Jedro

V skladu s sodno prakso je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Ta je po uveljavljenem stališču v sodni praksi enaka višini tržne najemnine enakovredne nepremičnine kot najbolj objektivnemu merilu višine obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani.

Splošno znana so tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Višina najemnine za zemljišče določene velikosti, določenih lastnosti in na določeni lokaciji, pa ne more biti znana pretežni večini ljudi.

Sodišče lahko institut odločanja po prostem preudarku uporabi le, če se višina uporabnine ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, torej samo pod pogojem, da bi tožeča stranka, ki nosi dokazno breme, ponudila druge dokazne predloge, česar patožeča stranka ni storila.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 69675/2010 z dne 22. 5. 2010, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 642,16 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od uporabe njenega zemljišča oziroma plačilo uporabnine (198. člen OZ). V skladu s sodno prakso je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Ta je po uveljavljenem stališču v sodni praksi enaka višini tržne najemnine enakovredne nepremičnine kot najbolj objektivnemu merilu višine obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani.

5. Glede dejstev in dokazov v pravdnih postopkih velja razpravno načelo (7. člen ZPP). Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage. Dokazovanje višine uporabnine je tožničino dokazno breme (212. člen ZPP), ki je sicer v ta namen predlagala postavitev izvedenca, vendar ni plačala zahtevanega predujma, zato sodišče dokaza z izvedencem ni izvedlo. Višina uporabnine se sicer lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi, ki pa jih v obravnavani zadevi tožeča stranka ni predlagala.

6. Pritožbene navedbe, da je višina najemnine za sporno zemljišče splošno znano dejstvo, ki ga v skladu s petim odstavkom 214. člena ZPP ne bi bilo potrebno dokazovati, niso utemeljene. Splošno znana so tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Višina najemnine za zemljišče določene velikosti, določenih lastnosti in na določeni lokaciji, pa ne more biti znana pretežni večini ljudi.

7. Nadalje tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišču prve stopnje višino primerne uporabnine ugotavljati po prostem preudarku (216. člen ZPP). S sklicevanjem na uporabo prostega preudarka se tožeča stranka ne more razbremeniti svoje dolžnosti predložiti dokaze. Prosti preudarek torej ni nadomestilo dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Navsezadnje pa lahko sodišče institut odločanja po prostem preudarku uporabi le, če se višina uporabnine ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, torej samo pod pogojem, da bi tožeča stranka, ki nosi dokazno breme, ponudila druge dokazne predloge, česar pa kot že rečeno tožeča stranka ni storila.

8. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala višine uporabnine. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (1. odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).