Jedro

Tožnica v tožbi navaja več dejanj več državnih organov. Pri posameznem dejanju so bili sicer navedeni določeni elementi, pri tem pa niti eno dejanje ni bilo razumljivo določeno tako, da bi sodišču omogočalo presojo, ali je bilo z njim poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in katere. Ker tožnica v postavljenem roku ni odpravila pomanjkljivosti tožbe tako, kot jo je pozvalo sodišče in zato tožba ostaja nepopolna in nerazumljiva ter je zaradi tega ni bilo mogoče obravnavati, jo je sodišče zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožnica je priporočeno po pošti 4. 12. 2024 poslala tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožbo vlaga zoper Republiko Slovenijo zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi URS) in zakonodaje, ki so jih izvedli javni uslužbenci v državnih organih in s to tožbo predlaga ugotovitev protipravnih kršitev, odpravo pravnih posledic in zahteva povrnitev škode. V tožbi je tožnica navajala več državnih organov in več dejanj, ki naj bi trajala od leta 2022 do vložitve tožbe, in sicer: dejanje Centra za socialno delo Celje "v smeri izselitve tožeče stranke z naslova stalnega prebivališča, lažnih prijav javnih uslužbencev na nasilju nad starši tožeče stranke in kršenje pravice do izobraževanja otroka na domu"; dejanje Upravne enote Celje zaradi uvedbe nezakonitega postopka ugotavljanja stalnega prebivališča, da je zaradi tega tožeča stranka morala prijaviti stalno prebivališče, kjer ni dejansko prebivala"; dejanje Policijske postaje Žalec PU, v zvezi z "izvedenimi dejanji zlorabe uradnega položaja in/ali nevestnega dela v službi in spodbujanje fizične izselitve tožeče stranke v kateri je bil poškodovan njen partner"; dejanje Okrožnega sodišča v Celju, v zvezi z dejanjem "sodnice, ki je na osnovi lažno oblikovanih podatkov odredila sodno prepoved približevanja"; dejanje Sodnega sveta, Ljubljana, v zvezi z dejanjem "pasivne zlorabe uradnih pravic"; dejanje Centra za socialno delo Savinjsko-Šaleška, enota Žalec zaradi "nedodelitve denarne socialne pomoči, neupoštevanja pozivov tožeče stranke za neenako obravnavo in kršenja pravice do izobraževanja otroka na domu"; dejanja Upravne enote Celje, Okrožnega sodišča v Celju in Centra za socialno delo Celje, v zvezi z dejanjem kršitve varstva osebnih podatkov in ostala dejanja, ki jih tožnica podvajano še opisuje v tožbi.

2.Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

3.Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tretjem odstavku 30. člena določa, da če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove.

4.V okviru predhodnega preizkusa je bilo ugotovljeno, da je tožba nepopolna, saj ni vsebovala vseh sestavin po določbi tretjega odstavka 30. člena ZUS-1. Sodišče je tožnico s pozivom z dne 20. 1. 2025, ki je bil tožnici s fikcijo vročitve vročen 7. 2. 2025, pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe. Sodišče je tožnici uvodoma pojasnilo, da je tožba po 4. členu ZUS-1 subsidiarno pravno varstvo, ko torej zoper dejanja ali akte državnih organov, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče je tožnici dalo jasna navodila, da je v tožbi, ki jo vlaga po 4. členu ZUS-1, treba navesti posamično dejanje (1), kje in kdaj je bilo storjeno - točen datum in kraj (2), organ ali uradno osebo, ki je to storila (3), razloge (4), podati navedbe, da je z njimi poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in katere (5), dokaze o tem (6) in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove (7). Le na tak način bi bilo tožbo mogoče vsebinsko obravnavati. Opozorilo jo je tudi, da bo sodišče tožbo zavrglo, če ne bo ravnala v skladu s pozivom.

5.Skladno z 31. členom ZUS-1 v primeru, da je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodnik od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in ga obenem pouči, kaj in kako naj popravi ter ga opozori na posledice, če tega ne stori.

6.Tožnica je po pozivu na sodišče poslala vlogo, naslovljeno kot "Odgovor na poziv odprava pomanjkljivosti, št. IV U 165/2024 z dne 20. 1. 2025" z dne 13. 2. 2025, s katero pomanjkljivosti vložene tožbe ni odpravila, ampak je sodišču predlagala, da prekine postopek, zaradi razrešitve predhodnega vprašanja, ker naj bi bil v teku predkazenski postopek zoper določene javne uslužbence pod opravilno št. IV U 165/2024. Sodišče ugotavlja, da iz tožbenih navedb izhaja več dejanj državnih organov, ki jih tožnica nepregledno povzema oziroma opisuje, pri tem pa ne navede jasno, kateri je tisti akt oziroma dejanje, za katerega sodišče naj ugotovi kršitev. Tožnici je bilo pojasnjeno tudi, da lahko z eno tožbo zajame le eno ravnanje oziroma akt, več zahtevkov proti istemu tožencu,

1 Tožnica sicer navaja več državnih organov, pri čemer gre v večini za isto toženko.

bi tožnica lahko uveljavljala le, če bi vsi zahtevki temeljili na isti pravni in dejanski podlagi (tako 35. člen ZUS-1). Glede slednjega, pa se tožnica kljub pozivu sodišča ni izjasnila. Zato je ostalo nekonkretizirano ali tožnica zahteva ugotovitev nezakonitosti enega ali več dejanj oziroma aktov državnih organov, kakor tudi sama konkretizacija vsaj enega posamičnega dejanja.

7.Sodišče ugotavlja, da iz postavljenega tožbenega zahtevka sicer ni mogoče razbrati konkretizacije dejanja, kar skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne sme biti razlog, da sodišče odkloni sodno varstvo v primeru neformalno postavljenega zahtevka. Iz tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 izhaja, da se zahteva po določni navedbi ravnanja, ki se kot nezakonito očita toženki, nanaša na tožbo. To pomeni, da mora biti dejanje v tožbi konkretizirano (določeno) tako, da tudi sodišču omogoča prepoznavo dejanja oziroma dogodka, zaradi katerega je vložena tožba, ter se bo nanj nanašal izrek sodbe, v katerem bo odločeno, ali je bilo z dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika ali ne. Smisel navedene zahteve je namreč v opredelitvi predmeta spora, s tem pa nujno njegove dejanske podlage, o kateri bo moralo sodišče odločiti.

2 Tako sklep VSRS Sklep I Up 227/2023 z dne 15. 11. 2023.

8.Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnica v tožbi navaja več dejanj več državnih organov, kot povzeto že v 1. točki te obrazložitve. Pri posameznem dejanju so bili sicer navedeni določeni elementi kot zahtevano v tretjem odstavku 30. člena ZUS-1 in so bili našteti v 4. točki te obrazložitve, pri tem pa niti eno dejanje ni bilo razumljivo določeno tako, da bi sodišču omogočalo presojo ali je bilo z njim poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in katere. Prav tako tožnica za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov, čeprav jo je sodišče s pozivom z dne 20. 1. 2025 pozvalo tudi k temu.

9.Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 10/2018 z dne 4. 4. 2018 zavzelo stališče, da je tožbena navedba spornih dejanj organov, ki naj bi posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika (ter s tem povezanih tožbenih zahtevkov) nujna za opredelitev predmeta upravnega spora na podlagi 4. člena ZUS-1 in da sodišče ne more nadomeščati izražene volje in tožbenih zahtevkov stranke. Če se v zvezi z navedenim pojavijo nejasnosti ali pomanjkljivosti je dolžnost sodišča prve stopnje, da tako tožbo obravnava kot nepopolno po prvem odstavku 31. člena ZUS-1 in od tožnika zahteva odpravo pomanjkljivosti (točka 15 obrazložitve), kar pa je sodišče s pozivom z dne 20. 1. 2025 tudi storilo.

10.Ker tožnica v postavljenem roku ni odpravila pomanjkljivosti tožbe tako, kot jo je pozvalo sodišče in zato tožba ostaja nepopolna in nerazumljiva ter je zaradi tega ni bilo mogoče obravnavati, jo je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb stranke v postopku ni opredeljevalo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

11.Sklepno se sodišče opredeljuje še do tožničinega predloga za prekinitev postopka, navedenega v vlogi z dne 13. 2. 2025. Tožnica tozadevno le pavšalno navede, da v zvezi z zadevo pod opr. št. IV U 165/2024 teče predkazenski postopek, zato za namen razrešitve predhodnega vprašanja predlaga prekinitev postopka. Pri tem ne predloži nobenega dokaza, ali se sklicuje na opravilne številke zadev v katerih bi naj tekel predkazenski postopek. Sodišče je tožnico že s pozivom z dne 20. 1. 2025 pozvalo k opredelitvi posameznih dejanj, glede katerih je tožnica že omenjala, da je v teku kazenski postopek. Ker tožnica nanj vsebinsko ni odgovorila, temveč je poslala le predlog za prekinitev postopka, sodišče niti ni moglo preveriti ali sploh gre za predhodno vprašanje v tem upravnem sporu. Glede na omembe tožnice, pa sodišče ponovno pojasnjuje, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja sodnega varstva v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, če ima v obravnavanem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo v drugih postopkih (med njimi tudi v kazenskem postopku).

-------------------------------

Zveza: