreče pri delu, v zvezi z dejstvom, da je tožena stranka šele potem, ko je tožnik listinsko izkazal, da 2. 7. 2009 ni bil v Sloveniji, začela navajati, da je do podpisa sporazuma in izročitve denarja prišlo šele 4. 7. 2009, ter v zvezi z okoliščinami, v katerih je bil sporazum predložen (v letu 2011, to je po vložitvi odškodninskega zahtevka), ki kažejo na to, da sporazum ni bil sklenjen, ampak je ponarejen in pripravljen kasneje, za potrebe pravde. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v zvezi z navedenimi vprašanji res nekoliko skopa, kar pa ni odločilno, saj ob upoštevanju rezultata celotnega dokaznega postopka nobena od omenjenih okoliščin ni taka, da bi bistveno vplivala na odločitev, ki je oprta na izvedene dokaze. Sodba namreč vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju ter prepričljivo in natančno dokazno oceno, vsekakor pa nima takšnih (bistvenih) pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa je tudi izrecno navedlo, da dejstvo, da toženka prvega pisnega odškodninskega zahtevka ni že takoj zavrnila, ugotovljenega dejanskega stanja ne more spremeniti, s čimer je vsaj na splošno odgovorilo na argumente tožene stranke, ki jih izpostavlja v pritožbi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da so nekatere trditve tožene stranke (zlasti o razlogih za izplačilo odškodnine v gotovini, o tem, da je tožena stranka dva dni imela pri sebi gotovino, čeprav je vedela, da tožnika ni v Sloveniji ipd.) ostale nepojasnjene oz. da so zaključki prvostopenjskega sodišča nelogični in kažejo na nasprotje med razlogi sodbe in listinami, zapisniki ter izvedenimi dokazi. Ker tožeča stranka domnevnega nasprotja ne konkretizira, sodbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo po tej določbi niti ni mogoče preizkusiti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, da ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganih dokazov oz. ni pojasnilo, zakaj je dokaze zavrnilo, kršilo pravico do izjave tožeče stranke v smislu 22. člena Ustave Republike Slovenije oz. zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter z neenakim obravnavanjem strank kršilo tudi ustavno pravico do sodnega varstva oziroma pravico do pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave RS). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ne omogoči obravnave oz. sodelovanja v postopku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je imela tožeča stranka ves čas postopka možnost izjaviti se o navedbah in stališčih nasprotne stranke, poleg tega pa je sodišče obravnavalo vse za odločitev relevantne navedbe in predloge tožeče stranke ter se do njih v razlogih sodbe tudi ustrezno opredelilo. Zato ni utemeljen očitek, da je bila prekršena pravica tožeče stranke do izjave, oziroma da ji je bilo s tem onemogočeno sodelovanje v postopku. Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ni podana zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožeče stranke za poizvedbe o tem, v kakšnih apoenih je bil dvignjen denar v višini 10.000,00 EUR, na katero je tožeča stranka sicer pravočasno opozorila na naroku za glavno obravnavo, kot izhaja iz zapisnika (l. št. 191). Ni pa uveljavljala te bistvene kršitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov v zvezi s CD posnetkom avdio zapisov (o pogovorih tožnika z E.E., ki jih je tožnik sam posnel s telefonom), zavrnitvijo dokaznega predloga glede poizvedb pri banki K. o prometu na računu tožene stranke za obdobje od 2. 7. 2009 do 31. 12. 2010 ter o tem, katera sredstva tožene stranke so bila uporabljena za nakazilo v Španijo dne 2. 7. 2009 (če je bilo to nakazilo izvedeno z dvignjeno gotovino).

Skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP pa predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje sicer na zadnjem naroku ni navedlo, da posamezne dokazne predloge (tožeče in tožene stranke) zavrača oz. razlogov za to, kar bi sicer lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, vendar je v obrazložitvi sodbe izrecno navedlo, da je dokazne predloge obeh strank, podane po 22. 8. 2011, kot prepozne zavrnilo. Tožeča stranka bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s prekluzijo po prvem naroku podanih dokaznih predlogov oz. zavrnitvijo predlaganih dokazov na zadnjem naroku ni uveljavljala, razen glede neizvedbe dokaza s poizvedbami o apoenih pri dvigu gotovine, sicer pa je kršitev ZPP, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, uveljavljal le pooblaščenec tožene stranke (zapisnik naroka za glavno obravnavo, l. št. 191). Zato tožeča stranka – razen v delu, ki se nanaša na kršitev ZPP zaradi neizvedbe dokaza s poizvedbami pri banki K. o tem, v kakšnih apoenih je bila dvignjena gotovina dne 2. 7. 2009, ki jo je pravočasno grajala – te bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more uspešno uveljavljati v pritožbi glede na določbo 286.b člena ZPP (kar velja za vse ostale dokazne predloge, na katere se sklicuje v pritožbi). Zavrnitev dokaznega predloga za poizvedbe pri banki K. o tem, v kakšnih apoenih je bil toženi stranka (na banki) izročen dvignjeni znesek, ki v sodbi sicer ni izrecno omenjena, je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljena. Izvedba tega dokaza ne bi pripomogla k ugotovitvi oziroma razjasnitvi relevantnih dejstev in ni bila potrebna, ker so tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi zadoščali za odločitev, ker so vsa odločilna dejstva z njimi dokazana. Za presojo, ali je bila gotovina tožniku res izročena v soboto, 4. 7. 2007, nedvomno ni bistvenega pomena ugotovitev, za kakšne bankovce je šlo. Zato ni podana nobena bistvena kršitev določb postopka, niti absolutna po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niti relativna po 1. odstavku 339. člena ZPP – neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga, ki se ne nanaša na odločilna dejstva in iz tega razloga nima za posledico zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ni takšna kršitev določb 213. člena ZPP (ki jih sodišče sicer res ni uporabilo oz. jih ni uporabilo pravilno), da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Bistveno pa je, da tožeča stranka pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno oziroma pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so bila z izvedenimi dokazi vsa odločilna dejstva ugotovljena, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik podpisal sporazum, datiran z dnem 2. 7. 2009, dne 4. 7. 2009, da je sporazum veljaven in sklenjen brez napak volje in da ni bil napisan na s strani tožnika vnaprej „bianco“ podpisanem papirju, kakor tudi, da je tožnik prejel gotovino v višini 10.000,00 EUR iz naslova odškodnine za obravnavano nezgodo pri delu (v prometni nesreči v Romuniji), ter da se je tožnik s sporazumom, sklenjenim pol leta po nezgodi, ko je tožnik po končanem zdravljenju že opravljal svoje delo voznika, odpovedal vsem odškodninskemu zahtevkom nasproti toženi stranki. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežni dokazni postopek, v katerem je vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, prepričljiva in pravilna, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

Pritožba le vztraja pri stališčih, zavzetih tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem, in ne navaja nobenih drugih tehtnih argumentov, ki bi kazali na nepravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s sklenitvijo in realizacijo podpisanega sporazuma. Izvedeni dokazi, zlasti izpovedi prič in zakonite zastopnice tožene stranke, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljive in verodostojne, potrjujejo pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na domnevni dogovor med direktorico tožene stranke, njenim možem in očetom o tem, kako bodo izpovedovali, čeprav je res, da med njimi obstaja sorodstvena povezava. Ta okoliščina pa, upoštevajoč ostale izvedene dokaze, sama po sebi še ne more biti utemeljen razlog za dvom v verodostojnost njihovih izpovedi. Poleg tega pa tožnik tudi neutemeljeno izpostavlja domnevno „notranjo neskladnost in namerno izpuščanje podrobnosti“ v njihovih izpovedih. Razlogi za sklenitev sporazuma, ki so povezani z obveznostjo plačila kazni v Španiji za prekrške tožnika kot voznika tovornjaka, kakor tudi razlogi za to, da je bilo izvršeno izplačilo v gotovini, pa tudi zamik med datumom na sporazumu in datumom podpisa in izročitve gotovine tožniku so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno pojasnjeni. Tudi okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, v zvezi z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka od tožene stranke preko odvetnikov, niso takšne, da bi bilo že na tej podlagi mogoče sklepati, da je sporazum neresničen oziroma ponarejen, napisan na „bianco“ podpisanem listu oziroma pripravljen kasneje za potrebe pravde, čeprav tožeča stranka meni nasprotno. Upoštevati je namreč treba zlasti dejstvo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je tožena stranka razpolagala z vnaprej podpisanimi praznimi listi, ki naj bi jih tožnik podpisal ob sklenitvi delovnega razmerja „bianco“. V postopku so bile namreč (tudi na predlog tožnika) zaslišane številne priče, tudi delavci tožene stranke, ki pri njej že dalj časa niso več zaposleni in zato nedvomno niso v takšnem položaju, da bi izpovedovali le v korist tožene stranke. Te priče so bile zaslišane zlasti v zvezi z vprašanjem „bianco“ podpisov oziroma podpisovanjem praznih listov papirja, vendar pa takšne prakse pri toženi stranki niso potrdile. Zato je povsem logičen in prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi le tožnik na zahtevo tožene stranke podpisoval prazne liste pri toženi stranki, zaradi česar je utemeljeno verjelo direktorici in njenemu možu, da je tožnik sporazum podpisal in prejel gotovino v višini 10.000,00 EUR.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi v obravnavanem primeru šlo za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo, sicer res sprejelo sklep, da bo odločilo o temelju zahtevka, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da bo izdana vmesna sodba, vendar je očitno po posvetovanju na seji senata prišlo do zaključka, da je potrebno odločiti o celotnem zahtevku, kar pa samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba.

Tožnik v pritožbi izpostavlja tudi bistveno kršitev določb ZPP v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, češ da ni dopustno priznavati stroškov toženi stranki, ki stroškovnika ni predložila ob zaključku glavne obravnave, pri čemer se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 6692/2006 z dne 14. 2. 2007, iz katere izhaja, da sodišče nima pooblastil, da stranki odobri rok za predložitev specificiranega stroškovnika po končanju glavne obravnave. Ta sodba je bila, kar je pritožnik očitno prezrl, prav v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožnikove pritožbe glede stroškov prvostopenjskega postopka, s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 622/2007 z dne 12. 9. 2008 razveljavljena in v tem obsegu vrnjena pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo je sicer res razvidno, da je pooblaščenec tožene stranke priglasil stroške in se zavezal stroškovnik predložiti v roku treh dni, kar mu je sodišče dovolilo, pri tem pa je priglasil še stroške za narok za postopek. Iz zapisnika ni razvidno, da bi tožeča stranka uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka s tem v zvezi v skladu z določbo 286.b člena ZPP, zato že iz tega razloga kršitve ne more uveljavljati v pritožbi. Ne glede na to pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo priglasila nagrado za postopek, materialne stroške ter DDV (tudi po višini), na samem naroku pa še nagrado za narok, tako da očitno ne gre za enak primer kot v zadevi opr. št. II Cp 6692/2006 z dne 14. 2. 2007. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato tudi tožena stranka sama krije stroške odgovora (154. ter 155. člen ZPP).