Jedro

Tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na stališče, da je treba upoštevati pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi čas čakanja na to odškodnino. Nima pa prav, ko uveljavlja, da bi bilo treba to posebej številčno izkazati. Določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je kompleksno. Sodišče mora upoštevati vse okoliščine, tako objektivne, kot subjektivne na strani oškodovanca in poleg tega tudi čas čakanja na odškodnino. Vendar posameznih elementov ni mogoče in tudi ni potrebno posebej številčno prikazovati, saj pri tem ne gre za uporabo tarif, ampak za individualno presojo vsakega zahtevka. V obravnavanem primeru je prisojena odškodnina na zgornji meji odškodnin, ki jih pozna sodna praksa za podobne primere, iz česar sledi, da je bila pravilno upoštevana poleg vseh drugih upoštevnih okoliščin tudi dolgotrajnost postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.989.795,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in mu povrniti pravdne stroške v znesku 275.560,00 SIT, prav tako z zamudnimi obrestmi. V presežku za 1.380.000,00 je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, tako da je prisodilo tožniku 2.139.795,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, 323.284,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka in 5.460,00 SIT pritožbenih stroškov.

Pritožbo tožene stranke je zavrnilo. Obe sodbi ugotavljata, da si je tožnik dne 18.9.1992 v nesreči pri delu v R. poškodoval levo roko. Izvedenec je ugotovil, da je šlo za zlom druge dlančnice, ki se je zacelila v slabem položaju. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, tožnik je moral poleg telesnih bolečin prestati še številne druge nevšečnosti. Potrebna je bila 11-dnevna hospitalizacija, več kot dvomesečna imobilizacija roke, fizioterapija, razgibavanja in drugo. Zato sta mu obe sodbi prisodili odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1.000.000,00 SIT. Zaradi slabšega prijema z levico, skrajšanega levega kazalca in omejene gibljivosti tega prsta je prišlo do 5-odstotnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi tega je prikrajšan pri športni in poklicni dejavnosti. Za duševne bolečine v zvezi s tem mu je bila prisojena odškodnina v znesku 700.000,00 SIT. Ugotovljeno je, da ima na levi roki nežno brazgotino, pomik kazalca proti dlančni strani in nakazano ožjo dlan. Zato mu je bila prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 120.000,00 SIT. Za strah je bila s prvostopenjsko sodbo določena odškodnina v znesku 150.000,00 SIT. To odškodnino je sodišče druge stopnje zvišalo na 300.000,00 SIT, ker je upoštevalo dolgotrajno zaskrbljenost za izid zdravljenja. Ostala prisojena odškodnina se nanaša na premoženjsko škodo.

Proti sodbi druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in naloži toženi stranki plačilo celotnega vtoževanega zneska. Sodbi druge stopnje očita, da mu priznava zamudne obresti od zneska 2.120,00 SIT, namesto od zneska 2.120.000,00 SIT. Kot nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbo, s katero tožeča stranka uveljavlja odmero pravdnih stroškov glede na 64-odstotni uspeh v pravdi, namesto na podlagi napačno ugotovljenega 40-odstotnega uspeha. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine se sklicuje na podatke izvedenskega mnenja dr. P. in posebej opozarja, da bo moral glede na svojo mladost trpeti bolečine še izredno dolgo dobo. Zato bi bila primerna odškodnina 1.450.000,00, z upoštevanjem 7-letne dobe čakanja na odškodnino pa 1.800.000,00 SIT, kolikor zahteva s tožbo. Glede odškodnine za strah navaja, da je tako nizka, da "zelo milo rečeno v oči kolje". Navaja, da je hud primarni strah prestajal 1 uro, sekundarni strah pa 2 leti in 9 mesecev. Zato prisojena odškodnina predstavlja le miloščino. Primerna odškodnina bi bila 380.000,00 SIT, z upoštevanjem čakanja pa 450.000,00 SIT. Dalje navaja, da zaradi skaženosti trpi intenzivne duševne bolečine in zato vstraja pri zahtevani odškodnini 200.000,00 SIT. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zelo pogreša športno udejstvovanje. Zamenjati je moral službo. Zdaj je šofer avtobusa, prej je bil rudar. Novo delo mu daje bistveno manj zadovoljstva. Tudi sicer ne zmore težkega fizičnega dela. Take okoliščine upravičujejo vtoževano odškodnino v znesku 900.000,00 SIT. Iz sodb sploh ni razvidno, kako je bil upoštevan čas čakanja na sodbo. Ker sodba ni odgovorila na te pritožbene trditve, gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Napako v zapisu zneska, od katerega tečejo zamudne obresti, je pritožbeno sodišče popravilo s sklepom opr. št. Cp 147/2000 z dne 16.10.2000. S tem je tožeča stranka uspela s svojo zahtevo, da tečejo zamudne obresti od zneska 2.120.000,00 SIT in zato revizija v tem delu ni utemeljena.

Odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1.000.000,00 SIT je bila določena na podlagi ugotovitve, da so hude bolečine trajale tri dni, to je sorazmerno kratek čas, lahke pa 9 tednov ter da se občasno še pojavljajo lahke bolečine ob čvrstih prijemih in ob hitrih spremembah vremena. Poleg tega je tožnik prestal številne druge neprijetnosti, posebno 11-dnevno hospitalizacijo, 30 obiskov v ambulantah, 65-dnevno imobilizacijo z opornico in mavcem, dve operaciji, nošenje Kirschnerjevih žic, fizioterapijo in drugo. Prisojeni znesek pravilno upošteva vse ugotovljene okoliščine in je skladen z merili po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec je ugotovil 5-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožniku je oteženo ali onemogočeno samo ukvarjanje z nekaterimi športi, pri katerih se zahteva zmožnost polne obremenitve obeh rok. Svoje veselje do športnih aktivnosti pa bi lahko udejanil na številnih drugih športnih področjih, saj je znano, da se s športom lahko aktivno ukvarjajo tudi mnogo hujši invalidi. Tudi tožnikova delovna sposobnost ni toliko zmanjšana, da bi bila utemeljena višja odškodnina iz tega naslova. V nasprotju s tožnikovim stališčem o odškodnini za strah, po presoji revizijskega sodišča ta odškodnina nikakor ni prenizka. Šlo je za razmeroma enostavno poškodbo, ki je bila za tožnika nedvomno boleča in neprijetna, ki pa nikakor ni ogrožala življenjsko pomembnih funkcij in zato ni bilo objektivne podlage za kakšen izreden ali dolgotrajnejši strah. Dolgotrajna zaskrbljenost za izid zdravljenja pa po intenzivnosti ne dosega tiste stopnje strahu, ki bi opravičevala višjo odškodnino od prisojene. Podobno je s skaženostjo. Izvedenec izrečno ugotavlja, da ni skaženosti. Gre za presojo po medicinskih kriterijih. Toda ugotovitve izvedenca, da gre za nežno brazgotino, rahlo spremenjen položaj v predelu dlančnice in pomik kazalca nekoliko pod sredinec ter nakazano ožjo levo dlan, kar niso pozornost vzbujajoče spremembe in so opazne le pri usmerjenem gledanju v spremenjen predel, ne pa pri običajnem pogledu na roko, dajejo podlago tudi za sodno presojo, ali gre za spremembe zunanjosti, ki ustrezajo pravnemu standardu skaženosti po 200. členu ZOR. Glede na ugotovljena dejstva gre za mejni primer, ko tudi upoštevanje največje možne tožnikove občutljivosti ne omogoča višje odškodnine od 120.000,00 SIT. V celoti pa gre za znatno odškodnino, ki po uveljavljenih kriterijih pomeni zadostno satisfakcijo.

Tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na stališče, da je treba upoštevati pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi čas čakanja na to odškodnino. Nima pa prav, ko uveljavlja, da bi bilo treba to posebej številčno izkazati. Določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je kompleksno. Sodišče mora upoštevati vse okoliščine, tako objektivne, kot subjektivne na strani oškodovanca in poleg tega tudi čas čakanja na odškodnino. Vendar posameznih elementov ni mogoče in tudi ni potrebno posebej številčno prikazovati, saj pri tem ne gre za uporabo tarif, ampak za individualno presojo vsakega zahtevka. V obravnavanem primeru je prisojena odškodnina na zgornji meji odškodnin, ki jih pozna sodna praksa za podobne primere, iz česar sledi, da je bila pravilno upoštevana poleg vseh drugih upoštevnih okoliščin tudi dolgotrajnost postopka.

Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odstavek 128. člena ZPP). To ni sklep, s katerim je postopek končan. Nanaša se na stroške kot stransko terjatev in je odvisen od odločitve o glavni stvari. Revizija zoper sklep pa je dovoljena samo, če gre za sklep, s katerim je postopek končan. Zato revizijsko sodišče ne more odločati posebej, neodvisno od odločitve o glavni stvari, o pravilnosti odločitve o stroških v izpodbijani sodbi. Ker je zavrnilo revizijo proti odločitvi o glavni stvari, ni moglo preizkusiti stroškovnega izreka izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 378. člena ZPP.