Jedro

Obveznost pridobitve soglasja za objekte za obveščanje in oglaševanje iz 78. člena ZCes-1 se lahko nanaša le na objekte, ki so bili postavljeni po uveljavitvi tega zakona. Zato tožnik za sporne objekte, ki so bili ob upoštevanju med strankama nespornih dejstev postavljeni v letih 1996 in 1997, po presoji sodišča ne potrebuje soglasja Direkcije za infrastrukturo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Inšpektorata Republike Slovenije za infrastrukturo številka 06102-252/2017-13 z dne 8. 9. 2017 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje tožniku ter A. A. in B. A. odredil odstranitev objektov za obveščanje in oglaševanje ter transparentov, ki so nameščeni na poslovnem objektu, na strešni konstrukciji, na konzolnih nosilcih na fasadi in zidani ograji, ter na jeklenih samostojnih konstrukcijah panojev na zemljiščih s parc. št. ..., k.o. ..., in ki so postavljeni v varovalnem pasu regionalne ceste R2-409/0358, ki znaša 15 m od roba cestnega sveta, na in ob objektih Tržaške ceste ..., Ljubljana (1. točka izreka). Rok za izvršitev 1. točke izreka je 90 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka). Odločeno je bilo še, da posebni stroški inšpekcijskega postopka niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je organ prve stopnje na podlagi 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1)1 po uradni dolžnosti uvedel inšpekcijski postopek v zvezi s postavitvijo večjega števila objektov za obveščanje in oglaševanje. Pri inšpekcijskem nadzoru je bilo namreč ugotovljeno, da so objekti za obveščanje in oglaševanje postavljeni v varovalnem območju ceste (R2-409/0358), ki se meri od roba cestnega sveta in znaša pri regionalnih cestah 15 m. Organ prve stopnje ugotavlja, da so objekti za obveščanje in oglaševanje v prepovedanem območju ceste v naselju, saj so postavljeni v liniji žive meje, 1 m do 1,5 m od roba asfaltne površine hodnika ob navedeni cesti, na poslovnem objektu na zemljišču s parc. št. ..., k.o. ... . Gre za tri objekte za oglaševanje in obveščanje na strehi poslovnega objekta, osem stenskih panojev in transparentov na južni fasadi, tri transparente na zahodni fasadi in ograjah, samostojni objekt med cesto in poslovnim objektom, objekt na ograjnem zidu na parc. št. ... ter več objektov na jekleni konstrukciji ob živi meji, ki ne ustrezajo pogojem navedenega 78. člena ZCes-1 in drugega odstavku 7. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah.

3. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da so objekti od križišča oddaljeni manj kot 100 m, kar je v nasprotju s 56. členom Pravilnika o projektiranju cest2, v skladu s katerim je konstrukcije in objekte za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim voziščem. Objekti ob vegetaciji pa so postavljeni tudi v prepovedanem območju, namenjenem za postavitev prometne prometne signalizacije in opreme, in stojijo v varovalnem pasu ceste. S tem v zvezi se organ prve stopnje sklicuje na peti odstavek 66. člena ZCes-1, iz katerega je razvidno, da se varovalni pas ceste meri od roba cestnega sveta in znaša 15 metrov.

4. Tožnik je v okviru pravice do izjave pojasnil, da so bili obravnavani objekti postavljeni v letih 1996 in 1997, kar je pred začetkom veljave ZCes-1. 5. Organ prve stopnje je od tožnika zahteval dodatno pojasnilo glede pridobitve soglasja za postavitev spornih objektov in ga opozoril na 86. člen prej veljavnega Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 33/06, v nadaljevanju ZJC), v skladu s katerim je bilo treba neprometne znake, ki so bili postavljeni brez dovoljenja iz drugega odstavka 106. člena prej veljavnega Zakona o cestah (Ur. l. SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87, v nadaljevanju ZCes), odstraniti najkasneje v petih letih po uveljavitvi predpisa o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah. Glede na navedeno je menil, da bi morali biti sporni objekti odstranjeni do oktobra 2011, ko je že veljal ZCes-1. 6. Tožnik je v odgovoru na poziv predložil najemno pogodbo med najemodajalcem gostilno „C.“ - C. A. s.p, Tržaška ..., Ljubljana, in najemnikom D. d.o.o., ki je bila za najem površine za oglaševanje sklenjena 9. 12. 1998. 7. Po opravljenih poizvedbah pri Direkciji RS za infrastrukturo je organ prve stopnje v nadaljevanju ugotovil, da tožnik za postavitev spornih objektov ni pridobil soglasja navedene direkcije, zaradi česar mu je na na podlagi 118. člena ZCes-1 izrekel ukrep odstranitve objektov.

8. Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo (1. točka izreka). Ugotovil je še, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

9. Iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje je razvidno, da je bilo za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti zahtevano soglasje upravljavca ali vzdrževalca ceste po vseh pravnih podlagah, ki so urejale to področje od časa domnevne postavitve objektov do danes. Ob sklicevanju na106. člen ZCes meni, da tožnik v skladu ne bi mogel dobiti dovoljenja za postavitev reklamnih objektov v varovalnem pasu ceste, saj je bilo to možno samo za objekte, ki opozarjajo na kulturni spomenik, zgodovinsko ali naravno znamenitost oziroma obveščajo o objektih, ki so v neposredni zvezi s prometom ali turizmom. Pojasnjuje, da so se lahko skladno s kasnejšim ZJC table, napisi in drugi objekti in naprave za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju postavile le zunaj območja vzdolž vozišča, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena tega zakona, za kar je dovoljenje izdala pristojna občina (drugi odstavek 68. člena ZJC). Po presoji organa druge stopnje bi moral tožnik po 86. členu ZJC, v skladu s katerim so se morali neprometni znaki uskladiti z določbami 67. in 68. člena, za sporne objekte moral pridobiti soglasje občine. Ugotavlja, da je sedaj veljavni ZCes-1 pristojnost za izdajo soglasij za objekte za obveščanje z lokalnih skupnosti prenesel na Direkcijo za infrastrukturo.

10. Glede na navedeno bi po presoji organa druge stopnje moral tožnik za sporne objekte pridobiti soglasje pristojnega organa, ne glede na čas njihove postavitve. Ugotavlja še, da postavitev objektov, ki so preblizu križišča, ni v skladu s Pravilnikom o projektiranju cest. Meni, da postavitev objektov v pasu za prometno signalizacijo, ki znaša 2 m od roba ceste, prepoveduje že ZCes-1 v 78. členu.

11. Zoper odločbo organa prve stopnje je tožnik vložil tožbo. Predlagal je odpravo izpodbijanega upravnega akta in priglasil stroške.

12. Po tožnikovem mnenju je organ prve stopnje napačno uporabil materialno pravo, saj izpodbijana odločba temelji na ZCes-1 in Pravilniku o prometni signalizaciji, ki v času postavitve objektov še nista veljala. Navedeno naj bi bilo v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Izpostavlja, da so bili vsi reklamni napisi na obstoječe objekte nameščeni v letih 1996 in 1997, torej v času veljave ZJC in ZCes. Navedeno dokazuje dne 9. 12. 1998 sklenjena in v inšpekcijskem postopku predložena najemna pogodba za enega izmed spornih napisov „Gostilna C.“. Ob sklicevanju na 106. člen ZCes pojasnjuje, da reklamni napisi, ki so pritrjeni na fasadi, strehi in dvoriščni ograji gostilne in gospodarskega poslopja, ne predstavljajo samostojnih objektov, del v bližini ceste oziroma znakov v smislu navedenega zakona. Meni, da bi sicer sedaj že zastarano dejanje lahko predstavljalo le prekršek po 18. točki prvega odstavka 76. člena ZJC, v katerem pa ni imel določb, ki bi bile podlaga inšpekcijskemu ukrepu odstranitve brez soglasja občine postavljenih objektov za obveščanje in oglaševanje.

13. Tožnik poudarja, da sporni napisi oglašujejo dejavnosti, ki se opravljajo v poslopju gostilne in gospodarskem objektu. Ob sklicevanju na 21. člen Zakona o lokalni samoupravi meni, da je nadzor nad oglaševanjem in plakatiranjem na območju posamezne občine v pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, saj gre za lokalno zadevo javnega pomena, ki jo v skladu z občina opravlja samostojno. Pojasnjuje, da na območju Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) to področje urejata prostorski akt OPN MOL in Odlok o oglaševanju. Ker je nadzor nad izvajanjem navedenega odloka v pristojnosti inšpektorata MOL, trdi, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

14. Tožnik navaja še, da se drugostopenjski organ ni opredelil do bistvenih očitkov pritožbe in s tem kršil pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave.

15. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba je utemeljena.

17. Skladno s 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1, na kateri temelji izrečen inšpekcijski ukrep, inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoj iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

18. Soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija za infrastrukturo na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije (peti odstavek 78. člena ZCes-1).

19. Med strankama ni sporno, da tožniku navedeno soglasje ni bilo izdano. Ker po mnenju tožene stranke v obravnavani zadevi niso pravno pomembne tožnikove navedbe glede časovnih okoliščin postavitve objektov, saj bi po njeni presoji moral tožnik tudi v primeru njihove resničnosti pridobiti ustrezna soglasja na podlagi ZCes in ZJC, pri čemer tožena stranka ne v upravnem postopku ne v postopku v upravnem sporu ne ugotavlja morebitnih drugačnih časovnih okoliščin postavitve oglasnih objektov, po presoji sodišča niso sporna niti s tem povezana dejstva. Ob takem stanju stvari je sporen odgovor na vprašanje, ali je organ prve stopnje v inšpekcijskem postopku pravilno uporabil določbe sedaj veljavnega ZCes-1. 20. Navedeni zakon, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011, nima določb, ki bi se nanašale na pred njegovo uveljavitvijo izvršene posege v območju državne ceste. To pomeni, da se obveznost pridobitve soglasja za objekte za obveščanje in oglaševanje iz 78. člena ZCes-1 lahko nanaša le na objekte, ki so bili postavljeni po uveljavitvi tega zakona. Zato tožnik za sporne objekte, ki so bili ob upoštevanju med strankama nespornih dejstev postavljeni v letih 1996 in 1997, po presoji sodišča ne potrebuje soglasja Direkcije za infrastrukturo.

21. Drugačno stališče bi po mnenju sodišča pomenilo kršitev prepovedi retroaktivne uporabe zakona. Prvi odstavek 155. člena Ustave namreč določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne smejo imeti učinka za nazaj. Predpis ima povratne učinke, če je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, in tudi, če je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prej veljavnega predpisa.

22. Tako stališče je skladno s presojo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 60/20203, iz katere je razvidno, da je treba za presojo zakonitosti postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje, ki so bili postavljeni v času veljavnosti ZJC, uporabiti zgolj določbe tega zakona in ne kasnejšega ZCes-1. V navedeni zadevi je sicer šlo za postavitev oglasnih tabel v varovalnem pasu občinske ceste, v obravnavi zadevi pa gre za postavitev oglasnih tabel in napisov v območju državne ceste. Vendar gre za zadevi, ki sta glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljivi, saj je šlo v obeh za presojo zakonitosti na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 izrečenega inšpekcijskega ukrepa odstranitve objektov za oglaševanje, ki so bili postavljeni pred uveljavitvijo navedenega zakona. Enaka stališča je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevah X Ips 81/2020 in X Ips 15/2021, v katerih je šlo za postavitev oglasnih tabel v varovalnem pasu državne ceste. Ker gre za zadeve, ki so v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enake, je treba stališča ustaljene sodne prakse, ki pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive4, upoštevati tudi v obravnavani zadevi.

23. Čeprav je treba v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso za presojo zakonitosti postavitve spornih objektov za obveščanje in oglaševanje uporabiti določbe ZJC, je po presoji sodišča bistveno, da je bil inšpekcijski postopek v obravnavani zadevi uveden na podlagi 112. člena ZCes-1. Ta daje pristojnost inšpekcijskemu organu, da izvaja nadzor nad izvajanjem tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato na presojo v obravnavani zadevi ne more vplivati stališče organa prve in druge stopnje, da bi tožnik za postavitev objektov moral pridobiti soglasje pristojnega organa že po ZCes in ZJC. V obravnavani zadevi postopek namreč ni bil uveden zaradi nadzora nad spoštovanjem predpisov, veljavnih v času postavitve spornih objektov, ampak zaradi nadzora nad spoštovanjem določb ZCes-1. Določb navedenega zakona pa tožnik ni kršil, saj soglasja direkcije za pred uveljavitvijo zakona postavljene oglasne objekte ne potrebuje.

24. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt na podlagi 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zadeve ni vrnilo v ponoven postopek, saj ta ni bil uveden zaradi nadzora nad spoštovanjem predpisov, veljavnih v času postavitve spornih oglasnih objektov. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

25. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Glede na navedeno je tožnik upravičen do 347,70 EUR, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa tečejo od poteka 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

1 Iz navedene določbe je v relevantnem delu razvidno, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije, ter da je njihova postavitev v območju državne ceste dovoljena le s soglasjem direkcije. 2 Navedbo Pravilnika o projektiranju cest je dodalo sodišče, saj se je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe skliceval le na 56. člen, ni pa navedel katerega predpisa. 3 V tej zadevi je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1533/2018-11 z dne 9. 7. 2019 spremenilo tako, da je odločilo, da se odločba Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana št. 061-617/2016-14 z dne 8. 3. 2018 odpravi. 4 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve).