Jedro

Izhodišče pri določitvi stikov je enakost preživljanja časa z obema staršema, razen če bi bila iz kakšnega razloga otrokova korist ogrožena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagateljice zoper svoj sklep II N 52/2019 z 29. 1. 2020, s katerim je začasno določilo stike skoraj osemletnih hčera udeležencev postopka tako, da deklici izmenično preživita en teden z materjo in en teden z očetom.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje predlagateljica. Predlaga »razveljavitev in spremembo sklepa«, tako da bo začasna odredba v celoti razveljavljena. Meni, da nujnost izdaje začasne odredbe v sklepu ni obrazložena in tudi ne izkazana.

Obsežno pojasnjuje, da ni želela samovoljno spreminjati stikov, ampak le zagotoviti režim stikov, kot se je izvajal že predhodno.

Sicer pa se ji začasni režim stikov ne zdi v korist hčera, deklici bi morali preživeti po dva tedna pri njej in le en teden pri očetu. Če sta pri kom ogroženi, sta pri njem, saj uporablja grožnje in s tem ustrahuje predlagateljico in otroka, grdo govoriči, kar vse je ugotovil tudi Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD).

Opozarja še, da je nasprotni udeleženec deklici pripravil na razgovor pri CSD v smislu, kaj morata povedati in da sploh nista povedali tega, kar ugotavlja sodišče. 3. Nasprotni udeleženec v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišča res pogosto poudarjajo, da je treba k izdaji začasnih odredb v družinskopravnih zadevah pristopiti restriktivno, saj imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka.1 Tudi sodišče prve stopnje je izčrpno predstavilo in povsem pravilno razumelo to izhodišče. 6. Pri urejanju otrokovih stikov po razpadu družine pa je bilo v sodni praksi tudi že večkrat opozorjeno, da odsotnost stikov z enim od staršev oziroma njihova neurejenost praviloma povzroča škodo, ki hitro lahko postane zelo težko popravljiva.2 V odločbi IV Cp 1743/2019 in kasnejših je to sodišče poudarilo, da vsak razpad družine terja ureditev stikov med starši in otrokom. Če je družina živela skupaj, nato pa je zaradi razpada partnerske zveze prišlo do razpada življenjske skupnosti, tako da otrok s starši ne biva skupaj, je treba, če med starši ni dogovora, urediti stike. In prav to, da ob izdaji začasne odredbe med staršema o načinu izvrševanja stikov ni bilo dogovora,3 je ključni razlog, ki je terjal izdajo začasne odredbe. Jasna, pravilna in več kot zadostna obrazložitev sodišča prve stopnje o tem vprašanju je v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. S tem so v celoti zavrnjeni pritožničini pomisleki o izpolnjevanju pogojev za izdajo začasne odredbe.

7. Na kakšen način ter v kakšnem obsegu urediti stike, je sicer odvisno od posameznih okoliščin primera in te je sodišče prve stopnje skrbno pretehtalo in nanizalo.4 Izhodišče pri obsegu pa je enakost preživljanja časa z obema staršema, razen če bi bila iz kakšnega razloga5 otrokova korist ogrožena: le če je nujno, se izda začasna odredba, s katero se enemu staršu (ali obema) omejijo stiki.6 Da bi bilo tako, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, v resnici pa tega očitno ne misli niti pritožnica - če bi jo skrbelo, da pri očetu za deklici v kateremkoli pogledu ni dovolj dobro poskrbljeno, čudi njen predlog, da pri njem preživita en teden zdržema. Pritožničini očitki v smeri nasilja nasprotnega udeleženca so neizkazani,7 kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Po drugi strani pa predlagateljičin predlog načina preživljanja časa deklic s staršema že na prvi pogled ni v njuno korist. Kar dvotedenska odsotnost stika z očetom, na katerega sta deklici (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) močno navezani, bi škodila njunemu razvoju in odnosu z očetom.

9. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej tudi materialno pravno pravilna (prim. 3. odstavek 138. člena in 141. člen Družinskega zakonika).

10. Nazadnje se mora pritožbeno sodišče opredeliti še do (v pritožbi izpodbijane) višine za primer nespoštovanja izdane začasne odredbe zagrožene kazni. Razlogi za določitev kazni 500 EUR so v izpodbijanem sklepu navedeni in jim pritožnica ne nasprotuje. Višina zagrožene kazni mora biti v prvi vrsti prilagojena njenemu namenu, ne pa višini predlagateljičinih prejemkov. Da ne bi bilo tako, pritožnica niti ne trdi, višje sodišče pa je prepričano, da je ustrezna.

11. Pritožba torej ni utemeljena; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, višje sodišče ni našlo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Na pritožbene trditve, ki niso odločilnega pomena8, višje sodišče ne odgovarja. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

1 Temu izhodišču, ki ga je v odločbi Up-410/01(8) izpostavilo Ustavno sodišče RS, enotno sledi sodna praksa višjih sodišč s takšnim stališčem: Z začasnimi odredbami v družinskopravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne (izjemne) primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja. 2 Prim. odločbe VSL IV Cp 659/2016, IV Cp 1683/2016, IV Cp 1752/2017, IV Cp 1476/2018, IV Cp 1760/2018, IV Cp 674/2020 in druge. 3 Ne pa to, ali je predlagateljica samovoljno prekinila dogovorjen način izvrševanja stikov. 4 Postopek z začasno odredbo ni namenjen iskanju idealnega načina izvrševanja stikov. 5 Starost otroka, nevajenost preživljanja časa z enim od staršev, dojenje, faktorji ogrožanja pri enem ali obeh starših, velika oddaljenost ... 6 ESČP poudarja, da je polje presoje nacionalnih oblasti glede pravice do stikov med starši in otroki zelo ozko; prim. npr., zadevo ESČP Cincimino proti Italiji, ESČP, št. 68884/13 z 28. 4. 2016. Država, znotraj nje tudi sodišče, mora pri zagotavljanju in ohranjanju stikov delovati aktivno. Poseg v pravico do stikov mora biti zato sorazmeren z ogroženostjo otroka, sorazmernost pa je treba utemeljiti v obrazložitvi odločitve. 7 Iz poročila CSD ne izhaja, kot navaja pritožnica, da je izkazano nasilje, ampak da o nasilju izpoveduje ona. 8 Sem (ob vsem zgoraj pojasnjenem) spadajo tudi razlogi o tem, kaj sta deklici povedali ob razgovoru na CSD in ali (in kako) ju je oče na razgovor pripravil.