Jedro

Pravni interes za pritožbo tožene stranke, ki jo sicer izpodbijani sklep o odmeri nagrade izvedencu ne zavezuje k plačilu, je izkazan, ker se bo strošek nagrade za delo izvedenca, v primeru, če bo tožeča stranka s tožbo uspela, prevalil na toženo stranko. Potrebnost stroška za pravdo v rednem postopku se izčrpa že pri odmeri nagrade in stroškov sodno angažiranemu izvedencu, in sicer glede vprašanja, ali je izvedenec opravil delo v skladu z zahtevo sodišča in glede vprašanja, ali je za opravljeno delo v skladu z zahtevo sodišča upravičen prejeti plačilo v taki višini, ki ustreza kriterijem po tarifi iz Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih.

Ker je sodišče prve stopnje odmerilo izvedencu nagrado, upoštevaje obsežnost spisa in študija za podano mnenje ter glede na obseg pisnega mnenja, pri tem pa ni presojalo obsega potrebnih opravil za odgovore na tista vprašanja, ki mu jih je zastavilo iz področja ekonomske stroke, izvedeniško mnenje pa obsega tudi odgovore na vprašanja, ki mu jih sodišče prve stopnje ni zastavilo in pri katerih pomoč izvedenca za odločitev v zadevi sodišču ni potrebna in so torej odveč, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu J.O. odmerilo nagrado v višini 1.595,04 (1. točka izreka) ter odredilo, da se nagrada in potni stroški v skupni višini 1.595,04 EUR izplačajo izvedencu iz založenega predujma (2. točka izreka), tožečo stranko je pozvalo k plačilu doplačila v višini 595,04 EUR (4. točka izreka) ter ugotovilo, da sodni izvedenec ni zavezanec za plačilo DDV (3. točka izreka).

Zoper sklep se je pritožila tožena stranka, prerekala je temelj priznanja nagrade in njeno višino, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Pravni interes za pritožbo tožene stranke, ki jo sicer izpodbijani sklep ne zavezuje k plačilu, je izkazan, ker se bo strošek nagrade za delo izvedenca, v primeru, če bo tožeča stranka s tožbo uspela, prevalil na toženo stranko (1. odstavek 154. člena ZPP). Kadar sodišče odredi izvedbo dokaza z izvedencem, se šteje, da so bili odmerjeni stroški potrebni, zato jih bo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov v odločbi o glavni stvari tudi upoštevalo kot potrebne stroške za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Zato se potrebnost stroška za pravdo v rednem postopku izčrpa že pri odmeri nagrade in stroškov sodno angažiranemu izvedencu in sicer glede vprašanja, ali je izvedenec opravil delo v skladu z zahtevo sodišča in glede vprašanja, ali je za opravljeno delo v skladu z zahtevo sodišča upravičen prejeti plačilo v taki višini, ki ustreza kriterijem po tarifi iz Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih.

Pritožnica očita sodišču prve stopnje zmotno oceno, za odločitev o priznanju nagrade in stroškov relevantnega dejstva, ali je izvedenec izdelal izvedeniško mnenje v skladu s sklepom, s katerim je bil imenovan. Pri tem se sklicuje na svoja stališča, izražena v pripombah na izvedeniško mnenje, v katerih je med drugim tudi navajala sledeče: izvedenec je v svojem mnenju posegel v pristojnost sodišča ter razlaga pojme in dejstva, ki so odvisna od presoje sodišča in ne izvedenca mnenje predvsem kritizira toženo stranko in jo napotuje, naj si najprej ogleda listine in nato dela zaključke, kar ni v pristojnosti izvedenca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so konkretizirani očitki pritožnika terjali kritično presojo sodišča prve stopnje pri odmeri nagrade izvedencu v smeri presoje, ali je izvedenec z mnenjem odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča iz dokaznega sklepa IX Pg 274/2008 z dne 6. 7. 2009 ter ali je v predloženem stroškovniku morda zajel večji od potrebnega obsega opravil, do katerih bi bil upravičen. Po pregledu izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da je izvedenec del mnenja res, tako kot zatrjuje pritožnica, namenil povzetku navedb tožene stranke in ponujenim odgovorom nanje, kot da bi bil med postopkom angažiran s strani pravdne stranke, ne pa s strani sodišča. Sodišču mora namreč odgovoriti le na vprašanja, glede katerih sodišče (ne pa katera izmed pravdnih strank), nima ustreznega strokovnega znanja (1. odstavek 243. člena ZPP). V ilustracijo navaja pritožbeno sodišče nekaj, za sodišče nepomembnih ugotovitev iz izvedenčevega mnenja : na strani 4: „1.Odgovore na ta vprašanja ima tožena stranka v pogodbah in delilnih načrtih ter računih s prilogami, kar vse se nahaja v prilogah pravdnega spisa in velja glede na 2. odstavek 67. člena SZ tudi za toženo stranko. Zadeva je sicer enostavna, vendar pa preobsežna, da bi ji vse to razlagal tukaj, pa tudi nobene potrebe za to ni. Ogleda naj si vse listine, pa ji bo vse jasno, če bo kje za kaj v dvomih, pa naj se obrne za pojasnilo na upravnika“ na strani 8: „Toženi stranki predlagam, naj si pregleda Delilni načrt za NSR v snopu dokumentov v pravdnem spisu pod list št. A170, potem pa naj pregleda še račune v prilogi pravdnega spisa od A150 do A162“.

Ker je sodišče prve stopnje odmerilo izvedencu nagrado, upoštevaje obsežnost spisa in študija za podano mnenje ter glede na obseg pisnega mnenja, pri tem pa ni presojalo obsega potrebnih opravil za odgovore na tista vprašanja, ki mu jih je zastavilo iz področja ekonomske stroke, izvedeniško mnenje pa obsega tudi odgovore na vprašanja, ki mu jih sodišče prve stopnje ni zastavilo in pri katerih pomoč izvedenca za odločitev v zadevi sodišču ni potrebna in so torej odveč, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).