Jedro

Sporno zemljišče je bilo pred lastninskim preoblikovanjem družbena lastnina v uporabi občine A. - Sklada stavbnih zemljišč.

Pri tem je šlo za neposredno izvrševanje funkcije družbene skupnosti glede urejanja in uporabe stavbnega zemljišča - za pravico razpolaganja z zemljiščem tako, da se daje v uporabo ali v začasno uporabo in zakup.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da služeče zemljišče ni predstavljalo družbenega sredstva v družbeni pravni osebi, zato ni podana "omejitev" priposestvovanja po 55. členu ZTLR.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (sklepom in sodbo) najprej odločilo, da se sprememba tožbe z dne 24. 6. 2022 dovoli (I. točka izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku, da se ugotovi obstoj služnosti hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po obstoječi grajeni betonski (kolovozni) poti od meje s parcelo 1111 1224/9 do asfaltnega dela poti v širini 3,5 metra in v nadaljevanju po obstoječi asfaltni poti na severovzhodnem delu poti širine 3,14 metra, v skupni dolžini 56,02 metra in s površino 192 m2, ki poteka po sredini parcele 1111 1224/2, in sicer od meje s parcelo 1111 1224/9 na jugozahodu do parcele 1111 1226/2 na severovzhodu, tako kot jo prikazuje skica sodnega izvedenca geodetske stroke A. A. z dne 5. 4. 2022, ki je sestavni del te sodbe, v korist vsakokratnih lastnikov parcele 1111 1230/2 in parcele 1111 1230/3 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožnikom 2.939,61 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se pritožujeta toženec in stranska intervenientka na strani toženca.

2. Toženec jo po vsebini izpodbija v II. in posledično v III. točki izreka. V pritožbi navaja, da se je ob nakupu sporne parcele zanesel na podatke v zemljiški knjigi ter na zagotovila prejšnje lastnice (Mestne občine A.), da ta nepremičnina ni obremenjena s služnostjo. Skliceval se je na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in dobro vero. Toženec ni imel nobenega razloga za dvom v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja. Ni mu mogoče očitati neskrbnosti in opustitve raziskovalne dolžnosti glede pravnega in dejanskega stanja nepremičnine. Kljub temu, da je bil ta ugovor eden od ključnih argumentov toženca v tem postopku, se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo niti z enim stavkom. Nadalje navaja, da tožniki tekom postopka niso zatrjevali, da je bilo bodisi tožencu, bodisi njegovemu pravnemu predniku (Mestni občini A.) izvrševanje služnosti znano. Zatrjevali so le, da izvajanju služnosti ni nihče nikoli nasprotoval. Tožniki tudi niso navajali, da je asfaltiranje dela poti izvedla Krajevna skupnost B., kakor v obrazložitvi zapiše sodišče prve stopnje. Slednje je brez trditev ugotavljalo določena dejstva. Zaključki o vedenju toženca in Mestne občine A. o uporabi poti s strani tožnikov, so tudi pavšalni in zmotni. Nelogičen in neživljenjski je zaključek, da naj bi domnevno asfaltiranje v letih 1984/1985 pomenilo, da je toženec vedel za izvajanje služnosti. Prav tako je nepravilno stališče glede omejitve priposestvovanja po 55. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sporno zemljišče se je oddajalo v začasni zakup, ta zakupnina pa je bila materialna osnova za uresničevanje funkcij Mestne občine A. Zadostuje, da družbena pravna oseba določeno sredstvo upravlja. Sodišče prve stopnje je v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo. Pogoji za priposestvovanje niso podani. Do leta 1997 priposestvovanje (zaradi obsoja družbene lastnine) ni bilo možno, leta 2015 pa je toženec od tožnikov zahteval, da uporabo sporne parcele opustijo. Tudi obseg in vsebina služnosti je nepravilno ugotovljena. Določene, s tem povezane navedbe toženca (glede samovoljne razširitve služnosti), je sodišče prve stopnje prezrlo. Verodostojnost nekaterih prič je vprašljiva. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Stranska intervenientka izpodbija to odločitev v II. točki izreka. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot pravno podlago upoštevati Občni državljanski zakonik. Priposestvovalno dobo je štelo šele od leta 1981 dalje, s tem pa prezrlo vprašanje (ne)dobrovernosti pravnih prednikov tožnikov. V odgovoru na pritožbo toženca je izrazila strinjanje z njegovimi navedbami.

4. Tožniki so odgovorili na obe pritožbi. Pritožbenim navedbam so nasprotovali in predlagali zavrnitev pritožb. Priglasili so pritožbene stroške. Toženec je odgovoril na pritožbo stranske intervenientke. V zvezi s tem je priglasil pritožbene stroške.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki solastniki parcel št. 1230/2, 1230/3, 1230/1 in 1224/9, vse k.o. 1111 C., ki v naravi predstavljajo zaokroženo celoto s stanovanjsko hišo na naslovu [...] 15, Č. To zemljišče meji na parcelo št. 1224/2, ki je v lasti toženca in po kateri poteka sporna pot. Ta pot je v pretežnem (jugozahodnem) delu zabetonirana v dveh linijah (kolesnicah), v severovzhodnem delu pa asfaltirana. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da so tožniki oziroma pred njimi njihovi predniki, odkar so se leta 1957 preselili v hišo na naslovu [...] 15, dejansko izvrševali služnost po tej poti. Tej uporabi ni nihče nikoli nasprotoval. Ta pot predstavlja edini možni dostop do hiše na naslovu [...] 15. V začetku (od leta 1957 do 1970) je bila namenjena peš hoji in vožnji z vozovi ter osli, po letu 1970 pa tudi vožnji z avtomobilom. Priposestvovalna doba je pričela teči januarja 1982 (tožniki oziroma njihovi predniki so šele sredi leta 1981 kupili gospodujoče nepremičnine) in je potekla januarja 2002. Vsa leta so tožniki, po oceni sodišča prve stopnje, izvrševali služnost na sporni poti tako, kot je "zatrjevano" v tožbenem zahtevku. V tej vsebini in obsegu so služnost priposestvovali.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri služečem zemljišču ni šlo za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, zato ni podana "omejitev" priposestvovanja po 55. členu ZTLR. Tega zaključka pritožba ne omaje. Kot izhaja iz spisovnega gradiva (zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige, na katerega se toženec sklicuje), je bilo sporno zemljišče pred lastninskim preoblikovanjem družbena lastnina v uporabi občine A. – Sklada stavbnih zemljišč. V 5. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) je bilo določeno, da (nezazidana) stavbna zemljišča v družbeni lastnini upravlja občina in z njimi razpolaga preko sklada stavbnih zemljišč, če jih na podlagi Ustave in zakona ne upravljajo delavci in drugi delovni ljudje v organizacijah združenega dela, drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih. To upravljanje s strani občine (ki je bila v tistih časih samoupravna in temeljna družbenopolitična skupnost) oziroma s strani omenjenega sklada, je predstavljalo poseben pravni institut, ki v Zakonu o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZD) ni bil podrobneje urejen. V literaturi je zastopano stališče, da to ni bila samoupravna pravica upravljanja, ki so jo po ZZD glede družbenih sredstev imeli delavci in delovni ljudje (v družbeni pravni osebi), temveč pravica, obveznost in odgovornost občine, da ureja uporabo zemljišč in dobrin v splošni rabi. Šlo je za neposredno izvrševanje funkcije družbene skupnosti glede urejanja in uporabe stavbnega zemljišča – za pravico razpolaganja z zemljiščem tako, da se daje v uporabo ali v začasno uporabo in zakup. Zmotno je zato naziranje, da naj bi ta sredstva predstavljala materialni pogoj za delo tedanje občine oziroma materialno osnovo uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi, v smislu 223. oziroma 265. člena ZZD.

8. Upravičeno pa toženec v pritožbi opozarja, da se je v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na to, da je bil v času pridobitve sporne nepremičnine (ob sklepanju in "izvršitvi" menjalne pogodbe leta 2006) dobroveren, zato eventualna pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne more iti v njegovo škodo. Kot enega od ključnih in pravno relevantnih obrambnih argumentov je podal ugovor varstva dobrovernega pridobitelja v smislu načela zaupanja v zemljiško knjigo, vendar se sodišče prve stopnje do tega ugovora ni opredelilo. S tem je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na kar pritožba smiselno opozarja. Stranka ima namreč pravico do izjave o vseh vidikih spora, tej pravici pa sledi dolžnost sodišča, da se do njenih ustrezno konkretiziranih in odločilnih navedb opredeli. Zaradi zagotovitve ustavne pravice do poštenega sojenja (ter zaupanja v sodstvo) je namreč bistvenega pomena, da stranka spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih tudi ustrezno obravnavalo. To pravico, ki pomeni temeljno sestavino poštenega postopka, ima stranka na vsaki stopnji sojenja, zato pritožbeno sodišče tovrstne pomanjkljivosti ne more (ustavno skladno) sanirati na način, da bi te navedbe sámo (in prvič) obravnavalo. Poleg tega bi bila s tem bistveno okrnjena strankina pravica do pritožbe.

9. Na podlagi 354. člena ZPP je torej pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo v novo sojenje.

10. Sodišče prve stopnje naj ravna v skladu z gornjimi napotki. Opredeli naj se do omenjenega ugovora toženca, dodatno obrazloži obseg služnosti (predvsem v smislu vožnje z vsemi motornimi vozili), kritično presodi širino poti (v delu, kjer naj bi znašala 3,5 metra) in obravnava druge relevantne navedbe strank. O tožbenem zahtevku naj ponovno odloči.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper razveljavitveni sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi odloča Vrhovno sodišče.

-------------------------------

1(1) V nadaljevanju je oznaka te katastrske občine izpuščena.

2(2) 55. člen ZTLR določa: Na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, se stvarna služnost ne more priposestvovati.

3(3) A. Finžgar, Družbena lastnina, Nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, zbirka člankov in razprav, Ljubljana 1979, str. 44.

4(4) 223. oziroma kasneje 265. člen ZZD je določal: Družbena sredstva, ki jih upravljajo delavci ali drugi delovni ljudje v družbeni pravni osebi (v nadaljnem besedilu: družbena sredstva v družbeni pravni osebi), sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za njihovo delo oziroma materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi.

5(5)

6(6)

7(7)