Jedro

Glede na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je bila v obnovljenem postopku izpodbijana sodba odpravljena, sodišče prve stopnje o njej ni moglo več odločati, saj je ni več in njene zakonitosti ali nezakonitosti ni mogoče več ugotavljati. Akt, ki ga ni več, tudi ne more več posegati v tožničine pravice in na njene neposredne, na zakon oprte osebne koristi. Zato je prenehala pravovarstvena potreba in pravni interes za tožbo, kar je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. Tožnica nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožničino tožbo proti sodbi tožene stranke z dne 21.1.2002 (točka 1 izreka sklepa). Podlaga za to odločitev je bila ugotovitev sodišča, da je disciplinsko sodišče prve stopnje za državne tožilce v Ljubljani v obnovljenem postopku s pravnomočnim sklepom razveljavilo svojo prvostopno sodbo, kakor tudi v tem upravnem sporu izpodbijano sodbo tožene stranke ter je zato prenehal tožničin pravni interes za vodenje tega upravnega spora, saj akta, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu ni več in zato ga tudi ni mogoče več izpodbijati. Ker je tožnica vztrajala pri tožbi, ji je sodišče odgovorilo, da škode ki je bila povzročena s spornim disciplinskim ukrepom ne more uveljavljati v upravnem sporu in tudi ne more biti samostojni predmet upravnega spora, ampak to lahko tožnica uveljavlja v civilnih sodnih postopkih.

V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče zavrnilo tožničino zahtevo za povračilo stroškov postopka, ker ni opredeljeno navedla stroške, za katere zahteva povračilo.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da nima več pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke. Svoj pravni interes je ves čas postopka izkazovala in je tudi na poseben poziv sodišča odgovorila, da vztraja pri tožbenem zahtevku in da se v sodnem postopku izkaže, da je bilo ravnanje tožene stranke v disciplinskem postopku nezakonito. Z aktom tožene stranke kakor tudi z izpodbijanim sklepom so ji bile kršene pravice iz 22. člena Ustave RS kot so pravica do sodnega varstva, enakost pred zakonom, pravice do glavne obravnave in neposrednega dokazovanja spornih dejstev, kar je predlagala tudi tožena stranka z dopisom dne 6.4.2006, kršitve pravice osebnosti, kršitev pravic časti in dobrega imena. Z obravnavano tožbo je zahtevala odpravo izpodbijanega akta zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, kršena ji je bila tudi pravica do sojenja v razumnem roku, saj se zadeva obravnava od 1.3.2002. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo stroškov, v svojih razlogih z dne 2.3.2006 je zahtevala povrnitev nastalih stroškov v tem postopku. Ni pričakovala, da bo sodišče v obravnavani zadevi odločilo na nejavni seji. Prepričana je bila, da bo razpisana glavna obravnava in da bo sodišče izvajalo dokaze ter o zadevi meritorno odločilo. V tem primeru bi stroške priglasila po opravljeni glavni obravnavi. Ti stroški obsegajo le stroške za plačilo taks, koliko pa ti stroški znašajo, je bilo sodišču ves čas znano. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče odloči tudi o povračilu stroškov postopka v znesku 48.700 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z določitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih je zanjo navedlo. Predmet upravnega spora je bila presoja zakonitosti sodbe disciplinskega sodišča in tožničin tožbeni zahtevek, da se ta sodba odpravi. Na tak zahtevek je sodišče vezano in ne more odločati izven tega okvira. Glede na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je bila v obnovljenem postopku izpodbijana sodba odpravljena, sodišče prve stopnje o njej ni moglo več odločati, saj je ni več in njene zakonitosti ali nezakonitosti ni mogoče več ugotavljati. Akt, ki ga ni več tudi ne more več posegati v tožničine pravice in na njene neposredne, na zakon oprte osebne koristi. Zato je prenehala pravovarstvena potreba in pravni interes za tožbo, kar je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka.

Pritožbene navedbe, da tožnica izkazuje svoj pravni interes s tem, da zahteva odločitev o nezakonitosti ravnanja tožene stranke, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v primeru, da je tožnici nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke škoda, lahko to uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti in ne v tem upravnem sporu, saj zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo, upravno sodišče ni pristojno ugotavljati.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožnica za tožbo ne izkazuje več pravnega interesa na podlagi neprerekanega dejstva, da izpodbijane sodbe Disciplinskega sodišča II stopnje ni več in odločitev sodišča prve stopnje temelji zgolj na temu dejstvu, ni bilo nobene podlage za odločanje na glavni obravnavi, saj se na njej ugotavljajo sporna dejstva. Zato z opustitvijo glavne obravnave v tem primeru ni bila kršena tožničina pravica do neposrednega ugotavljanja spornih dejstev.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica nima več pravnega interesa za odločanje v upravnem sporu sama po sebi ne pomeni kršitve ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Možna bi bila kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, če bi bil izpodbijani sklep očitno napačen ali brez razumne obrazložitve, torej arbitraren. Te napake pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Prav tako je neutemeljen očitek, da so bile z izpodbijanim sklepom kršene tožničine pravice osebnosti in časti ter dobrega imena.

V okviru tega spora tožnica tudi ne more uveljavljati kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku, saj je za te spore predvideno drugo in posebno sodno varstvo.

Pravilna je tudi odločitev o stroških. Na podlagi 163. člena ZPP, ki se po določbah 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu, sodišče odloča o stroških na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka, ki zahteva povračilo stroškov postopka mora v svoji zahtevi na podlagi 2. odstavka navedenega člena opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo in ni zakonske podlage, da bi moralo višino stroškov ugotavljati sodišče na podlagi podatkov v spisih. Tožeča stranka v tožbi ni zahtevala povračila stroškov, ampak je neopredeljen stroškovni zahtevek postavila v odgovoru na dopis sodišča dne 17.2.2006, s katerim jo je pozvalo, da glede na to, da je Disciplinsko sodišče disciplinski postopek zoper njo ustavilo in da sta bili sodbi prve in druge stopnje razveljavljeni sporoči, ali še vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja na nov akt. V tem odgovoru je tožnica vztrajala pri tožbi zoper razveljavljeni akt in umik tožbe pogojevala z odmero stroškov. To ni opredeljen stroškovni zahtevek, zato ga je sodišče utemeljeno zavrnilo.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1)