Jedro

Motiv obsojenkinega sina kot privilegirane priče, zakaj ni želel izpovedati (sklicujoč se na to, da ker je bila glavna obravnava opravljena brez zagovornika), ni pomemben, saj ga v nasprotju s siceršnjimi pričami že samo dejstvo, da gre v razmerju do obsojenke za krvnega sorodnika v ravni vrsti, odvezuje dolžnosti pričanja (tretji odstavek 234. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 236. člena ZKP).

Ker po spremembi obtožbe na glavni obravnavi (1. odstavek 344. člena ZKP) prekinitev le-te za pripravo obrambe ni obligatorna (2. odstavek istega člena), je v tem primeru ravnanje sodišča odvisno od obsega sprememb.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. P.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je P.K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v njej pa določena kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta.

Plačati je bila dolžna 40.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo v plačilo 40.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornik je dne 27.12.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, to je iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče "odloči v skladu s predvidenim po členu 426 ZKP". Zagovornik je nato 3.3.2003 vložil še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri pa uveljavlja psihološko okuženost razpravljajoče sodnice s prepovedanimi dokazi. Ker je bila ta vložena po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve (tretji odstavek 421. člena ZKP), je Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Pravica obrambe ni bila kršena s tem, ko je sodišče opravilo glavno obravnavo brez zagovornikove navzočnosti. Kar zadeva izrek sodbe, je ta res nekoliko spremenjen glede na izrek obtožbe, vendar je sodišče zgolj natančneje opisalo obdolženkino ravnanje, ugotovljeno v dokaznem postopku. V zvezi s krivdo pa navaja, da ta izhaja že iz opisa njenega ravnanja in tudi druge okoliščine dogodka dokazujejo, da je bilo dejanje storjeno naklepno. Posebna obrazložitev subjektivnega znaka v takem primeru ni v navadi, saj ni potrebna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), kar pomeni, da se kršitev preverja le v obsegu, kot je obrazložen. Zaradi tega ni mogoče upoštevati zagovornikovega sklicevanja na pritožbene navedbe.

V zahtevi za varstvo zakonitosti so uveljavljane naslednje kršitve:

1. da je bila glavna obravnava 15.2.2000 v nasprotju z določbami kazenskega postopka opravljena v zagovornikovi nenavzočnosti, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe;

2. da je bila obtožba prekoračena (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP);

3. da se prvostopenjsko sodišče se ni ukvarjalo s problemom krivde, s čimer je bila storjena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

K tč. 1 Zagovornik navaja, da je vabilo za navedeno glavno obravnavo prejel 11.2. 2000, da je prosil za preložitev, ker je imel 15.2. obveznosti kot zagovornik na Okrožnem sodišču v Celju v zadevi zoper štiri obdolžence zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 52. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (očitno mišljeno KZ-77), ta zadeva pa je bila razpisana bistveno pred obravnavano. Za ta dan tudi ni mogel zagotoviti substituta, naknadno pa se je izkazalo, da obdolženka na to sploh ni pristala. Zaradi njegove odsotnosti na glavni obravnavi ni želel pričati obsojenkin sin. Poleg tega sodišče obsojenke ni opozorilo v skladu z drugim odstavkom 442. člena ZKP.

V skrajšanem postopku ureja sojenje v zagovornikovi nenavzočnosti določba drugega odstavka 442. člena ZKP, ki med drugim pravi: če na glavno obravnavo ne pride zagovornik, ki je bil v redu povabljen, in ne obvesti sodišča, zakaj je zadržan, brž ko za to zve, obramba pa ni obvezna, se glavna obravnava, če si obdolženec ne vzame takoj drugega zagovornika, opravi v nenavzočnosti zagovornika.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik prejel vabilo na nadaljevanje glavne obravnave 10.2.2000 (pri l. št. 45), sodišče pa je 14.2.2000 prejelo njegovo zaprosilo za preložitev glavne obravnave, razpisane za naslednji dan (l. št. 46). V njem kot razlog navaja zgolj, da ima pri sodišču toliko obveznosti, da na tako kratek rok ne more reagirati. Na dan same glavne obravnave pa je zagovornik po faksu ponovno poslal zaprosilo (l. št. 48) in v njem navaja isti razlog za preložitev: prekratek rok med vabilom in obravnavo zaradi drugih obveznosti pri sodišču, "celo v zadevi ex offo zagovora".

Zaradi premalo časa je propadel tudi poskus zagotoviti substitucijsko zastopanje.

Iz navedenega in podatkov v spisu je razvidno: - da je bilo vabilo zagovorniku pravočasno vročeno (tretji odstavek 439. člena ZKP) in ni dvoma, da je bil v redu povabljen, - da so razlogi za preložitev nekonkretizirani (drugače kot v zahtevi za varstvo zakonitosti) in brez priloženih dokazov, zato jih ni mogoče šteti kot opravičljive, kar je pogoj za drugačno procesno ukrepanje kot v obravnavani zadevi, - da obramba ni obvezna, - da je šlo za nadaljevanje glavne obravnave, pri čemer se zagovornik predhodnega naroka 31.1.2000 niti ni udeležil in izostanka ni opravičil, - da zadeva v procesnem in vsebinskem pogledu ni težavna, - da sodnica res ni opozorila obsojenke, da si lahko vzame drugega zagovornika (te kršitve zagovornik v pritožbi ni uveljavljal), da pa te zahteve določba drugega odstavka 442. člena ZKP niti ne vsebuje (drugače kot v členu 308 ZKP, ki se uporablja v rednem postopku) in je bila obsojenka že v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo poučena, da ima pravico vzeti si zagovornika, da pa v primeru, ko obramba ni obvezna, glavna obravnava ne bo preložena, če zagovornik nanjo ne bo prišel ali če bi si šele na njej vzela zagovornika.

Navedeno je podlaga za ugotovitev, da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe drugega odstavka 442. člena ZKP, ko je glavno obravnavo 15.2.2000 opravilo v zagovornikovi nenavzočnosti, saj so bili za to izpolnjeni vsi pogoji. Kar pa zadeva motiv obsojenkinega sina kot privilegirane priče, zakaj ni želel izpovedati, ta ni pomemben, saj ga v nasprotju s siceršnjimi pričami že samo dejstvo, da gre v razmerju do obsojenke za krvnega sorodnika v ravni vrsti, odvezuje dolžnosti pričanja (tretji odstavek 234. člen-a v zvezi z 2. točko prvega odstavka 236. člena ZKP).

K tč. 2 Zagovornik ne obrazloži, s katerim elementom je sodba prekoračila obtožbo (prvi odstavek 354. člena ZKP), v nadaljevanju pa problematizira spreminjanje obtožbe kot očitno posledico prilagajanja "formalnega" stanja dejanskemu. Poudariti je treba, da je to dopustno ravnanje tožilca v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP. V takem primeru sme (in ne mora) sodišče za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo (drugi odstavek citiranega člena), kar je odvisno od obsega sprememb. Prav tako ne drži, da obsojenka ni imela možnosti izjaviti se v zvezi s spremenjenim obtožnim predlogom. To je storila v končni besedi (l. št. 51), neposredno zatem, ko je okrožni državni tožilec prav tako v besedi strank obtožni predlog nebistveno spremenil (konkretizacija groženj, dodano, da se je oškodovanec počutil močno ogroženega). Zagovornik še zatrjuje, da naj bi sodišče v izrek vneslo popolnoma novo varianto dogajanja. Na ta očitek je odgovorilo že pritožbeno sodišče na 3. strani tožbe, s čimer se Vrhovno sodišče v celoti strinja in še dodaja, da je sprememba, da je obdolženka "v trenutku zamahnila v smeri njegovega telesa" v to, da je "šla s tako naperjenimi vilami proti njemu" dejansko v obsojenkino korist, saj predstavlja milejše ravnanje zoper oškodovanca.

K tč. 3 Zagovornik meni, da se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo s problemom krivde, obrazložitev sodišča druge stopnje v zvezi s pritožbenim očitkom o odsotnosti razlage krivde pa ni zakonsko sprejemljiva, saj je to sodišče navedlo le, da iz dejanskega opisa obdolženkinega ravnanja izhaja, da gre za kaznivo dejanje, storjeno z naklepom.

V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodišče v obrazložitvi med drugim navesti tudi, kateri razlogi so bili odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, med drugim pri ugotavljanju, ali je podana storilčeva kazenska odgovornost. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na 4. strani nedvomno izhaja, da pri obsojenkinem ravnanju ni šlo za malomarnost, ampak za zavedno in hoteno ravnanje (navedba v drugem odstavku na navedeni strani, da si je privoščila ravnanje, in sicer - kot je razvidno iz predhodnih razlogov - vstop v hudournik z vilami, uperjenimi v oškodovanca, pri čemer je kričala, da ga bo ubila, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot način, da prestraši oškodovanca, to pa ji je tudi uspelo, zaradi česar je ta zapustil delo v hudourniku, kljub temu pa mu je oškodovanka z vilami sledila). Res je, da sodišče ni izrecno navedlo, da je na podlagi navedenega bilo ugotovljeno obsojenkino naklepno ravnanje, torej da se je zavedala, da to, kar počne, predstavlja grdo ravnanje z oškodovancem, da ga bo s takim ravnanjem prestrašila in da je prav to tudi hotela storiti (direktni naklep). Ker pa bi navedeni sklep pomenil zgolj ponovitev tistega, kar se ji očita v izreku prvostopenjske sodbe, navedene okoliščine pa so take, da dajejo podlago za ugotovitev obsojenkine krivde, po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče reči, da sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenka ni uspela z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžna plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da postopek ni bil zamotan in njene premoženjske razmere, ugotovljene v postopku na prvi stopnji (lastnica hiše in zemljišča, invalidska upokojenka, brez preživninskih obveznosti).