Jedro

Na podlagi 2. točke 46. člena ZDDV-1, veljavne v relevantnem obdobju, je plačila DDV oproščena dobava novih prevoznih sredstev, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun iz ozemlja Republike Slovenije v drugo državo članico, če se opravi davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve znotraj Skupnosti niso predmet DDV ali katerikoli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec. V predmetni zadevi pa je tožnik tisti, ki je uveljavljal oprostitev plačila DDV, torej davčno ugodnost in je tako na njegovi strani dokazno breme. Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za uveljavljanje oprostitve plačila DDV. Ker so oprostitve plačila DDV davčne ugodnosti, jih je potrebno, glede na ustaljeno sodno prakso, tolmačiti ozko (restriktivno).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2008 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 11.400,00 EUR ter obresti v znesku 1.269,05 EUR, ki mora biti plačan v roku 30 dni po vročitvi te odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točki I in II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ. Davčni organ je inšpiciral izdan račun za prodano vozilo v države EU in sicer 70422/07 z dne 14. 12. 2007 v višini 57.000,00 EUR, ki ga je tožnik izdal družbi A. Italija za vozilo Land Rover Range Rover Sport TDV8 SE šasije SALLSAA248A149141. Tožnik je predložil tudi primopredajni zapisnik za to vozilo z dne 14. 12. 2007. Iz izpisa bančnega transakcijskega računa tožnika je bilo razvidno, da je 13. 12. 2007 kupnino za predmetno vozilo na račun tožnika plačala družba B. iz Anglije in ne kupec iz Italije. Tožnik ne razpolaga z pogodbo o prevzemu dolga med A. iz Italije in B. iz Anglije. Tožnik je prejel račun št. 7500208 z dne 17. 12. 2007, ki ga je izdal C. d.o.o., v višini 56.574,00 EUR z obračunanim DDV 11.314,80 EUR, skupaj 67.888,80 EUR. Izdana je bila tudi prevzemnica št. 153/07 z dne 19. 12. 2007 z datumom prevzema 14. 12. 2007. Iz uradnih podatkov evidence registra motornih vozil in prometnih listin izhaja, da je bilo predmetno vozilo katerega naj bi tožnik prodal družbi v Italijo prvič registrirano v Sloveniji 9. 1. 2008 na ime D.D., ki je izjavila, da si je predmetno vozilo, ki je bilo v komisijski prodaji ogledala na parkirišču družbe E. d.o.o., in zanj je plačala družbi E. d.o.o. 62.500,00 EUR na podlagi računa 616 z dne 8. 1. 2008. Podlaga je bila pogodba o komisijski prodaji 527/2008 med E. d.o.o. in F.F. ter račun 113/07 z dne 21. 12. 2007 od G. d.o.o., ki je bil izdan F.F. V postopku DIN pri družbi G. d.o.o., je bilo ugotovljeno, da je ta „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma „missing trader“.

Davčni organ je v postopku DIN ugotovil, da je bilo predmetno vozilo prodano iz PE Koper iz katere so se že prodajala vozila, ki so bila preko „missing trader“ družb prodana fizičnim osebam v Sloveniji in niso nikoli bila dobavljena v države EU ter so bila prvič registrirana v Sloveniji. Vozilo je D.D. prodal E. d.o.o. Od dneva prodaje vozila 14. 12. 2007 (razvidno iz primopredajnega zapisnika) do prve registracije predmetnega vozila v Sloveniji je poteklo 28 dni. Obravnavano vozilo dejansko ni nikoli prišlo iz Nove Gorice v Rim h kupcu. Iz predhodno navedenih okoliščin izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da gre za navidezne dobave. Navidezni posli v skladu s tretjim odstavkom 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Davčni organ tožniku ni priznal oprostitve DDV po 2. točki 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Ker gre za prodajo vozil končnim kupcem v Sloveniji bi moral tožnik na podlagi 33. člena ZDDV-1 obračunati DDV.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil, saj tožnik ni izkazal, da je bilo obravnavano vozilo odpeljano iz države dobavitelja (Slovenija), da je fizično zapustilo ozemlje Slovenije, na podlagi česar bi bil tožnik kot dobavitelj upravičen do oprostitve obračuna in plačila DDV po 2. točki 46. člena ZDDV-1. Navaja 79. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju PZDDV-1). Tožnik je davčnemu organu predložil primopredajni zapisnik z dne 14. 2. 2007 s pomanjkljivimi podatki, ni pa predložil prevozne listine, kot je navedeno v prvem odstavku 79. člena PZDDV-1 kot dokazilo, da je bilo blago odpeljano v drugo državo članico. Prav tako ni predložil pisne izjave z vsemi zahtevanimi podatki o prevozu blaga v drugo državo članico, kot to določa tretji odstavek 79. člena PZDDV-1. Tako tožnik ni predložil listine iz katere bi nedvoumno izhajalo, da se nanaša na prevoz vozila iz spornega računa in ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila DDV v smislu drugega odstavka 46. člena ZDDV-1. Ob povedanem ostale okoliščine posla, ki jih je navedel prvostopenjski organ in se nanašajo na družbo A. iz Rima, prodajo predmetnega vozila in plačilo, ter subjektivni element tožnika, v zadevi niso odločilni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti odločitve in pri razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik izdal račun 70422/07 z dne 14. 12. 2007 v višini 57.000,00 EUR na podlagi katerega je prodal družbi A. Rim, Italija, vozilo Land Rover Range Rover Sport TDV8 SE, šasije SALLSAA248A149141, v katerem je navedel, da znaša davčna stopnja DDV 0,00 in da DDV ni obračunan na podlagi „2 točke 31.a člena Zakona o DDV“. Na podlagi 2. točki 46. člena ZDDV-1, veljavne v relevantnem obdobju, je plačila DDV oproščena dobava novih prevoznih sredstev, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun iz ozemlja Republike Slovenije v drugo državo članico, če se opravi davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve znotraj Skupnosti niso predmet DDV ali katerikoli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec. V predmetni zadevi pa je tožnik tisti, ki je uveljavljal oprostitev plačila DDV, torej davčno ugodnost in je tako na njegovi strani dokazno breme. Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za uveljavljanje oprostitve plačila DDV. Ker so oprostitve plačila DDV davčne ugodnosti, jih je potrebno, glede na ustaljeno sodno prakso, tolmačiti ozko (restriktivno).

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je tožnik z verodostojnimi listinami izkazal, da gre v danem primeru za plačila DDV oproščen promet blaga (motornega vozila) z državami članicami, v skladu z 2. točko 46. člena ZDDV-1. Na podlagi prvega odstavka 79. člena PZDDV-1 davčni zavezanec, ki želi uveljavljati oprostitev plačila DDV dokazuje, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom o prevozu blaga. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 76. člena PZDDV-1 pa lahko dobavitelj blaga poleg računa kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico dokazuje s pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga in v kateri so navedeni: ime in naslov dobavitelja, številka in datum računa, ime, naslov ID za DDV kupca, prevozno sredstvo, s katerim je bilo blago odpeljano s številko prometnega dovoljenja, namembi kraj v drugi državi članici in navedba, da je kupec pripravljen slovenskim davčnim organom posredovati informacije glede namembnega kraja. V danem primeru gre torej za oprostitev plačila DDV, ki je možna le, če davčni zavezanec z relevantnimi dokazi izkaže, da so izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji.

Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik davčnemu organu predložil račun in primopredajni zapisnik za predmetno vozilo, oba z dne 14. 12. 2007 v katerem so navedeni le podatki o vozilu ter naslov prevzemnika A. pod rubriko „prevzemnik“ ni odtisnjena štampiljka prevzemnika, le nečitljiv podpis, pod rubriko „predal“ pa je navedeno H. d.o.o., I.I., podpis ter štampiljka. Tako pomanjkljivo sestavljen zapisnik tudi po presoji sodišča ni listina, iz katere bi nedvoumno izhajalo, da se nanaša na prevoz vozila iz spornega računa in da je bilo sporno vozilo dejansko dobavljeno iz Republike Slovenije v državo članico kupcu, družbi A. Iz Rima (v Italijo), kar je pogoj za oprostitev plačila DDV. Tožnik razpolaga le z pomanjkljivo izpolnjenim primopredajnim zapisnikom, nima dokazila, da je kupec naveden na spornem računu, poravnal kupnino in tudi ne razpolaga s korespondenco o prodaji. Iz uradnih podatkov iz uradne evidence registra motornih vozil in prometnih listin pri pristojni upravni enoti in iz dokumentacije, ki so jo posredovali organi za registracijo vozil namreč izhaja, da je bilo predmetno vozilo, ki naj bi ga tožnik prodal na podlagi obravnavanega računa kupcu v Italijo, prvič registrirano v Sloveniji 9. 1. 2008 na ime D.D. Za uspešno uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV pa bi moral tožnik izkazati, da je bilo obravnavano vozilo dejansko odpeljano iz države dobavitelja (v danem primeru Republika Slovenija), da je fizično zapustilo ozemlje Republike Slovenije in prišlo v drugo državo članico članico (v danem primeru Italija), na podlagi česar bi bil tožnik kot dobavitelj predmetnega vozila upravičen do oprostitve obračuna in plačila DDV. Kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ pa se navedeno dokazuje z verodostojnimi listinami listinami izpolnjenimi v skladu z določbo 79. člena PZDDV-1. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni dokazal, da izpolnjuje v 2 točki 46. člena ZDDV-1 predpisane pogoje za oprostitev plačila DDV, saj ni dokazal, da je bilo predmetno vozilo dejansko prodano kupcu navedenem na računu in prepeljano drugo državo članico, kar pa je pogoj za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev postopka, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.