Jedro

Sodišče ne more upoštevati sprememb v zdravstvenem stanju, nastalih po izdaji dokončne odločbe, ker bi si s tem neutemeljeno prisvojilo pristojnosti, ki jih ima tožena stranka. Če pride po izdaji dokončne odločbe tožene stranke do takih sprememb v zdravstvenem stanju, lahko zavarovanec (tožnik) ponovno predlaga začetek postopka za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Nagrada za dopis substitutu predstavlja potrebni strošek postopka pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v točki 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje znesek „1.814,14 EUR“ nadomesti z zneskom „1.847,85 EUR“.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je odpravilo odločbi št. ... z dne 20. 11. 2006 in št. ... z dne 22. 6. 2007, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo ustrezno lažje delo v njegovem poklicu, ki ga bo opravljal v ugodnejših klimatskih pogojih s polnim delovnim časom od 14. 11. 2006 dalje. Tožniku je naložilo, da se v 30 dneh od vročitve sodbe prijavi pri Zavodu za zaposlovanje, toženi stranki pa, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.814,14 EUR z nakazilom na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ker je tožnika zastopal odvetnik, dodeljen z odločbo o odobritvi brezplačne pravne pomoči. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter mu tudi prizna povračilo vseh stroškov, ki jih je zahteval. Navaja, da je izvedenski organ podal mnenje, da je tožnik od 1. 3. 2010 dalje invalid I. kategorije invalidnosti, pred tem pa je bil od 14. 11. 2006 do 28. 2. 2010 invalid III. kategorije invalidnosti, v tem smislu bi sodišče prve stopnje moralo odločiti in tožnika od 1. 3. 2010 razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče ni navedlo v kolikšnem času mora tožena stranka odločiti o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Glede stroškov se tožnik pritožuje, da sodišče ni priznalo povračila vseh zahtevanih stroškov, poleg tega pa je neutemeljeno toženi stranki naložilo, da znesek stroškov in nagrade nakaže na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Za takšno odločitev ni navedlo podlage, potrebno je upoštevati datum izdaje odločbe o odobritvi brezplačne pravne pomoči, pravilno bi tudi bilo, da tožena stranka na račun sodišča nakaže stroške oz. nagrado le v višini, kot je bila z odločbami o brezplačni pravni pomoči odobrena, ne pa celotne stroške, saj je do razlike upravičen tožnik. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Kar zadeva priznanje pravic na podlagi invalidnosti je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo očitanih kršitev, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pazi po uradni dolžnosti.

Ko sodišče v socialnem sporu presoja o pravicah do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je sporno razmerje dolžno presojati v časovnem okviru, določenem z dokončno odločbo tožene stranke. To izhaja iz 2. odst. 58. čl., 1. odst. 63. čl. in 1. odst. 73. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), po katerih se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Ker sodišče dejansko in pravno stanje ugotavlja ter uporabo materialnega prava presoja po stanju na dan izdaje dokončne odločbe, je prvostopenjska sodba, ki temelji na izvedenskem mnenju Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa glede ugotovljene invalidnosti III. kategorije od dne, ko je bil tožnik obravnavan pri invalidski komisiji I. stopnje 14. 11. 2006, pravilna. Sodišče ne more upoštevati sprememb v zdravstvenem stanju, nastalih po izdaji dokončne odločbe, ker bi si s tem neutemeljeno prisvojilo pristojnosti, ki jih ima po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) o postopku za uveljavljanje in varstvo pravic, tožena stranka. O pravicah iz zavarovanja odločajo enote zavoda, kot je določeno v 253. čl. ZPIZ-1. Sodišče brez predhodnega postopka pri toženi stranki ne more odločati o pravicah iz obveznega zavarovanja na podlagi novih dejstev, nastalih po izdaji dokončne odločbe. Izrek prvostopenjske sodbe je sicer pomanjkljiv, ker sodišče ni posebej zavrnilo zahtevka za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi. Vendar to ne pomeni, da tožnik, kot določa 259. čl. ZPIZ-1, tudi ob upoštevanju ugotovitev izvedenskega organa v socialnem sporu, ne more ponovno predlagati začetka postopka za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik se torej neutemeljeno pritožuje, da bi moralo sodišče, zunaj časovnega in vsebinskega okvira, v katerem presoja v socialnem sporu, odločiti o pravicah na podlagi I. kategorije invalidnosti.

Neutemeljena je tudi pritožba, da bi sodišče moralo toženi stranki določiti rok za izdajo odločbe o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Po 2. odst. 82. čl. ZDSS-1 mora tožena stranka izdati upravni akt o višini tožbenega zahtevka v roku, ki ga lahko določi sodišče, najkasneje pa v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Gre za materialno pravni rok, na nepoznavanje prava se stranka ne more sklicevati, torej toženo stranko že zakon obvezuje, da v skrajnem 30 dnevnem roku odloči o višini zahtevka. Določitve krajšega roka tožnik ni predlagal in s tem v zvezi ni navedel pravno pomembnih dejstev ter predlagal dokazov.

Delno se tožnik utemeljeno pritožuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo stroškov postopka. Zakon o pravdnem postopku v 4. toč. 1. odst. 95. čl., Zakon o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami) pa v 2. odst. 16. čl. določata, da odvetnik lahko prenese pooblastilo na drugega odvetnika ali pooblasti drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja. Ureditev je namenjena tudi uresničevanju načela ekonomičnosti in čim manjših stroškov postopka, ker se je s tem mogoče izogniti povečanim stroškom tudi zaradi potovanj pooblaščencev. Po 22. čl. Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ta pojasnila in razlage so v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča, ki odločajo o stroških odvetniškega zastopanja. V zvezi s stroški poročila substituta je upravni odbor Odvetniške zbornice 22. 3. 2001 sprejel stališče, da je odvetnik upravičen do nagrade za dopis substitutu in do nagrade za dopis substituta substituentu (objavljeno na spletni strani Odvetniške zbornice Slovenije: http://www.odv-zb.si/predpisi/tolmacenje-odvetniske-tarife). Glede na navedeno je tožnik upravičen do povračila stroškov za trikratno poročilo substituta, kot je zahteval v predloženih stroškovnikih. Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbi ugodilo in znesek priznanih stroškov povečalo za 60 točk za trikratni kratek dopis oz. obvestilo, ustrezen delež materialnih stroškov in davka na dodatno vrednost. Neutemeljeno se tožnik pritožuje, ker je sodišče prve stopnje plačilo stroškov naložilo na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Po 46. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami), terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po ZBPP, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Gre za zakonsko subrogacijo, kar pomeni, da ni nepravilno, če sodišče tožencu naloži plačilo stroškov na račun sodišča, ki je izdalo odločbo o odobritvi brezplačne pravne pomoči. Znesek, do katerega je upravičen pooblaščenec, postavljen z odločbo, se določi v postopku priznavanja nagrade oz. povračila stroškov, določenem z ZBPP. Povračilo stroškov izvajalec brezplačne pravne pomoči zahteva pri strokovni službi za brezplačno pomoč s predložitvijo stroškovnikov za opravljena dejanja pravne pomoči, kot določa 40. čl. ZBPB v 1. in 2. odst. Organ za brezplačno pravno pomoč odloči o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči, če odločitev ne ustreza opravljenim storitvam oz. stroškom in pravnomočni odločitvi sodišča o povračilu stroškov, ima tožnik oz. izvajalec brezplačne prave pomoči možnost pravnega sredstva v postopku odločanja o odobritvi in povračilu nagrade ter stroškov v postopkih brezplačne pravne pomoči. Sklep sodišča, ki temelji na zakonski določbi o vstopu Republike Slovenije v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika, je zakonit. Z izjemo delne ugoditve glede povračila stroškov za poročila substitutov, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo. V primerjavi z vsebino celotnega izreka prvostopenjske sodbe je uspeh pritožbe majhen, upoštevati je potrebno, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo povračilo nekaterih stroškov v previsokem znesku (kilometrina dne 26. 9. 2008 v višini 0,37 EUR za prevoženi kilometer, namesto pravilno 0,33 EUR, za tretjo pripravljalno vlogo dne 24. 5. 2010 je priznalo 300 točk namesto pravilno 225 točk), zato je sodišče druge stopnje sklenilo, da stroške pritožbe tožnik nosi sam.