Jedro

Tožena stranka s tem, ko je tožniku odredila, da evidentira prihode in odhode vozil, ni ravnala protipravno in tožena stranka tožniku ni kršila pravic iz delovnega razmerja, zato tožniku ne pripada odškodnina za nematerialno škodo.

Tožena stranka (gradbeno podjetje) v zimskem času asfalta ne vgrajuje, zato delavci, katerih delo je povezano z vgrajevanjem asfalta ta čas dobijo druge zadolžitve oziroma koristijo dopust ali višek ur. Zato odločitev stranke, da ena skupina, v kateri je bil tožnik, preneha delati, ne pomeni kršenja pravic iz delovnega razmerja.

Zmanjšan obseg proizvodnje oziroma poslovanja predstavlja utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa zmanjšanje števila zaposlenih in s tem zmanjšanje stroškov pomeni tako ekonomski kot organizacijski razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko tožeči stranki od dne 1. 12. 2010 (pravilno: 2009) odreja opravljanje del in nalog, ki ne spadajo v opis delovnega mesta operativni gradbeni tehnik pri vgrajevanju asfaltov, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kršila pravice iz delovnega razmerja in sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2006 ter nad tožnikom izvajala trpinčenje; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega trpinčenja na delovnem mestu plačati znesek 4.000,00 EUR; da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova nadomestila za prevoz in prehrano 10,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 8. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, je nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2010, pač pa je trajalo do dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 22. 10. 2010 do dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plač po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, nato pa ji po odvodu davka in prispevkov izplačati ustrezna neto nadomestila plač, zmanjšana za s strani Zavoda RS za zaposlovanje prejeta nadomestila za brezposelnost, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto zneska od 18. dne v mesecu za pretekli mesec; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto višini 800,00 EUR, nato pa ji po odvodu davka izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino po 118. členu ZDR v znesku 15.294,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za julij 2010 obračunati bruto razliko plače v višini 296,78 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni (III. točka izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 430,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (IV. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper I., II. in IV. točko sodbe v zadevi zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kršitve pravic iz delovnega razmerja iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje na prvo stopnjo pred spremenjen senat. Navaja, da je sodišče enkrat že odločilo v korist tožnika, v ponovljenem postopku pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi kršitev pravic iz delovnega razmerja in plačilo odškodnine ter prevoza in prehrane ter da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter dolžnost tožene stranke, da tožnika za čas od nezakonite odpovedi do sodne odločbe prve stopnje prijavi v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu obračuna nadomestila plače ter regres za letni dopust in odškodnino po 118. členu ZDR in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne 430,75 EUR stroškov postopka. Glede odprave kršitev pravic iz delovnega razmerja, šikaniranja in vtoževane škode navaja, da izpostavlja, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto operativni gradbeni tehnik pri vgrajevanju asfaltov, pri čemer se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da naloga opravljanja ostalih del po navodilih nadrejenega obsega tudi dela, ki jih je tožnik opravljal po 1. 12. 2009 in sicer dela evidentiranja prihodov in odhodov vozil v nekdanji kadilnici ter dela pri izdelavi mačjih glav za tlakovanja v gramoznici, A. Po stališču tožnika opravljanje navedenih del ni mogoče obravnavati kot opravljanje ostalih del po navodilih nadrejenega. Po stališču tožnika ne gre za dela, ki spadajo v delokrog tega delovnega mesta in za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot za delovno mesto operativni gradbeni tehnik pri vgrajevanju asfaltov. Sodišče prezre določbo 47. člena ZDR, saj dela in naloge evidentiranja prihodov in odhodov vozil in strojev ne spadajo v delokrog delovnega mesta operativni gradbeni tehnik pri vgrajevanju asfaltov, pač pa v vratarsko službo, ki jo je vodil B.B., prav tako dela pobiranja mačjih glav ne spadajo v delokrog delovnega mesta operativni gradbeni tehnik. Pobiranje mačjih glav ne spada v vpeljevanje nove proizvodnje, kot je to izpovedal priča C.C. Sodišče je v celoti sledilo pričam D.D. in E.E. in sicer, da odrejanje drugih del in nalog po 1. 12. 2009 nima nikakršne zveze z odtujevanjem nafte. Vendar sodišče ne obrazloži, zakaj je sprejelo takšno stališče. Zato je sodba sodišča prve stopnje ostala neobrazložena in je ni mogoče v tem delu preizkusiti in je podana bistvena kršitev pravil postopka. Tudi priča D.D. je priznal, da so razmišljali, da je tožnik odtujil nafto ter da imajo določene dokaze proti tožniku in še vedno razmišljajo, ali bi podali kazensko ovadbo proti njemu. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so bili preostali trije delavci in sicer F.F., B.B. in G.G. od 1. 12. 2009, ko so jih obdolžili odtujevanja nafte podvrženi posebni obravnavi pri toženi stranki. Direktor je tožniku najprej odredil dela evidentiranja v nekdanji kadilnici, s tem da so ga ostali delavci zmerjali kot „to so pa tisti lopovi, ki so obtoženi kraje nafte“. Tudi odredba pobiranja mačjih glav ni bila zakonita. Norma je bila visoko postavljena in nedosegljiva, kar je predstavljalo dodatni pritisk na tožnika. Po 6.a členu ZDR nadlegovanje na delovnem mestu predstavlja vsako nezaželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Sodišče tožniku očita, da zoper odreditev del pri mačjih glavah ni zahteval oziroma uveljavljal pravnega varstva, kar pa ne drži. Tožnik je že dne 25. 5. 2010 vložil tožbo zaradi odprave kršitev iz delovnega razmerja in sicer potem, ko je speljal postopek po 204. členu ZDR. Tožnik je v vlogi z dne 17. 6. 2010 pojasnil, da uveljavlja odškodnino zato, ker trpi duševne bolečine zaradi šikaniranja in trpinčenja tožene stranke, pri tem pa je obrazložil tudi vse štiri odškodninske predpostavke za vtoževano škodo. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče navede, da je odpoved zakonita, s tem pa se tožnik ne strinja. Po stališču tožnika predmetna odpoved predstavlja višek trpinčenja, in sicer potem, ko je tožnik vzdržal sistematično več kot pol leta trajajoče negativno in žaljivo ravnanje tožene stranke in ko ni podlegel niti pritiskom postavljene nerealne norme in posledičnega bistveno znižanja plače, je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 89. členu jasno določa, da je neutemeljen odpovedni razlog za redno odpoved vložitev tožbe v postopku zoper delodajalca, zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tudi zaposlila H.H., pri čemer je sicer sodišče zaključilo, da gre za dve različni delovni mesti, gre pa za zaposlitev po 90. členu ZDR in je bila tožena stranka tožniku to zaposlitev ponuditi. Šesti odstavek 88. člena ZDR določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče se je postavilo na stališče, da je odpoved pravočasna, saj naj bi razlog nastal šele 20. 8. 2010, s tem pa se tožnik ne more strinjati. Od 1. 12. 2009 namreč delo tožnika ni bilo dejansko več potrebno, saj je šlo za manjšo proizvodnjo asfalta. Glede pobiranja mačjih glav se sodišče postavi na stališče, da ne gre za protipravnost, ker je tožnik opravljal delo v odprtem prostoru, ter tudi, če je opravljal delo operativni gradbeni tehnik pri vgrajevanju asfaltov. Tožnik je dobival klice sodelavcev, ki so ga opazovali pri delu, da je prej vodil 20 ljudi, v gramoznici pa je moral pobirati kamenčke, kar je občutil kot ponižanje in „zajebavanje“ z namenom, da se ga psihično zlomi. Glede izpolnitve obveznosti po 3. odstavku 88. člena ZDR je jasno, da je priča B.B. poskušal zmanjšati pomen spletne objave prostih zaposlitev, saj je zainteresiran za izid tega spora. Tožena stranka je v letu 2010 zaposlovala, imela je potrebe po delu delavcev. Glede stroškov prevoza in prehrane je sodišče zahtevek za plačilo 10,12 EUR za junij 2010 zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni imel posebnega komentarja na to, da je tožena stranka ta znesek poračunala z zneskom za junij 2010. Glede na to, da je 136. člen ZDR jasen in prepoveduje pobotavanje zneskov brez pisnega soglasja delavca, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Glede stroškov postopka, je odločitev nepravilna, saj sodišče ni upoštevalo niti priglašenih stroškov kilometrine. Tožnik je pooblastil za zastopanje odvetnika, ki deluje na tem območju. Prav tako je stroške tožnikovega pooblaščenca kril Sindikat ..., katerega član je tožnik in tudi iz navedenega razloga tožnik ni mogel izbirati druge odvetniške pisarne, saj bi v takem primeru moral kriti stroške pooblaščenca sam. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče obširnih razlogov iz sodbe sodišča prve stopnje ne ponavlja, ker se z njimi strinja, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je v pretežnem izpodbijanem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Sodišče je v ponovljenem postopku glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za tožnike I.I. (opr. št. Pd 160/2012), F.F. in J.J. navedeni postopek razdružilo za posameznega tožnika in postopek združilo z obravnavanjem zadev posameznih tožnikov, ki so jih vložili zaradi odprave kršitev iz delovnega razmerja (tožnik I.I. opr. št. Pd 94/2010) in so vsebinsko povezane s podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tako je v predmetni zadevi sodišče obravnavalo dve zadevi tožnika (opr. št. Pd 94/2010 in opr. št. Pd 160/2012) ter po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter z vpogledom v priloge C (zaslišanje F.F. z dne 15. 9. 2011) ter po zaslišanju tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. ter prič J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., E.E., B.B. in C.C. odločilo, kot je predhodno navedeno.

Tožnik je sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas dne 1. 9. 2006 in sicer za delovno mesto operativni gradbeni tehnik pri vgrajevanju asfaltov, pri čemer je v pogodbi naveden kratek opis nalog, prav tako pa je navedeno, da je tožnik dolžen opravljati ostala dela po navodilih predpostavljenega, pri čemer se delo opravlja na sedežu družbe oziroma njenih gradbiščih, deloviščih in vzdrževalnih bazah na območju Gorenjske, izjemoma pa tudi izven regije. Delavec mora kršitev pravic uveljavljati v postopku po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR, pri čemer ima pravico zahtevati, da delodajalec odpravi kršitev oziroma, da svoje obveznosti izpolni, pri tem pa če delodajalec v nadaljnjem roku 8 delovnih dni po pisni zahtevi delavca ne izpolni svojo obveznost iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti zahteva sodno varstvo, kot to določa 2. odstavek 204. člena ZDR. Glede evidentiranja prihodov in odhodov vozil in strojev oziroma zatrjevanih kršitev je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožniku najprej ustno, nato pa pisno odredila, da mora evidentirati prihode in odhode vozil in strojev, pri čemer mu je dejansko dne 22. 2. 2010 izdala pisno navodilo, tožnik pa je na toženo stranko naslovil zahtevo za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev in ker tožena stranka ni odpravila kršitev, je tožnik pravočasno vložil tožbo dne 15. 4. 2010. Prostor, kjer je tožnik delal, se nahaja ob vratarnici, pri čemer je bil prej prostor kadilnica. V zvezek je moral zapisati vse, kar se je premikalo po firmi, na primer prihod avta, kamiona, traktorja, pri tem pa, ko je bil on na dopustu ali bolniški, so delo opravljali F.F., J.J. in G.G. Pojasnil je, da v zimskih mesecih pri vgrajevanju asfalta je bilo dela res manj, vendar pred tem takšnih odredb niso dobivali. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da evidentiranje prihodov in odhodov vozil ne pomeni protipravnega ravnanja tožene stranke in tožena stranka tožniku ni kršila pravic iz delovnega razmerja, pri čemer res opravljanje drugih del časovno sovpada z obdobjem, ko so določene delavce, med njimi tudi tožnika obtoževali glede odtujevanja nafte, vendar navedeno ni protipravno ravnanje tožene stranke. Sodišče je ob tem ugotovilo iz izpovedb direktorja in C.C., da se tožena stranka sooča s problemom odtujevanja nafte, pri tem so opravljali razgovore tudi z drugimi delavci, ter direktor tudi s policijo, vendar navedeno ravnanje ne more pomeniti protipravnega ravnanja tožene stranke. Za odškodninsko odgovornost delodajalca za priznanje nepremoženjske škode iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. – OZ) morajo biti podane vse predpostavke odškodninske obveznosti in sicer škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza in odškodninska odgovornost. Ker takšno ravnanja ni protipravno tožniku ne pripada odškodnina za nematerialno škodo v višini 4.000,00 EUR.

Delavec mora vestno opravljati delo, skladno s pogodbo o zaposlitvi v kraju in času, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, v primerih iz zakona in kolektivne pogodbe pa mora opravljati tudi drugo delo, kot to določa 31. člen ZDR in pri tem upoštevati zahteve in navodila delodajalca, kot to določa 32. člen ZDR, pri čemer pa mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta stranki dogovorili ob pogodbi o zaposlitvi. Iz izpovedb direktorja, Rogla in Narobeta ter tudi tožnika je bilo ugotovljeno, da tožena stranka v zimskem delu asfalta ne vgrajuje, kar je povsem logično, zato delavci, katerih delo je povezano z vgrajevanjem asfalta ta čas dobijo druge zadolžitve oziroma koristijo dopust ali višek ur. Tudi sicer bi bilo po izpovedbi direktorja s 1. 12. 2009 delo ene skupine odveč, pri čemer je bil razlog pomanjkanje dela, ne pa dogodki v zvezi z odtujevanjem nafte. Tako odločitev tožene stranke, da ena skupina, v kateri je bil tožnik, F.F. in J.J. preneha delati, ne pomenijo kršenja pravic iz delovnega razmerja. Na pravilnost odločitve ne vplivajo tudi navedbe, da je delo te skupine tožena stranka razporedila drugim delavcem, kar je tudi povsem logično. Glede evidentiranja prihodov in odhodov vozil je direktor izpovedal, da vratar navedenega dela ne opravlja, delo je bilo potrebno le v zimskem času, ne pa tudi poleti, sicer pa ima tožnik dolžnost opravljati tudi ostala dela po navodilih predpostavljenega, pri čemer ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da navedena dela niso primerna za njegovo stopnjo izobrazbe. Tudi sicer iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik v zvezi z navedenim naslovil na toženo stranko pisno zahtevo za odpravo kršitev glede ustne in nato pisne odredbe, pri čemer mu je tožena stranka v odgovoru na pisno zahtevo odgovorila, da mu omogoča oziroma zagotavlja delo skladno s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer evidentiranje vozil spada v okvir dela po nalogu predpostavljenega. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je rok 8 delovnih dni iz 2. odstavka 204. člena ZDR potekel 27. 4. 2010, kar posledično pomeni, da je tožnik v zvezi s tem pravočasno vložil tožbo.

Glede pisne odredbe z dne 12. 6. 2010 je tožena stranka tožniku pisno odredila, da od 15. 6. 2010 dalje opravlja dela pri izdelavi mačjih glav za tlakovanje, dela pri pridelavi gradbenih odpadkov in dela pri sestavi gabionov v gramoznici v A. V odredbi je bilo navedeno, da delavcem za določen čas ni mogoče zagotoviti dela, ker se je zmanjšal obseg proizvodnje in polaganja asfalta, tožnik pa glede navedenega tudi ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR. Gre za procesno predpostavko, ki pa ni bila izpolnjena. Pa tudi sicer ne gre za protipravno ravnanje z izdajo pisne odredbe.

Glede koriščenja nadur je tožnik navajal, da mu tožena stranka ustno odreja koriščenje nadur, pri čemer mu sporoča to zelo pozno. V zvezi z navedenim je sodišče ugotovilo, da tožnik ni zahteval varstva pravic, pa tudi sicer ustna odredba ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke, torej tudi ne morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Glede stroškov prevoza in prehrane za mesec junij 2010 je sodišče pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen, ker je ugotovilo, da je v prejšnjem mesecu tožena stranka obračunala preveč en dan nege, zato je to v naslednjem mesecu juniju 2010 razliko poračunala. Zato je sodišče tožbeni zahtevek za plačilo 10,12 EUR zavrnilo.

Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bila tožba podana v 30 dnevnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej pravočasno. Tožena stranka je tožniku podala obvestilo o nameravani odpovedi dne 24. 8. 2010, in navedla, da se je vgrajevanje asfalta zmanjšalo. Podan je bil poslovni razlog in sicer so prenehale potrebe po opravljanju pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, kot to določa 88. člen ZDR. Direktor tožene stranke je dne 20. 8. 2010 tudi izdal sklep, da zaradi zmanjšanega obsega proizvodnje asfalta v OE vgrajevanje asfalta preneha potreba po delu enega delavca na delovnem mestu operativni gradbeni tehnik pri vgrajevanju asfaltov in enega delavca na delovnem mestu vgrajevanja asfaltov I zaradi zmanjšanje obsega proizvodnje asfalta v OE Logistika – strojni park pa preneha potreba po delu enega delavca na delovnem mestu finišerist in enega delavca na delovnem mestu valjerist II. Obseg proizvodnje je bil zmanjšan za 35 %. V obrazložitvi je navedel, da obseg proizvodnje napram letu 2009 pada, in da se je obseg v prvem polletju zmanjšal za 35 %. Enako je izpovedal tudi zaslišan na sodišču, smiselno enako pa so tudi izpovedale zaslišane priče. Tožena stranka je tako imela avtonomno pravico, da organizira delovni proces tako, kot je to zanjo najbolj smotrno in sodišče se v navedeno organizacijo ne more spuščati, preverja pa lahko le, ali je le-ta navidezna. Zmanjšan obseg proizvodnje oziroma poslovanja nedvomno predstavlja utemeljen poslovni razlog, pri tem pa zmanjšanje števila zaposlenih in s tem zmanjšanje stroškov pomeni tako ekonomsko kot organizacijski razlog.

Ob navedenim tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor glede zaposlitve H.H., pri čemer je sodišče ugotovilo, da ga je tožena stranka zaposlila 1. 4. 2010, ko je še načrtovala, da bo obseg proizvodnje asfalta enak kot v letu 2009, pri čemer pa ga je zaposlila tudi na drugo delovno mesto kot tožnika. Pogodba o zaposlitvi za H.H. je bila sklenjena že v aprilu, za tožnika pa je nastal poslovni razlog šele 20. 8. 2010, torej veliko kasneje. Pa tudi sicer sta bila tožnik in H.H. zaposlena na različnih delovnih mestih, pri čemer je pri enem šlo za gradbenega delovodjo, pri drugem pa za gradbenega tehnika, katerega dela so bolj zahtevna in se zahteva večja samostojnost in pri tem vodi tehnik večje skupine delavcev. Torej tožena stranka v začetku meseca aprila ni mogla načrtovati, da se bo v mesecu avgustu proizvodnja asfalta toliko zmanjšala, da bo prišlo do potrebnega ukinjanja delovnega mesta tožnika.

Glede šikane je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bila podana, šlo je le za prilagoditev delovnega procesa v manjšem obsegu proizvodnje asfalta. Tudi zaslišani C.C. je izpovedal, da je bila gramoznica „pod njegovo komando“ in pojasnil, da mu ni znano, da bi bilo pobiranje mačjih glav kazen za navedene delavce, temveč je šlo za višek ljudi zaradi manjše proizvodnje asfalta. Pobiranje krogel (mačjih glav) v gramoznici je bilo opravilo, ki je spadalo v okvir izvajanja dejavnosti tožene stranke in je bilo odrejeno glede na obstoječe povpraševanje po kroglah. Direktor je pojasnil, da so predhodno delo z mačjimi glavami opravljali študentje, glede na to, da so imeli prosto delovno silo, pa so odredili delo tožniku in sodelavcem. Dejstvo, da so določene delavce zaradi njihove nezasedenosti z delom napotili na opravljanje potrebnega dela, ne more predstavljati šikaniranja. Da pa je bila po oceni tožnika norma (pre)visoka pa tudi ni mogoče šteti, da je šlo za šikano, saj je norma veljala za vse delavce, ki so opravljali navedeno delo.

Tožnik v pritožbi tudi izpostavlja, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved iz poslovnega razloga prepozno, kar pa ni utemeljeno. Glede roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ZDR določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, kot to določa 6. odstavek 88. člena ZDR, pri čemer je poudariti, da tožena stranka ni zamudila roka za podajo odpovedi, saj je poslovni razlog nastal 20. 8. 2010, ko je tožena stranka izdala sklep o prenehanju potrebe po delu delavca na tožnikovem delovnem mestu. Ob navedenem je poudariti, da v primeru zaostrenih gospodarskih razmer oziroma poslabšanju uspešnosti poslovanja delodajalcu ni potrebno, da takoj odreagira, če je v negotovosti, kot to kaže za toženo stranko, ki je sicer menila, da lahko pride do večjega povpraševanja oziroma obsega proizvodnje asfalta. Dejstvo, da tožena stranka v zimskem obdobju asfalta ne vgrajuje ne pomeni, da bi morali od takrat šteti rok za podano odpoved, saj v tem času delavci dobijo druge zadolžitve oziroma koristijo dopuste in viške ur. Tako je bila podana odpoved pravočasna.

Delodajalec mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, ali obstaja druga ustrezna zaposlitev, ali pa je mogoče delavca dokvalificirati ali prekvalificirati in v kolikor nima možnosti za prezaposlitev, šele takrat lahko odpove delavcu pogodbo. Tožnik je zatrjeval, da je imela tožena stranka na razpolago primerno delovno mesto, pri čemer se je skliceval na internetne strani tožene stranke, vendar je pritožbeno sodišče prepričano, da gre za splošno objavo, ki ne dokazuje, da je tožena stranka imela konkretno delovno mesto, pri čemer je bila internetna objava pripravljena v letu 2007 in 2008, potem pa se je kvečjemu le spreminjala. Tako tožena stranka glede na občuten upad proizvodnje asfalta ni imela možnosti tožnika kakorkoli prezaposliti ali ga dokvalificirati ali prekvalificirati.

V postopku tudi ni bilo izkazano, da bi tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnik zoper njo vložil tožbo. Tako je neutemeljen pritožbeni ugovor o tem, da gre neutemeljeni odpovedni razlog iz 2. alinee 89. člena ZDR.

Glede na to, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine namesto reintegracije iz 118. člena ZDR.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka, na podlagi določil 154. člena v povezavi s 155. členom ZPP. Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je odločitev nepravilna, pri čemer sodišče ni upoštevalo niti priglašenih stroškov kilometrine, ker je tožnik pooblastil za zastopanje odvetnika, ki deluje na tem območju, pri čemer stroške tožnikove pooblaščenca krije Sindikat …, katerega član je tožnik in tudi iz navedenega razloga tožnik ni mogel izbirati druge odvetniške pisarne, saj bi v takem primeru moral kriti stroške pooblaščenca sam. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče odločilo o stroških postopka upoštevaje pri tem prakso pritožbenega sodišča in pravilno odločilo o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.