Jedro

Iz odločbe o pritožbi zoper izpodbijano odločbo, ki je bila izdana med sodnim postopkom, sledi, da je bilo pritožbi ugodeno, izpodbijana odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje davčnemu organu prve stopnje. Odločbe, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, ni več, zato na pravni položaj tožnika več ne učinkuje. Iz istega razloga tudi več ne posega v tožnikove pravice in pravna pričakovanja, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu. To pomeni, da procesna predpostavka za odločanje o tožbi iz 6. točke 36. člena ZUS-1 ni (več) izpolnjena in da zato upravni spor ni (več) dopusten.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je dne 19. 9. 2013 vložil tožbo zaradi molka organa druge stopnje o pritožbi zoper izpodbijano odločbo, s katero mu je bil od davčne osnove 668.590,42 EUR odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 v skupnem znesku 1.671,48 EUR.

Ker je davčni organ druge stopnje med sodnim postopkom izdal odločbo o pritožbi št. DT-499-10-270/2013-2 z dne 4. 11. 2013, je naslovno sodišče pozvalo tožnika, da sporoči sodišču, ali je z odločitvijo zadovoljen, oziroma ali vztraja pri vloženi tožbi.

Tožnik je na poziv sodišča odgovoril, da iz previdnosti vztraja pri tožbi ter da pričakuje povrnitev stroškov za tožbo.

Tožbo je moralo sodišče zavreči. Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predpostavka, ki je opredeljena v 6. točki tega člena, se nanaša na obstoj pravnega interesa. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes za tožbo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila pravno korist ali izboljšanje pravnega položaja, ki ga uveljavlja v tožbi. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka.

V konkretnem primeru iz odločbe o pritožbi zoper izpodbijano odločbo, ki je bila izdana in sodišču posredovana med sodnim postopkom, sledi, da je bilo z njo tožnikovi pritožbi ugodeno, izpodbijana odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje davčnemu organu prve stopnje. Odločbe, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, torej ni več, zato na pravni položaj tožnika več ne učinkuje. Iz istega razloga tudi več ne posega v tožnikove pravice in pravna pričakovanja, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu. To pa pomeni, da procesna predpostavka za odločanje o tožbi iz 6. točke 36. člena ZUS-1 ni (več) izpolnjena in da zato upravni spor ni (več) dopusten.

Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavrglo.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi določb četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.